Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Torek,
10. 1. 2012,
12.21

Osveženo pred

3 leta, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Milan Miklavič

Torek, 10. 1. 2012, 12.21

3 leta, 4 mesece

Milan Miklavič: Pet najlepših let v karieri

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
Dolgoletni pomočnik selektorja Matjaža Keka je ponosen na obdobje, ki ga je prebil v reprezentanci. Za lepe spomine se zahvaljuje predvsem igralcem, ki jim napoveduje svetlo prihodnost. Bo še trener?

Konec novembra se mu je iztekla pogodba z Nogometno zvezo Slovenije (NZS), v novem strokovnem vodstvu, ki ga bo kmalu sestavil in obelodanil Slaviša Stojanović, pa se ne vidi. Milan Miklavič si je v zadnjih petih letih izklesal status desne roke Matjaža Keka, s katerim je v reprezentanci sodeloval na posrečen način. Nikoli se ni želel izpostavljati v medijih, raje je marljivo delal iz ozadja. Igralci so mu popolnoma zaupali in mu bili predani. Rokopis 62-letnega poljčanskega strokovnjaka, ki se je zaradi težje poškodbe v trenerske vode podal že s 23 leti, je bil opazen tudi na reprezentančnem vrhuncu, nastopu na svetovnem prvenstvu 2010. S tem je le nadaljeval niz trenerskih presežkov. S Koprom se je podal na slovenski vrh, z Leobnom je osvojil avstrijski pokal in dobil priložnost pri Rapidu, v Gradcu je vodil tako Aleša Čeha kot poznejšega ''šefa'' Keka, z Gorico je prekinil vladavino ''zeleno-belih'' na začetku državne samostojnosti, pri Muri sodeloval z nikoli dolgočasnim Miroslavom ''Ćirom'' Blaževićem, pred začetkom udejstovanja v reprezentanci pa se je z Milanom Đuričićem mudil pri Paschingu. Kako razmišlja o prihodnosti slovenskega nogometa?

Že dober mesec je od tega, ko vam je potekla pogodba z Nogometno zvezo Slovenije. Že kaj pogrešate kakšno bolj aktivno vlogo v nogometu? Kaj pa vem ... Počasi se nagibam k mnenju, da gre moja trenerska kariera proti koncu. Glejte, zdaj sem v letih, ko zagotovo ne potrebujem nekaj vzeti za vsako ceno. Če mi bo kaj všeč in bom menil, da lahko nekaj naredim, se bom odločil in ponudbo sprejel, če pa ne bo nič, tudi ne bom jezen. No, za zdaj ni bilo nič.

Slaviša Stojanović, ki je na selektorskem mestu nasledil vašega dolgoletnega ''šefa'' Matjaža Keka, še išče ožje sodelavce, s katerimi bo naskakoval uvrstitev na svetovno prvenstvo v Braziliji. Obstaja možnost, da bi se mu pridružili? Z njim nimam nič niti ni moja stvar, da komentiram njegovo delo. Zame je pomembno to, da sem končal z reprezentanco in preživel pet lepih let. Pogodba mi je potekla, v tistih desetih dneh, ki smo jih preživeli skupaj zaradi prijateljske tekme z ZDA, je bilo nekaj pogovorov o nadaljevanju, a nič konkretnega. S strani NZS je bilo vse speljano korektno. V reprezentanci sem preživel pet najlepših let v karieri, v katerih je bilo užitek delati. To so mi, to moram izpostaviti, omogočili igralci. S tako skupino ljudi bi želel delati še kdaj. Ni potrebe, da bi spet vse skupaj trajalo pet let, lahko le polovico tega. To bi bilo nekaj.

Priložnost, da bi nadaljevali pot z Matjažem Kekom in Martinom Magistrom pri Al Ittihadu, ste zamudili. Zakaj ste zavrnili možnost sodelovanja v Savdski Arabiji? To je vendarle malce predaleč. Imam osebne stvari, ki mi ne dopuščajo, da bi odšel tako daleč. Sva pa z Matjažem ostala v stiku in se redno slišiva. Najin odnos je ostal povsem profesionalen, tako da rada podebatirava o nogometu, o drugih rečeh pa niti ne.

