Jakov Fak: Tudi če si svetovni prvak, si le svetovni prvak iz neke majhne Slovenije

Poleti vas na pripravah vidimo v kajaku, na kolesu, na rolkah, najbrž veliko tečete … S čim vsem se ukvarjate na pripravah?
Veslanje smo v zadnjem času opustili, ker sem imel zaradi njega precej težav s hrbtom, kolo pa je vsekakor sredstvo, ki ti da svobodo. In prav uživam na kolesu, bodisi gorskem bodisi cestnem. Odvisno od terena. Če sem v bolj urbanem okolju, kjer je asfalt, vzamem cestno kolo, ko sem na Pokljuki, pa je to večinoma gorsko kolo. Je zelo zanimivo sredstvo za trening, ki ga sicer ne moreš uporabljati skozi vse leto. Potem imamo še raznorazne pohode in teke, čeprav nisem velik ljubitelj pohodov v hribe. Tisti kros pohod, ki ga imamo po valovitem terenu, mi je pa všeč. Potem imamo tekaške rolke, navaden tek … Če bi dodali še nogomet, bi bilo idealno (smeh, op. p.).

Pozimi je biatlonski as, poleti pa ga lahko pogosto vidimo na kolesu. "Kolo ti da svobodo," pravi. Foto: Vid Ponikvar Kaj iščete na kolesu? Kako tovrstna dejavnost pripomore k boljši tekaški formi?
V bistvu je sredstvo, s katerim lahko narediš večji obseg treninga. Več časa lahko treniraš, ne da bi pretirano utrudil telo. Med štirimi urami kolesarjenja in štirimi urami na rolkah je na primer ogromna razlika. S kolesom treniram srce in pomembno je, da samo črpalka dela tisto, kar mora. Po treningu pa tudi nisem tako utrujen, da bi se ta utrujenost kopičila.

Saj imate narejen program, ne smete ne lenariti ne pretiravati …
Tako je, program treninga je narejen. Moram pa povedati, da je najtežje paziti, da ne pretiravam. Ko smo skupaj, padem v nek tekmovalni ritem in bi ves čas tekmoval. Veliko težje se zaviram, kot se prisilim v tek. To imam že v genih.

Lahko malo opišete priprave na sezono?
Na Pokljuki smo zbrani drugič. Najprej smo bili en teden doma, nato en teden na Pokljuki. Tu bomo do sobote, nato gremo spet za en teden ali deset dni domov. Sledijo skupne priprave v Avstriji …

Tukaj ste na skupnih pripravah, ko rečete, da greste domov, to najbrž ne pomeni počitka. Kaj počnete takrat?
Povsem isto kot na pripravah, le da je streljanje na sporedu dvakrat na teden. Lahko tudi vsak dan, a ne tisti pravi kompleksni strelski trening, kot ga imamo na Pokljuki. Več ko bomo imeli dnevnih treningov, boljše bo, a to se bo poznalo pozneje. Zdaj se opravljajo kondicijski treningi, na rolerjih, na kolesu, pa tek, fitnes in tako naprej.

Intenzivnost priprav se stopnjuje proti začetku sezone.
Tako je. Nekako do 15. julija bomo delali osnovni del, ko se nabira kondicija. Temu rečemo baza. To so dolgotrajni nizko intenzivni treningi. Potem začnemo dodajati malo več intenzivnosti, ob tem pa obseg treningov ostane skorajda na isti ravni. Po teh dveh sklopih se začnejo treningi skrajševati, intenzivnost pa se dviguje tudi do maksimalne obremenitve. Tako je zadnja dva meseca pred začetkom sezone.

