Miro Požun: Še zdaj me boli srce

Na kapetanskem mestu je novi selektor Miro Požun pustil Uroša Zormana, v reprezentanco pripeljal Aleša Pajoviča in Romana Pungartnika. Z vsem tem je očitno zadel v polno. Moštvo je na evropskem prvenstvu na Norveškem dostojno zastopalo Slovenijo ter jo popeljalo do 10. mesta. To mesto je pred 14 leti zasedel na EP na Portugalskem, ko je v slovenski reprezentanci deloval kot pomočnik Toneta Tislja. Po slovesu od Eura 2008 je ocenil prvenstvo, slovenske nastope in obžaloval zamujene priložnosti.

Od prvenstva ste se poslovili po porazu z Dansko. Ste zadovoljni s prikazanim? Tekmo z Dansko smo začeli odločeni, da se potrudimo in zmagamo. A že v garderobi sem začutil, da ni več prave energije. Proti Norveški je bilo tako, da je kar pokalo po šivih. Očitno so se fantje tudi nekoliko čustveno izpraznili ob velikem veselju in zadovoljstvu. Enostavno povedano, naleteli smo na ekipo, ki igra vrhunski, hiter rokomet. Ekipo, ki nam je lahko vzor po načinu igre – nismo imeli dovolj kakovostnih rešitev ne v napadu ne v obrambi. Kljub temu smo imeli kar nekaj priložnosti, ki pa jih nismo znali izkoristiti.

Vseeno se niste predali … To je res pomemben element. Zdržali smo do konca, v preteklosti smo se namreč hitro predali. Vesel sem, da reprezentanca ni razpadla na zadnji tekmi in da smo zdržali do konca. Čeprav je razlika – poraz s petimi goli razlike – velika, poglejte, kako so Danci premagali Poljsko in Hrvaško. Moram biti zadovoljen s pristopom in nastopom igralcev.

Je končno 10. mesto pričakovano? Dosegli smo 50 odstotkov zmag in 50 odstotkov porazov, kar ni slabše od prejšnjih prvenstev, če izvzamem tisto prvenstvo, ki je bilo v Sloveniji.

Vam je žal, da kakšne tekme niste speljali drugače? Najbolj me srce boli, ko se spomnim na Hrvaško. Takrat smo bili nekoliko naivni in nismo izkoristili svojih priložnosti. Na tekmi, na kateri bi bili veliki junaki, smo na koncu postali bedaki.

Bi bilo potrebno v taktično-tehničnem smislu kaj spremeniti, da bi se prebili stopničko višje? Mislim, da je sodobna igra šla naprej. To lahko vidimo, na primer, pri Poljski in skandinavskih reprezentancah, kjer je žoga hitra. Mi igramo rokomet, kjer se žoga veliko dotika tal. To je bivša jugoslovanska šola, ki smo jo nekoliko nadgradili. To pomeni, da bomo morali bolj delati z mlajšimi selekcijami, ki igrajo podobno. Treba je spremeniti slog igranja; moramo igrati hitreje, žogo manj držati, več tekati brez nje in jo hitro prenašati. Če hočemo, da kdaj kaj dosežemo, bo potrebno te stvari spremeniti.

Če ocenite po igralnih mestih, so vsi posamezniki uresničili vaša pričakovanja? Zadovoljen sem z vsemi, ker je vsak dal od sebe svoj maksimum. Ne bi bilo korektno, da bi svoje igralce kritiziral. Na prvenstvo smo namreč pripeljali najboljše, kar premoremo v tem trenutku. Vsi rokometaši imajo veliko srce za državo, zato jih ne želim kritizirati, temveč pohvaliti. Vratarji so na vseh tekmah bili na približno enaki ravni z ostalimi, morda so le proti Danski branili nekoliko slabše. Malo je bilo žog za krožna napadalca, naša igra na njih ne sloni. Zelo sem zadovoljen s Pajovičem, ki me je izjemno presenetil, Uroš Zorman se je tekmo za tekmo dvigal, Jure Natek je bil nosilec desne strani. Zasluži si le čestitke.

Je bila vrnitev Romana Pungartnika pravilna odločitev? Boste nanj računali tudi v prihodnje? Mislim, da je bila. Vesel sem, da je Roman pokazal pripadnost. Dal nam je veliko tudi pri sodelovanju in obnašanju. Dobrodošel je v reprezentanco tudi v prihodnosti. Morda bi za kakšno veliko tekmovanje potrebovali še koga drugega.

Vidite v prihodnosti v reprezentanci tudi Renata Vugrinca? Zagotovo. Ko je ravno priložnost, bi rad pojasnil zaplet. Ko sem prevzel reprezentanco, je bilo le še deset dni do roka za objavo spiska na EHF. Vugrinca sem večkrat klical, pa se ni javil. Ko sem že oddal spisek, me je poklical. Takrat sva se začela pogovarjati. Enostavno nisem vedel, kakšno je njegovo mnenje. Ker ga nisem dobil, sem misli, da ne želi sodelovati. A on je pozabil mojo številko iz Celja, čeprav ima veliko trojk. Na žalost je izpadlo tako, kot je.

Pred vami so kvalifikacije za SP in EP. Naletite lahko na neugodnega tekmeca … Vsekakor. Vse reprezentance v kvalifiakcijah so zelo močne. Na primer Srbija lahko premaga vsako ekipo od šestega mesta naprej. Za nas je najbolj pomembno to, da igralci v klubih igrajo na svojih igralnih mestih. Da igrajo kakovostno in da imajo dovolj minutaže. Recimo v slovenski ligi se že dogaja, da nekateri kandidati za reprezentanco ves čas sedijo na klopi. Na njihovih mestih pa igrajo tujci. To je za prihodnost slovenskega rokometa zelo slabo.

Mesto selektorja ste prevzeli v skorajda vojni vihri. Vam ni žal, da ste se tako odločili? Moram poudariti, da sem najprej ponosen, da lahko delam za slovensko reprezentanco in sem njen član. Tako kot me je leta 1990 Tone Tiselj povabil zraven, ko mu je bilo nerodno reči, da bi bil njegov pomočnik, ker sem bil starejši od njega, sem tudi sedaj vesel, da lahko delam v prid slovenskega rokometa. Ponosen sem. Ni mi težko biti zraven, v tej ali drugi vlogi.