Sobota, 21. 1. 2017, 16.11
7 let, 1 mesec
Tujka v Sloveniji
Nizozemska mojstrica borilnih veščin, ki jo je v Slovenijo pripeljala ljubezen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,40
1
Ko je ljubezen dovolj močna, selitev v drugo državo ni več tako velika težava, kot se je morda zdelo povsem na začetku. To je pred dobrimi 16 leti spoznala tudi Nizozemka Bianca Barada Tapilatu, ki si je v Sloveniji ustvarila družino in nadaljevala športno poslanstvo, v katerem neizmerno uživa.
Trikratna evropska in dvakratna svetovna prvakinja v taekwondoju, evropska prvakinja v kickboksu ter svetovna prvakinja in podprvakinja v aerokickboxingu je le nekaj uspehov, s katerimi se lahko pohvali tokratna gostja rubrike Tujka v Sloveniji Bianca Barada Tapilatu. Čeprav drobna postava zgovorne Nizozemke sprva ne daje vtisa, da so v njenih vitrinah zbrane vse te lovorike, se v njej skriva prava mojstrica borilnih veščin.
Te so ji bile položene že v zibelko in jo iz mesta na severu Nizozemske Groningena pripeljale v Slovenijo. Prihaja namreč iz športne družine, ki se je predala taekwandoju. Oče Wijnand, nekdanji selektor nizozemske izbrane vrste, je ljubezen do tega športa uspešno prenesel tako na hčerko kot sina Stephena.
Ko borilne veščine in ljubezen najdejo Slovenijo
Tekmovanja so družino vodila po mnogih državah sveta in na enem od teh je spoznala življenjskega sopotnika, nekdanjega slovenskega taekwondoista in kickbokserja, ki danes opravlja vlogo podpredsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, Tomaža Barado.
Na prelomu tisočletja je sprejela odločitev in se preselila v Slovenijo, kjer si je z nekdanjim taekwondoistom in kickbokserjem Tomažem Barado ustvarila družino.
"Spomnim se, da sem ga prvič videla pri 15 letih na svetovnem prvenstvu v Kanadi. Nato pa ga pogosto spremljala v borbah s svojim bratom. Nekaj časa sta bila v isti kategoriji in se bojevala za iste naslove. Povem vam, da je bilo te dvoboje res težko in mučno gledati," se spominja borb, ko je na eni strani stal njen brat, na drugi pa človek, s katerim si je zamislila preostanek življenja.
Potem ko sta s Tomažem tri leta preživela na razdalji med Nizozemsko in deželico na sončni strani Alp, je leta 2000 sprejela odločitev in se preselila v Slovenijo.
"Kaj? Kam pa greš? Kaj boš tam delala," so me spraševali starši, ki so po koncu mojega študija športnega menedžmenta mislili, da bom pomagala v domači telovadnici, športnem centru, ki smo ga ravno odprli. Tudi jaz sem tako mislila, a je zmagala želja po selitvi v Slovenijo. Pa tudi domači so bili na koncu zelo razumevajoči in so me podprli."
"Nujno moram nekaj delati"
Družinski športni center – prostor, v katerem preživi veliko časa.
"Na začetku je bilo kar težko, saj sem bila kar naenkrat brez družine, očeta, mame, brata … Ampak sem se hitro vklopila," pripoveduje naša sogovornica.
Pri tem ji je pomagalo dejstvo, da je kmalu po prihodu v Maribor začela delati. To je bila njena velika želja pred prihodom, saj le sedenje doma zanjo ne pride v poštev. "Nujno moram nekaj delati. Še najraje voditi treninge, kot sem jih na Nizozemskem."
Predajanje športnega znanja je tako hitro nadaljevala na Štajerskem. Najprej je treninge vodila v telovadnici, pozneje sta z možem odprla svoj športni center, v katerem vsakdo lahko najde vadbo za svoj okus.