Vam je že uspelo analizirati prejšnjo?
Veliko smo govorili o tem, iskali razloge, a je zelo težko točno določiti, kaj je bila napaka. Lahko da ni bila samo ena, lahko da jih je bilo več, ampak preprosto moraš tisto, pa če najdeš razlog ali ne, pustiti za seboj. Resetirati in začeti na novo. Je zelo težko. Ampak svetovno prvenstvo mi je, po tistem mesecu treninga, ko so šle vse bolezni in napake mimo, dalo razlog za zadovoljstvo. Na svetovnem prvenstvu sem bil že na zelo visoki ravni. Ne na ravno najvišji, tisti, ki bi mi prinesla kolajno … No, morda tudi. Odvisno je bilo od dneva. Na šprintu sem imel preslabo izhodišče, a nisem bil daleč, zelo blizu prvih treh.

Sezona 2015/16 je bila za Faka klavrna, zato je zelo motiviran, da v naslednji zimi spet pokaže pravi obraz. Foto: Sportida Videli smo, kako zelo ste si oddahnili po tistem dobrem rezultatu.
Seveda! Najtežje je, ko delaš in pridno treniraš … Nekaj drugega bi bilo, če bi poležaval pol leta. Takrat bi rekel, glej, pač nisi treniral in ni šlo. Ampak ker sem dejansko naredil vse, pa še več, in potem ne gre, takrat se res vprašaš, zakaj. To je težava. Mogoče je težava v tem, da se je včasih treba bolj držati nazaj. Motivacija je zelo visoka, ampak včasih te lahko žene predaleč. Iz treninga v trening si lačen in ko enkrat pride sezona, si že toliko garal na treningu, da ta izgubi pravi učinek.

Med sezono vam je bilo mogoče že z obraza prebrati, da je bila frustracija ob slabih izidih ogromna. Kako ste se spopadali s tem?
Zelo težko je natančno opisati, kaj se mi je dogajalo v glavi, povem lahko le, da je bilo res zelo neprijetno. Predvsem zaradi tega, ker veš, da si delal, veš, da nisi lenaril, pa vseeno ni šlo tako, kot si si zamislil. Kakšnih psihičnih težav vendarle nisem imel, da se recimo ne bi znal spet motivirati in iti naprej. A vedno imaš tri tekme in tri dni, ko se siliš. Če šteješ razočaranja, se ta kopičijo, in nazadnje je težko – ne le za psiho, pač pa tudi za telo, ker ni pozitivnega vzdušja. Če so slabi rezultati, je slabo tudi vzdušje v reprezentanci. Ni prave enotnosti. To je glavna težava. Pa pomanjkanje nadzora. Nekaj se dogaja in ti tega ne moreš nadzorovati.

Imeli ste tudi veliko smole. Ves čas ste bili bolni …
Tega je bilo veliko, ampak vprašanje, kaj je bil vzrok zdravstvenih težav. Ali so bila to nenehna prerekanja z zvezo, ali je bilo preveč treninga, ali kombinacija različnih dejavnikov. Že trening je stres za telo in če mu po stresu ne dovoliš, da se spočije, če si poleg tega še pod psihičnim pritiskom, se stresa seštejeta in telo ne more kompenzirati treninga. Če ni te kompenzacije, preprosto ni učinka.

Narediš trening, pa se ne regeneriraš, se ne spočiješ, utrujenost se kopiči, pravega učinka treninga pa ni. Bilo je zelo veliko nesoglasij, prerekali smo se, kdo ma prav, kdo nima, v tem pravilniku je tako, delamo drugače … Ampak to je standardna težava, ki se vleče iz leta v leto.

 

Vas čaka tudi letos? Bo pestro?
Vedno je. Vedno so neka pogajanja. Zveza hoče čim več zase, tekmovalec ima neko vizijo in hoče čim več zase … Temu se ne moreš izogniti. Sploh če ni več prostora za kompromise. Takrat se pojavijo velike težave. To je zame postala običajna zadeva.

So se stvari v reprezentanci na splošno umirile? Imate občutek, da bo letos plovba mirnejša?
Ne vem. Nisem najbolj optimističen glede tega, a sem za zdaj zelo osredotočen na treninge. Mislim, da sem zelo motiviran in za zdaj na zelo visoki ravni pripravljenosti.

