Primož Brezec: Motiviran kot še nikdar doslej

Izteka se leto 2007. Vaši spomini nanj verjetno ne bodo najlepši? Leto bom skušal kar se da hitro pozabiti. Morda bo to le dobra življenjska šola. Nikogar ne nameravam kriviti, saj sem tudi sam delno odgovoren za nastali položaj. Imunski sistem preprosto ni zdržal vseh naporov. A življenje gre naprej. S trenutnim položajem pa sem izjemno zadovoljen.

Kdaj pa se je stanje začelo izboljševati? Drugega oktobra, ko sem praznoval rojstni dan. Ha, ha … Danes se sicer smejim, a pred meseci sem bil precej slabše volje. Razmišljal sem celo o koncu kariere. Na srečo so bili vodilni možje kluba Charlotte Bobcats na čelu z Michaelom Jordanom zelo razumevajoči. Slednji mi je kar nekaj pozitivnih besed namenil tudi ob odhodu.

Marsikoga so novice o vaših zdravstvenih težavah presenetile. Potem ko je postalo jasno, da na evropskem prvenstvu 2007 ne boste nastopili, ste se v slovenskem okolju dokaj malo pojavljali. Kaj se je pravzaprav dogajalo? Vseh podrobnosti še vedno ne bi rad razkril. Lahko pa povem, da ob vrnitvi v domovino nisem bil pravi Primož. Nisem vedel, kaj je narobe. Bil se izčrpan, slabo sem spal … Težko najdem besede, s katerimi bi opisal stanje. Vesel sem, da sem nato le našel pravo pot, čeprav gre za dolgotrajen proces. Tega se zavedam, čeprav se že sedaj odlično počutim in menim, da sem po kondicijski in psihološki plati v življenjski formi. A potreboval bom še pol leta, da bom lahko govoril o 100-odstotni pripravljenosti.

Omenili ste življenjsko formo. Za slednjo je vendarle potreben tudi zajeten odmerek minut na tekmah … Res je. A telo se odlično počuti, za nameček pa je na ustrezni ravni tudi moja mišična masa. Vem tudi, da bi se lahko kosal z ostalimi centri lige in igral po 48 minut na tekmo. Priznam pa, da bo potreboval stabilnost in ustrezno minutažo. Pri čakanju na slednjo moram biti potrpežljiv, saj sem se znašel v novem okolju. Po videnem na prvih tekmah imam zelo dober občutek. Ekipa igra zelo enostavno, predvsem pa kot pravo moštvo. Trener ima na razpolago skupino nesebičnih igralcev.

Detroit Pistons. Pravi klub za Primoža Brezca? Nedvomno. Ta selitev je ena lepših v moji karieri. Gre za klub z izjemno tradicijo, visokimi cilji in dobro organizacijo.

Za Detroit že nekaj časa velja, da goji košarko, ki ni povsem ameriška. Mnogi v igri vidijo tudi kar nekaj evropskih "prvin". To je kajpak voda na vaš mlin? Sistem mi resnično ustreza. Jasno, če se ponudi priložnost za protinapad, bodo odigrali hitro. Sicer pa bodo počasneje organizirali napad. Z ekipo Charlotte Bobcats smo pogosto "divjali". Predvsem centri smo zgolj nemo opazovali tri igralce, ki so brez kančka zadržanosti metali. Tu je drugače. Več bo odprtih metov, tudi "pick'n roll" se večkrat pojavi v napadalnem repertoarju … Tudi trener ne stavi zgolj na nizko postavo, saj sta v igri vselej tudi dva visoka igralca. Resnično gre za okolje, ki mi je pisano na kožo. Trenutno imajo v rotaciji višjih igralcev sicer prednost Rasheed Wallace, Antonio McDyess in Jason Maxiell. Trener me miri, naj bom potrpežljiv. Tudi Joe Dumars in ostali klubski veljaki so mi že ob prihodu dali vedeti, da se naše sodelovanje ne bo končalo ob koncu sezone. Verjamem, da bom v Detroitu ostal daljše obdobje.