Ali bi vas v primeru, če boste nadaljevali trenersko pot, zanimala možnost delovanja v Sloveniji? Navsezadnje vas je javnost že omenjala kot enega od navideznih kandidatov za novega trenerja Olimpije. Bi vas zanimalo delo v razmerah, ki so veliko manj urejene od tistih, ki ste jih bili vajeni v izbrani vrsti? V Sloveniji sem že deloval. V Kopru, pa večkrat v Novi Gorici ... V tistem času so bile razmere kar urejene. Edini klub, ki je imel težave, je bil Mura, drugi slovenski klubi pa so bili za naše razmere kar dobro urejeni. Danes je položaj povsem drugačen, saj je skoraj pri vseh tako, kot je bilo takrat v Muri. A tako ni zgolj v Sloveniji, tako je tudi drugod. Finančna kriza pušča sledi tudi v nogometu. Moramo dati roko na srce in priznati, da krožijo preveliki finančni zneski. Nogomet jim ni kos. Ne moreš si v slovenskem klubu za domače prvenstvo privoščiti 28 profesionalcev. To je bilo možno pred leti, danes pa se moramo zavedati, kaj lahko kdo sploh še ponudi. In kako se lahko kdo organizira. V Avstriji sem bil že v prvi ligi s klubom, v katerem je bilo le šest profesionalcev. To je bil Donawitzer Leoben, s katerim smo lahko brez težav igrali z Rapidom, Austrio, Innsbruckom, Salzburgom ... Ni rečeno, da gre lahko na boljše, če imaš v ekipi le profesionalce.

Pri nas je polprofesionalni model v prvoligaški prostor vnesla Nafta, ki se uspešno kosa s tekmeci in ni pristala na zadnjem mestu. Pohvalno, je pa tu še druga težava. Vprašanje je, če pri nas nogometaš kje dočaka zaposlitev. Bolje je, da igra že kot zaposlen in hodi na treninge. Ko konča kariero, je tako ''vhojen'' v delo, drugi pa imajo velike težave s tem, kako in kje se zaposliti. V nogometu namreč ne morejo vsi ostati. Polprofesionalizem je zato veliko bolj primeren za Slovenijo, pa se zaradi tega ne bo igral nič slabši nogomet. Pa tudi boljši ...

Na začetku poti v reprezentanci, kjer ste bili trener in ste opravljali vlogo pomočnika selektorja Matjaža Keka, ni teklo vse gladko. Rezultati so bili skromni, javnost pa niti ne preveč naklonjena. Da na začetku ni bilo pravih rezultatov, je nekaj povsem normalnega. Reprezentanca in klub sta namreč nekaj drugega. Dalj časa smo potrebovali, da smo naredili pravo selekcijo. Koncept ni šel prek noči. Zdaj je reprezentanca lažje postavljena in gre lahko samo še gor, nič več dol.

Kakšna je sploh prihodnost slovenske reprezentance? Fante poznate odlično, do kod še lahko sežejo? Ne smemo se bati za prihodnost. Predvsem zaradi tega, ker je pri igralcih prisotna strahovita želja po novem dokazovanju. Bližajo se kvalifikacije za SP 2014. Trener ali selektor ne moreta nikdar veliko narediti. Če je prisotna želja, je izpolnjen najbolj pomemben dejavnik. Fantje bodo skušali delati s pozitivno željo, tako kot so do zdaj. Upam, da bodo vsi zdravi in da se uvrstijo na tekmovanje v Brazilijo. Če bodo med njimi še naprej vladali pravi odnosi, imamo velike možnosti.

Bi lahko obdobje z novim selektorjem izkoristili kot idealno priložnost za pomladitev reprezentance? Jo slovenski nogomet sploh potrebuje? Igralec ni nikoli star ali mlad, ampak le dober ali slab. In nekaj mora biti vsem jasno. Z mladimi ni pravih rezultatov. Rezultati se dosegajo samo s starejšimi, izkušenimi igralci. Če delaš z mladimi, ne moreš računati na kontinuiran uspeh. Mora biti prava mešanica mladih in starih. To je podobno kot v primeru, če si bolan. Takrat iščeš starejšega, izkušenega zdravnika, ne pa mladega, da se bo na tebi učil. Tega sem se držal vseh 35 let svoje trenerske kariere. Vsak igralec mora dozoreti, reprezentanca pa ni narejena zato, da bodo igralci v njej dozoreli, ampak da bodo v njej naredili rezultat.