Kaj pa so optimalni pogoji za vas?
Glede tega je meja nebo. Vsi si želimo, da bi bili rezultati na kar se da vrhunski ravni, a če nimamo primernih pogojev, vsaj približno takšnih, kot jih imajo tiste reprezentance, ki se ves čas bojujejo za vrh, potem se tega ne moremo iti. Bojim se, da bodo prišli časi, ko se bomo morali odločiti, ali bo deset tekmovalcev v ekipi A imelo zelo povprečne ali celo podpovprečne pogoje, ali bomo imeli štiri tekmovalce s pogoji na višji ravni. Ampak to ni moje področje, o tem se ne morem odločati jaz. Jaz si le vselej želim, da bi imel čim boljše pogoje, čim boljši material, čim boljše strokovnjake okoli sebe, da se talent, za katerega vseeno mislim, da ga imam, primerno izkoristi. Vse drugo je delanje čudežev, in to ne more biti dober sistem. Vse skupaj pač ne more temeljiti zgolj na nadarjenosti določenih posameznikov. Čaranje ne more biti sistem.

Ves čas se bojuje za čim boljše pogoje, zato so pogajanja s smučarsko zvezo včasih naporna. Tudi letos priakuje pestro predsezonsko obdobje. Foto: Vid Ponikvar

Ko pogledate velike reprezentance, ki vse te pogoje, o katerih govorite, imajo, kaj jim najbolj zavidate? Kje konkretno lahko denar prinese razliko?
Vsepovsod! A imaš lahko tudi idealne pogoje, pa ne dobiš dobrega materiala. Mi smo že v štartu v precej slabšem položaju, ker smo majhna država. Verjamem, da tudi pri opremljevalcih. Francija in Rusija sta veliko pomembnejša trga za smuči. Fischerju recimo je verjetno veliko bolj zanimiva Rusija kot Slovenija. To je dejstvo in to včasih tudi na glas povedo. Na žalost.

In kaj natančno to pomeni za vas? Dobite slabše smuči?
Ne vem, ampak včasih se sprašujem o tem. Nato pomislim na Norveško in Slovenijo, med katerima niti ni tako ogromne razlike v velikosti trga, ampak norveški tekmovalci so že zaradi slovesa svoje države na boljšem pri opremljevalcih. Slovenec si veliko težje pridobi status pri proizvajalcu smuči ali kjerkoli drugje. Zato ker prihaja z majhnega trga in je že po neki ekonomski logiki dobil manjšo pogodbo kot neki Norvežan. Pa si lahko boljši kot on in imaš večji potencial. A proizvajalci pač pogledajo številke in ti ponudijo pogodbo na njihovi podlagi.

O zdravstvenh težavah ne govori rad, malo je pri tem taktičnega skrivanja informacij, ki bi jih lahko izkoristili njegovi tekmeci, pa tudi javnosti ni treba vedeti vsega, je prepričan. Foto: Vid Ponikvar Z vami sklepajo pogodbe prav zato, da boste njihov obraz znamke v državi, kjer vas imajo ljudje za junaka …
Tako je, ampak mislim, da je zame slišal še kdo zunaj Slovenije. Če si svetovni prvak, se sliši. Če imaš olimpijsko kolajno, se sliši. Če si dvakratni svetovni prvak, se sliši dvakrat glasneje, in tako naprej. Včasih jim poskušam pojasniti, da je trg globalen in jaz nastopam na globalnem trgu. Nisem izključno slovenski, čeprav moram ob tem poudariti, da sem zelo vesel domačih sponzorjev, ki nas podpirajo in nam stojijo ob strani tako v dobrem kot v slabem. To je odlično. Dejansko sponzorje najbolj potrebuješ ravno takrat, ko ti ne gre.

Kar nekaj težav ste imeli s poškodbami, a o tem ne govorite radi …
Zdi se mi, da je zdravstveni karton zasebna stvar. Že tako je v medijih preveč nepotrebnih informacij. Bolje bi morali premisliti, kaj je v bistvu lahko zanimivo za javnost in kaj je sploh pametno spustiti v javnost.

