Janez Kocijančič: Program (dis)kontinuitete

Potem ko ste pred štirimi leti samevali na seznamu kandidatov za predsednika OKS, ste tokrat le dočakali tekmeca. Milan Krajnc je za širšo športno javnost skorajda popolna neznanka. Kako dobro ga poznate vi? Nerad komentiram svojega protikandidata, saj takšno početje označujem za neetično. Lahko govorim le o svojem programu, medtem ko pa tez in osebnosti gospoda Krajnca ne bom ocenjeval. Lahko rečem le, da ga spoštujem kot protikandidata. Vsak protikandidat je dobrodošel. To je demokratična tekma. O novem predsedniku pa bodo na skupščini odločali člani Olimpijskega komiteja Slovenije.

Ob naznanitvi kandidature ste se razgovorili o dosedanjih uspehih slovenskega športa in olimpijskega gibanja. Lahko potegovanje za nov mandat razumemo tudi kot priznanje nedokončanega dela na določenih področjih? Šport je eden od najuspešnejših segmentov slovenske družbe. V kulturi, znanosti, gospodarstvu ali drugih področjih nismo tako razpoznavni v svetu kot prav v športu. Prav gotovo pa je šport mozaik, ki je sestavljen iz številnih elementov. Zato je prav, da poleg uspehov priznamo tudi številne slabosti. Moj program zato vključuje kontinuiteto in diskontinuiteto. Želel bi, da bi se trendi, ki so slovenski šport pripeljali v svetovnih vrh, nadaljevali. Kot pomemben dosežek pri tem ocenjujem enakopravno vlogo OKS v mednarodno združenje. Po drugi strani pa bi rad olimpijsko gibanje prilagodil družbenim spremembam in odpravljal pomanjkljivosti.

Ste lahko bolj natančni in neposredni? Poudarkov je več. Na prvem mestu želimo zelo zavidljivo vključenost Slovencev v športne programe – kar 64 odstotkov prebivalstva se stalno ali pa občasno ukvarja s športom, s čimer zaostajamo le za skandinavskimi državami – še povečati. Odgovorno se moramo vprašati tudi o tistih 36 odstotkih, ki se ne ukvarjajo s športom. Ta del bo namreč ob nezdravem življenju breme za slovensko družbo. Poleg tega moramo nadaljevati s trendom širokega in enakomernega razvoja športa v državi. Menim, da je Slovenija preveč kompaktna in premajhna, da bi imeli središča in obrobje. Nekdaj so se vrhunski športniki kot po pravilu selili v Ljubljano, Maribor in druga mesta. Danes je drugače. Vrhunski športniki prihajajo iz Radovljice, Brežic in drugih manjših krajev. To se mora nadaljevati. Istočasno pa bo treba okrepiti politike, ki so premoščale prehod iz mladih in relativno uspešnih kategorij v članske vrste. Za zgled bom dal izjemno uspešen nastop slovenske reprezentance na letošnjih olimpijskih igrah mladih. Te športnike moramo priključiti starejšim šampionom in nosilcem olimpijskih kolajn.

V preteklosti je slovenska športna infrastruktura pogosto krepko zaostajala za rezultati na mednarodni ravni. V zadnjih letih pa se je veliko gradilo, športni klubi pa so zahajali v krize, se selili na amaterske ravni ali pa izginjali. Lahko govorimo o novem nesorazmerju? No, to so realne težave. Postregel pa bi s podatkom, da se število športnih društev povečuje. Imamo jih kar 1200. Res pa je, da smo dosegli izjemne premike v športni infrastrukturi. Ocenjujem, da bo treba spreminjati razmerja v financiranju. To pomeni, da bi se manj namenjalo izgradnji infrastrukture, več pa za športne dejavnosti in vzdrževanje objektov. Nekdaj so me učili, da je investicija v vzdrževanje najboljša investicija. Nikakor si ne smemo privoščiti gradnje veličastnih objektov, ki so nato deležni zanemarjanja. Objektom je treba vdahniti življenje. Pri tem mislim na prave dejavnosti, vzdrževanje in polivalentno uporabo. Šport mora ponuditi roko drugim dejavnostim.