Med delom je tako spoznala veliko deklet, ki so ji olajšala selitev: "Lepo je bilo, da so me hitro sprejela. Mislila sem, da se zaradi neznanja slovenščine ne bom dobro znašla, a sem ugotovila, da tu veliko ljudi govori angleško, tako da je bilo vse lažje. Je pa morda v tem tudi slaba stran, saj smo potem večkrat govorili angleško. Namesto da bi jaz vadila slovenščino, so oni angleščino."
Pesti ogrela tudi s Tino Maze
Pod Biancino taktirko je leta 2003 vadila tudi Tina Maze.
V športnem centru Barada se je oglasilo že več športnikov. Pod njenim vodstvom je pred debelim desetletjem treninge opravila tudi najboljša slovenska smučarka vseh časov Tina Maze, ki jo je pred tedni ob njenem slovesu od aktivne smučarske kariere v živo pospremila v izteku Zlate lisice. Bianca se v smehu spominja, da so slovenske smučarke z njo trenirale bianbox in bile precej izmučene, a so trening dobro opravile.
Preglavice s č, š, ž …
Hčerki se od malih nog učita slovenščino, angleščino in nizozemščino. V njunem besednjaku je tudi nekaj indonezijskih besed.
S hčerkama, Tyra je stara 12 let, Tiara pa pet, govori nizozemsko, Tomaž se z njima pogovarja v slovenščini, med seboj pa velikokrat govorita kar angleško. Dekleti se tako od mladih nog vztrajno učita treh jezikov. Bianca si želi, da bi bilo njeno znanje slovenščine boljše.
"Sploh mi ne gre dobro z jezika. Res je zahteven jezik. Največ težav imam s šumniki in sičniki, na kar me velikokrat opomni hčerka (smeh, op. a.). Zelo zanimiva se mi zdi dvojina, saj je nima veliko jezikov, pa to, da ima veliko narečij. Nizozemščina je nekoliko podobna nemščini in angleščini, italijanščina francoščini, slovenščina pa se mi ne zdi podobna drugim jezikom. Sicer pravijo, da je hrvaščini, a jaz nimam tega občutka," pravi in dodaja, da ni prav dolgo hodila na tečaj slovenščine, se je pa veliko naučila iz pogovorov z otroki v športnem centru, s katerimi angleško ni mogla govoriti.
Neznačilna Nizozemka
Energična, zgovorna in nasmejana.
Slovenci se ji vsaj v eni stvari zdijo zelo podobni Nizozemcem. Ob spoznavanju novih ljudi je večina najprej zadržana.
"Sama imam zelo veselo osebnost, rada se družim, veselim, ljudje v Sloveniji pa so se mi na začetku zdeli zelo zaprti vase. A bolje kot te spoznajo, bolj se odprejo. Kot bi postopoma sneli oklep. Tipični Nizozemci so na začetku prav takšni. Zaprti," je podobnost poiskala črnolaska azijskih korenin.
Mama prihaja iz Surabaja iz Indonezije, oče je Malezijec, a se je rodil na Nizozemskem, tako da njihova družina ni značilno nizozemska.
"Kultura je drugačna. Smo bolj odprti, bolj vesele, svobodne narave. V Maleziji so ljudje vedno dobrodošli, na obisk jih nikoli ne more priti preveč. Vedno je dovolj prostora za vse. Zanimivo je, da je tudi v Sloveniji veliko gostoljubja. Ko prideš na obisk, moraš vedno jesti in piti. Vsi postrežejo hrano in pijačo. V tem pogledu ste veliko bolj odprti kot Nizozemci."
Raje kot "pohano kuro" azijske jedi
Kot pravi, v slovenskem vsakdanu ni opazila čudnih navad. Zanimivo se ji je zdelo sezuvanje čevljev ob obisku prijateljev, a se je zdaj na to že navadila in ob vračanju na Nizozemsko (vsako leto se vrne dvakrat, starši pa jo obiščejo štirikrat ali šestkrat, zadnjič so bili tu med božičnimi in novoletnimi prazniki) upošteva slovensko navado.