Pametno? S tem najbrž mislite tudi na konkurenco. Boksar Dejan Zavec nam je recimo priznal, da je novinarjem vso kariero lagal glede poškodb. Razlog za to pa so bili konkurenti. Če bi nam po pravici našteval vse poškodbe, bi ti to izvedeli in informacije izkoristili. Je tudi v biatlonu tovrstno taktično skrivanje del igre?
Res je. Čeprav tukaj nimamo fizičnega stika, da bi poškodbe tekmecev lahko izkoristil na tak način, a se lahko zgodi.

Kako natančno preučujete tekmece? Kako natančno se poznate? Ste pozorni na detajle, če si nekdo na primer zvije gleženj, pa bo zato ranljiv na stezi … Kako globoko gre to študiranje?
Odvisno, koliko tega pride v javnost. Norvežani so zelo zaprti. Informacij glede metod njihovega treninga ne boste našli nikjer. Kakšni drugi to brez zadržkov objavijo. Ampak na splošno povsod obstaja nek filter informacij. Jaz verjamem, da vsi delamo zelo podobno, ampak na vrhunski ravni odločajo nianse, nekih gromozanskih razlik ni. Je pa res, da tekmeca lahko najbolje spremljaš med tekmo. Tam vidiš, ali je utrujen ali ne. Takrat ravnaš po svojih občutkih. Pospešiš, spustiš tempo, streljaš počasneje ali hitreje … To so tisti trenutki, ko moraš biti maksimalno zbran in osredotočen. Pa ne le nase, ampak tudi na vse, kar se dogaja okoli tebe.

Ko prideš na zadnje streljanje, pa jih je poleg tebe še pet, se moraš odločiti, ali boš streljal hitro in tvegal ali boš streljal počasneje in zanesljivo. Bodo tvegali oni? Vsi? Ali je tak samo en? Kako hiter je potem lahko na progi? Ali bolje finišira ali teče na tempo … Veliko je informacij, ki jih je treba predelati. Med tekmo je treba razmišljati. Da bi zgolj štartal in tekel ves čas na polno, ne gre. Prej ko slej se utrudiš. Predčasno. Moraš razmišljati.

 

V biatlonu je torej tudi malo pokra. Branja tekmecev.
Tudi! Tudi poker bomo morali očitno začeti igrati na pripravah (smeh, op. p.).

Ves čas je treba razmišljati, le redko kakšen trening opravi na "avtopilotu", a se tudi to kdaj zgodi, priznava. Foto: Vid Ponikvar Kaj pa proge? Je tukaj kaj podobnosti z avtomoto športi? Obstajajo steze, ki omogočajo določene taktične zamisli, ki vam bolj ustrezajo in druge, ki vam manj?
Zagotovo. Ampak ko govorimo o stezah, kjer je velika hitrost, je včasih težko speljati smučko ravno tam, kjer si želiš. Je pa res, da če imaš občutek, da ohraniš hitrost na določenih delih, da narediš dober tempo na začetku klanca in ohraniš dovolj moči na vrhu, se ti to lahko obrestuje. Veliko stvari je, o katerih je treba ves čas razmišljati. Enkrat so me vprašali, kaj, ti greš na trening in potem tam malo tečeš, pa to? Lahko narediš tudi tako, včasih, ko imaš v glavi preveč vsega, tudi res treniraš tako, na splošno pa je vendarle boljše, da razmišljaš. O tehniki, če je nižja intenzivnost, ker če imaš boljšo tehniko pri nižji intenzivnosti, jo boš ohranil tudi, ko boš utrujen. Ne boš stoodstoten, ampak z boljšo tehniko si bolj ekonomičen in si hitrejši.