Delovanje olimpijskega komiteja že dolgo ni potisnjeno zgolj v športne okvire. S kakšnimi besedami bi označili dialog z državo? Črpate tudi na tej točki kakšne ideje ob morebitni novi izvolitvi? V listini Mednarodnega olimpijskega komiteja je zapisano, da se olimpijsko gibanje zavzema za harmoničen odnos z državo. Šport ne more biti podrejen državi. Z njo mora ustvarjalno sodelovati. Naš dialog je dober, kljub vsemu pa imamo še kar nekaj težav. Za športne programe se nameni premalo javnih sredstev. Pri nas se je javna participacija za šport ustalila na 19 odstotkih celovitih stroškov športnih programov. V Evropski uniji znaša ta odstotek 28. Rezerva je torej kar obsežna. Stremeti je treba k evropskim standardom. Po drugi strani pogrešam več posluha države za urejanje športnih razmerij na zakonodajni ravni. V tem trenutku skupaj z državo pripravljamo nov nacionalni program športa do leta 2020. To bi bil lahko okvir, ki bi lahko ponesel slovenski šport naprej. Dodal pa bi še, da bi bilo dobro če bi država spoštovala obveze, ki jih sprejme. Živimo v obdobju krize, zato je razumljivo, da država za šport namenja več kot doslej. A obveze, ki so zapisane v zakonu, je treba spoštovati. Pri tem mislim na obvezne preventivne zdravstvene preglede športnikov, obveze glede zaposlovanja … Ob tem še enkrat poudarjam, da spoštujem in upoštevam vse težave. Šport si v kriznih časih težko obeta zajedanje v druge programe. Želimo pa spoštovanje obvez in vsaj ohranjanje dosedanje ravni podpore športu.

V zadnjem mandatu ste bili deležni tudi številnih kritik. Najglasnejše so se nanašale na status vrhunskih športnikov. Ste jim znali prisluhniti in najbolj vitalne ter konstruktivne dele nemara vključiti celo v svoj program? Že pred leti smo opredelili in uvedli program zaposlovanja vrhunskih športnikov. Sistem dograjujemo. Res pa je, da se soočamo s krizo, ki izhaja iz omejitev zaposlovanja v javni upravi. Upam, da bodo v dogovoru z državo te težave presegli. Posvečamo pa se tudi drugemu segmentu zaposlovanja. Športniki pričakujejo, da jim bomo po končani karieri pomagali pri prilagoditvi na nove profesionalne obveze. Gre za pomoč pri dodatnem izobraževanju, za financiranje prehodnega obdobja, programe strokovnega usposabljanja … Poskrbeli smo za številne premike. Res pa je, da so bili predlogi pogosto nerealni. Sam menim, da bo treba v prihodnje več storit za izobrazbo. Športniki pogosto zanemarjajo študij, razlogi pa so tako objektivni kot tudi subjektivni. Več bo treba storiti za sistem mentorjev in tutorjev, ki bodo pritiskali na športnike. Manko v izobrazbi je možno nadoknaditi, a je to vendarle čedalje težje storiti.

Znova kandidirate s pomočjo Smučarske zveze Slovenije, ki pa je bila letos deležna skorajda popolne vodstvene prevetritve. Ste našli ustrezen jezik z novimi vodstvenimi strukturami? Skupščina SZS je novemu vodstvu namenila podporo. Programi so zelo ambiciozni, upam, da bodo tudi uresničeni. Poudarjam pa, da je treba spoštovati tudi rezultate dosedanjega vodstva. Novemu pa želim veliko uspeha, hkrati pa skušam po svojih močeh tudi pomagati.

Se torej kot dolgoletni sopotnik in prijatelj dosedanjega vodstva po spremembah ne čutite odrinjenega? Zanesljivo sem prijatelj in sopotnik vodstva, ki se je letos poslovilo. Za svoje delo si zasluži priznanje. Življenje pa gre naprej, zato je treba podpreti tudi novo vodstvo.