Malce jo je presenetilo, da mnogo ljudi popije veliko alkohola. Še posebej 11. novembra ob martinovem, ko se mošt spreminja v vino. Tega na Nizozemskem niso vajeni, saj je dan Sint-Maarten večinoma v znamenju otrok, ki z lučjo hodijo od hiše do hiše, pojejo in nabirajo sladkarije. Zanimivo se ji zdi tudi to, da imajo Slovenci precej radi meso.
"Opazila sem, da radi jeste klobase, meso na splošno. Vsaj tako je pri nas doma, kjer so nori na 'pohano kuro'. Vsi bi jo jedli (smeh, op. a.). Rada kuham, a ne toliko slovenske hrane. Raje se lotim indonezijske. V voku pripravim riž, rezance, veliko zelenjave … Tu se kaže mamin vpliv," razlaga energična športnica, ki se predvsem v decembrskem času navdušuje nad sarmami.
Na njej ljubem seznamu sprehodov je zapisana tudi Kalvarija.
Smučišča in morje na dosegu roke, na Nizozemskem pa le ravnina
Narava v Sloveniji prinaša raznolikost, kar je na Nizozemskem pogrešala. Tu je najbolj navdušena nad domačim Mariborom, ravnodušne je nista pustila niti Bohinj in Bled.
"Iz hiše lahko gledam na Pohorje, kar mi je v užitek. Veliko je zelenja. Saj je tudi Nizozemska zelena in lepa, imamo tulipane, a je drugače. Vse je ravno. Ni ne hribov ne gora. V Sloveniji pa mi je všeč, da je vse tako raznoliko in blizu. Zdaj si na smučišču, hitro si lahko na morju. Tega na Nizozemskem ni. Prav tako ni toliko snega in tako nizkih temperatur (v času našega obiska so v Mariboru izmerili minus 15 stopinj. op. a.)."
V slovenskih šolah več stresa in pritiskov
Hčerki gresta po maminih in očetovih stopinjah.
S hčerkama je rada v naravi. Na seznamu sprehodov družine Barada Tapliatu se tako pogosto znajde Kalvarija in znamenite stopnice, na vrhu katerih si poplačan z lepim razgledom.
Veseli jo, da hčerki sledita maminim in očetovim stopinjam in se radi ukvarjata s športom. Starejša je že lep čas v šoli, mlajšo to kmalu čaka. Zdi se ji, da imajo otroci v Sloveniji precej več dela, povezanega s šolo, kot Nizozemci.
"Pri Tayri in pri nečaku na Nizozemskem v šoli opažam precej razlik. V slovenskih šolah, vsaj pri naši hčerki je tako, imajo res veliko nalog, precej se morajo učiti, veliko je stresa. Zdi se mi, da ima okolica visoka pričakovanja, da je veliko pritiska, da morajo biti v šoli čim boljše ocene, najbolje, da kar petice. Ko pogledam šolarje na Nizozemskem, se mi ne zdi, da bi bilo toliko stresa, toliko nalog. Lažje krmarijo med šolo in športom. Več so na prostem, lažje gredo na kolo, ki je na Nizozemskem zelo priljubljeno. Imajo več prostega časa za igranje in za to, da so otroci," meni Bianca, ki ni navdušena nad precej velikimi in težkimi nahrbtniki slovenskih šolarjev. Na Nizozemskem stvari pustijo v šoli.
Z dobrimi ljudmi okoli sebe je lažje
Po več kot 16 letih v Sloveniji se skoraj ne počuti več kot tujka. Včasih jo na to sicer opomni slovenščina, za katero meni, da bi jo lahko še izpopolnila. Kot pravi ne pogreša veliko stvari, pridejo pa trenutki, ko bi bila rada ob sorodnikih na Nizozemskem. Takrat ji pomagajo pristna prijateljstva.
"Na srečo imam ob družini nekaj resnično dobrih prijateljic. Oni mi malce pomagajo nadomestiti praznino, ki nastane, ko dlje časa ne vidim staršev in brata. Verjamem pa, da če nimaš tako dobrih ljudi okoli sebe, se zna res zgoditi, da kdo ne zdrži in se vrne v domovino. A meni nikakor ni žal, da sem prišla v Slovenijo. Tu je zdaj moj novi dom."
Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.
1