Katera prizorišča so še posebej težka?
Oslo je zelo zahteven, ker ima zelo zahtevne smuke. Potem je Ruhpolding … Je pa res, da lahko tudi najbolj preprosto prizorišče postane izjemno zahtevno, če se naredijo ledene plošče na smukih. Tako kot takrat, ko sem padel v Ruhpoldingu. Tam sem tekel že tri dni prej, tisti dan pa je bila ena ledena plošča in samo če malo narobe postaviš smučko, ki nima robnika, ti spodnese nogo in se nimaš več kam ujeti. Takšnih stvari ne moreš predvideti. Velikokrat nam težave naredijo tudi vzdrževalci proge. Na ledene dele proge narinejo svež sneg in potem res ne vidimo, kje so pasti.

Pri 70, 80 kilometrih na uro si tudi ne moreš natančno zapomniti, kje je ledena plošča, pa čeprav tečeš pet krogov (smeh, op. p.). Tudi v Hochfilznu je lahko zaradi takšnih stvari zelo zahtevno. Tam je ovinek, preden prideš na strelišče, smuk v korito reke, kjer zaviješ desno dol, potem sledi kompresija, ki jo moraš zelo dobro amortizirati, da ohraniš čim več hitrosti, sicer lahko tudi skočiš … Tisto je zelo nevarno in ravno tam nam vedno narinejo sneg, ki ga med tekmo odrivamo s proge.

 

Organizatorji tekmovanj, ki se zadnja leta bojujejo z zelenimi zimami, se najbrž požvižgajo na vaše "kaprice".
(smeh, op. p.) To je res, moram pa povedati, da je tudi glede organizacije tako, kot je na splošno v svetu biatlona. Opazil sem, da morajo ljudje na Pokljuki vse narediti popolno, pa še vedno bo kdo našel nekaj, v kar se bo vtaknil. Tekmovalci smo recimo občutljivi na kamenje na progi. Če je kamen na progi, poškoduješ smuči. In tega je v Skandinaviji ogromno, pa se nihče ne obremenjuje s tem. Ne vem, ali jim kdo sploh kaj očita, pri nas pa gre na progo pred tekmo množica ljudi, ki z žličkami pobira kamenje. Organizacija je res na visoki ravni, enako prehrana za tekmovalce. Vse je vedno popolno, a še vedno bo nekdo našel nekaj, kar je narobe. In to zato, ker smo majhni. Tako je tudi na tisti bolj korporativni ravni, z opremo in drugim. Vedno smo majhni in temu ne moreš uiti. Tudi če si svetovni prvak, si le svetovni prvak iz neke majhne Slovenije. Že nekako obrnejo tako, da ti povedo: Majhni ste (smeh, op. p.).

Kakšna je letos zasedba v reprezentanci?
Zelo pomlajena. Ko sem prišel v slovensko reprezentanco, sem bil najmlajši, zdaj sem med najstarejšimi. Drugi najstarejši med moškimi. Je zanimivo, a to je življenje, generacije se menjajo. Pa sebe nimam za starega, a v ekipo prihajajo mlajši in me veseli, da se to dogaja. Res pa je, da nimamo široke baze. Vsi fantje, ki so na dovolj visoki ravni, so tukaj. To je vse, kar imamo. Imamo tudi mlajše selekcije, ampak so še premladi.

Vidite kakšne perspektivne tekmovalce?
S tem se sam niti ne ukvarjam veliko, ampak kolikor mi pove Janez (Marič op. p.), trener mlajše ekipe, jih je nekaj. In jaz mu verjamem.

Z Janezom Maričem sta imela poseben odnos. Bil je vaš idol, potem ste ga premagovali, a ko ste osvojili prvi naslov svetovnega prvaka, je jokal od pristnega veselja in ponosa …
Preprosto sva se ujela. Dokler sva bila "cimra", sva bila zelo navezana drug na drugega. Zdaj je v drugi vlogi in nisva več toliko v stiku. On ima svoje delo, jaz svoje. A spomini, sploh tisti lepi, ostanejo za vedno. Midva sva se tudi kregala, bila sva kot nekakšna zakonca (smeh, op. p.).