A to je le dogovor brez podpisa na pogodbi … Da. A ko te nekdo pokliče v pisarno, te pogleda v oči, pohvali tvoje znanje in srčnost ter izrazi željo po dolgoročnejšem sodelovanju, mu gre verjeti. Dumars je takšen človek.

Beseda ali dve o trenerju Flipu Saundersu. Rašo Nesterović, ki je z omenjenim strokovnjakom sodeloval v Minnesoti, nima najlepših spominov nanj. Kakšen je vaš prvi vtis? Zaenkrat sem zadovoljen. Veliko se pogovarjava. Tudi sam vem, da me čaka trdo delo. Ker je ekipa Detroita nekoliko veteransko obarvana, treningi zaradi napornega urnika niso tako zelo intenzivni. Zato bom moral precej dela vložiti tudi v samostojne treninge. Vesel sem, da je v trenerskem štabu tudi Arnie Kander, ki mi bo kot strokovnjak za kondicijsko pripravo v veliko pomoč. Čez kakšen mesec bi bil rad dovolj kakovostno pripravljen za pridružitev deseterici igralcev, ki redno igra.

Tudi klubski cilji niso skromni? Tu pravijo, da morajo sezono končati vsaj kot finalisti lige. Nad drugačnim razpletom bodo zanesljivo razočarani.

A ne bo lahko. Vzhod je sila močan. Boston, Orlando, New Jersey … Res je. A vseeno menim, da ima Detroit najboljšo ekipo vzhodne konference. Menim, da se bomo z Bostonom soočili v vzhodnem finalu.

Pa osebni cilji? Vesel bom, če se bo moja minutaža povečevala. Čeprav sem v prvih tekmah igral le nekaj minut, sem bil deležen pohval. Na račun borbenosti sem staknil tudi manjšo poškodbo komolca. Zavedam se, da se kar čez noč ne bom prebil v začetno peterko. S 15 do 20 minutami pa bi bil že kar zadovoljen.

Ustvarja se vtis, da ste lačni dokazovanja. Bi lahko dejali, da tako motivirani že dolgo niste bili? Še nikdar! Motiviranost in zagnanost krepita tudi vzdušje v slačilnici, ki je zares sproščeno. Kot velika družina. Zanimivo je, da so cilji visoki, pritisk ni zanemarljiv, a vseeno so vsi igralci vidno sproščeni. Za nameček ima klub tudi izjemne navijače, ki vselej do zadnjega kotička napolnijo dvorano.

Čeprav v zadnjem poglavju vaše zgodbe z "risi" niste dobili prave priložnosti in ste si nekaj ostrih besed izmenjali tudi s trenerjem, pa ste verjetno Charlotte zapuščali tudi z grenkim priokusom. Navsezadnje ste prav tam dobili pravo priložnost pod severnoameriškimi obroči … Sam sem zahteval menjavo okolja, a ko so mi v klubu povedali, da odhajam v Detroit, sem bil kar malce šokiran. Navsezadnje sem se v štirih letih z družino že povsem privadil na okolje, za nameček pa klima v Detroitu ni najbolj ugodna. A v ZDA nisem prišel z željo po uživanju. Košarka je moj glavni motiv.

Primož, povsem za konec še vprašanje o … … reprezentanci? To vas zanima, mar ne? Ha, ha … O tej temi lahko povsem jasno govorim in tudi že sedaj povem, da ne bom nastopil na julijskih kvalifikacijah za olimpijske igre. Odločitev je povsem dokončna! Vselej sem bil pošten do izbrane vrste, soigralcev, selektorja, predsednika Košarkarske zveze Slovenije … Takšen želim biti tudi v prihodnje. O tem sem se veliko pogovarjal z nekaterimi reprezentanti, denimo s kapetanom Radoslavom Nesterovićem in Matjažem Smodišem. Menim, da ne bi bilo pošteno, da se sedaj vrnem v ekipo. Ne bi bilo pošteno do selektorja in igralcev, ki so se borili na zadnjem evropskem prvenstvu. Tudi če bom igral po 40 minut na tekmo in se v domovino vrnil s šampionskim prstanom, se moja miselnost ne bo spremenila.