Reprezentančna prihodnost Roberta Korena in Milivoja Novakovića, donedavnega kapetana in najboljšega strelca, je še negotova. Bi ju, če bi imeli to možnost, skušali prepričati, da ostaneta zvesta državni vrsti? Bi, seveda bi. Naša reprezentanca ju namreč potrebuje. In to zelo. Tim Matavž je v zelo hitrem razvoju, a se moramo nekaj zavedati. En Matavž ni dovolj, en Zlatan Ljubijankić ni dovolj. Prihaja do kartonov, do poškodb, tako da potrebujemo širši seznam igralcev, na katerem lahko vsak nekoga zamenja, pa igra še vseeno ne trpi zaradi kakovosti. Če gledamo posameznike, ki niso sposobni svojih kakovosti dati moštvu, potem niso iz pravega testa. Onadva pa sta. Vedno sta dajala sto odstotkov za ekipo. Sta polivalentna, večnamensko uporabna igralca, zato sta zelo potrebna reprezentanci. Tako kot drugi.

So reprezentančno zgodbo v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu resnično motili različni klani, ki so se pojavljali v slačilnici? Neumnost. Če je kdo iz prve roke poznal razmere znotraj ekipe, sem bil to sam. Fantje so še vedno, če je bilo kaj narobe, prišli ''jokat'' k meni. Bil sem nekakšen vmesnik med njimi in selektorjem. Sam sem te reči nato tudi povedal selektorju, podobno je potekala zadeva tudi v primerih, ko je imel selektor kaj za povedati igralcem. In če bi bilo kaj ''grupiranja'', ne bi moglo priti do tako dobrih rezultatov. V vsaki ekipi se zgodi, da se najdejo skupinice, kjer je skupaj štiri, pet igralcev. To je jasno. Da mladi tičijo bolj skupaj, pa starejši, pa tisti, ki so nekdaj igrali za isti klub ... To nas ni motilo. Zakaj bi le nas, saj se na igrišču ni poznalo. Lahko je ''grupiranje'' v zasebnem smislu, a na igrišču so se igralci vedno borili drug za drugega. In to šteje. Če fantje ne grejo skupaj na kavo, je to še najmanjši problem. Pomembna je dobra klima. Ne zanima me, da ne grejo vsi skupaj ven, ampak da je delovna klima prisotna na igrišču. In v slovenski reprezentanci je bila vedno na visoki ravni. Ne vem, koga moti, da se npr. Valter Birsa veliko ne druži z Mišem Brečkom. Pač nista v isti skupini. Vsak ima druge interese v osebnem življenju, na igrišču pa sta skupaj. In to še kako. Za to smo se tudi borili. To je bila skrivnost našega uspeha, igralci pa imajo še danes iste cilje.

Se torej po prihodu novega selektorja niso spreminjali? Ste na pripravah na tekmo z ZDA opažali, da se vedejo kaj drugače kot pod Kekovim vodstvom? S prihodom novega selektorja je sledil prihod novega motiva. Fantje so hoteli dokazati, da lahko igrajo. Bila je prisotna strahovita želja. Nekateri igralci niso bili na tisti tekmi tako dobri prav zaradi tega. Da pa bi rekel, da nekateri niso hoteli dati vse od sebe, pa je popolna neumnost.

Pa ste kdaj sploh to opazili? Edina tekma, ki me ni zadovoljila v petih letih, je bila domača z Estonijo v Ljubljani. Nismo igrali prav, ni bilo prisotnega zmagovalnega duha. Ali je botrovalo psihološko ozadje ali ne, o tem lahko razpredamo, a ta tekma me je res razočarala. Nismo se uvrstili na Euro, kar samo po sebi ni dobro, smo pa bili do zadnje kvalifikacijske tekme v igri, kar je lahko pozitivno. Neke tekme bi morali drugače odigrati, to zdaj vsi vemo. Nekatere niso bile na taki ravni kot v kvalifikacijah za JAR, a padec ekipe doživljam kot nekaj normalnega. Določeni igralci imajo določene težave v klubih, kar se je opazilo v reprezentanci. Ne moreš pričakovati, da bodo vsi igrali kot pred letom dni. Denimo Valter Birsa. Zdaj mu je treba pomagati, ne pa poudarjati, da ni več isti, kot je bil. Ima določene težave. Treba jih bo čim bolj pozitivno rešiti. Zaradi njega, hkrati pa tudi zaradi reprezentance. Mi pa hočemo prikazati vse negativno. Pa ni vse negativno. Ta reprezentanca je dala preveč lepih trenutkov navijačem, da bi se o njej tako negativno pisalo.

Ne spreglejte