Ga pogrešate?
Zelo. Tudi Vasjo (Rupnika op. p.), Simona (Kočevarja op. p.), Petra (Dokla op. p.) … Vse fante, s katerimi smo tekmovali. Zelo jih pogrešam. Vsak je poseben na svoj način. Vsak ima svoj značaj in doda širino, barvo v mozaik. Veliko časa preživimo skupaj in spletejo se posebne vezi. Vsakič ko izgubimo koga iz te ekipe, je čuden občutek. Kot bi ga dejansko izgubil. Ta oseba začne živeti drugače, če ni povezan z biatlonom ali tvojo ekipo, občutiš veliko izgubo. Saj se še slišimo, ostajamo v stikih, a nekaj se spremeni in to občutiš kot nekakšno življenjsko izgubo.

Za sprostitev se je dobro kdaj izklopiti, a je življenje na sploh tako dinamično, da je popoln izklop domala nemogoč. Foto: Vid Ponikvar Se znate sprostiti, znate izklopiti biatlon? Kako?
Odvisno. Včasih ne razmišljam o ničemer, pogosto pa vseeno premlevam biatlonske zadeve, razmišljam o ciljih, analiziram stvari za nazaj. Prava sprostitev je pa ta, da daš možgane na pašo, a je življenje tako dinamično, da je ves čas nekaj, za kar je treba skrbeti. Najlažje bi bilo, če bi bilo vse idealno, po drugi stran pa je vsaka težava izziv in moraš najti rešitev zanjo. Največ se tudi naučiš, če sam poiščeš rešitve. Včasih pa potrebujemo bližnjice in pomoč. Če nekdo ima izkušnje, pač uporabiš njegovo metodo. Veliko stvari te lahko bremeni, zato moraš uporabiti svoj notranji filter in si reči: Ok, to je stvar, s katero se bom ubadal, drugo pa bom čisto izklopil.

Dopusta biatlonci nimate veliko, nekaj pa vendarle. Kako ga izkoristite? Greste kot povprečen Slovenec na morje na hrvaško obalo?
(smeh, op. p.) To počnejo tako povprečni Slovenci kot povprečni Hrvati. Reči moram, da v otroštvu nisem hodil veliko na počitnice, ker je bilo ves čas kaj mogoče početi. A tega nisem nikoli pogrešal. Tudi zdaj, ko grem na morje, sem lahko tam 14 dni, a mi to ni nujno. Če eno leto ne bi šel na morje, tega ne bi občutil kot velike izgube. Na dopustu sem lahko tudi v Mrkopalju, pa mi bo čisto lepo.

Vaš Mrkopalj in Gorski Kotar precej spominjata precej na Pokljuko.
Res je. Hkrati pa je zelo blizu obala. A morje mi ne pomeni toliko, da brez njega ne bi mogel preživeti. Zdi se mi, da je večina ljudi v Sloveniji zelo vezana na to počitniško folkloro, pozimi na smučanje, poleti na morje. Mene to ne mika preveč. Tudi eksotični kraji, Tajska recimo, me ne pritegnejo. Raje grem na sprehod ali na smučke sam. Da razčistim misli, da mi ni treba razmišljati o ničemer. Da se preprosto odklopim.

Čista glava in osredotočene misli so najbrž v biatlonu še kako pomembni. Imate kakšno metodo, da dosežete to osredotočenost?
Ne. Večino stvari počnem instinktivno. Tehnike teka nisem na primer nikoli posebej vadil. Zdaj, ko tu na Pokljuki gledam ljudi, ki se učijo teči in delajo vaje za tehniko, samo buljim. Jaz tega nikoli v življenju nisem počel. Jaz preprosto tečem. Imam, ne bom rekel, da odlično, a dovolj ekonomično tehniko za hiter tek. To morda izvira iz dovolj skromnih pogojev, v katerih sem začel. Tekel sem po progah, ki so bile daleč od urejenih. Bile so grbaste in dejansko sem vse vaje za stabilizacijo uporabljal med tekom.

Tehnike teka se ni posebej učil, dela intuitivno. Foto: Žiga Zupan/Sportida Kako ste sploh prišli na smuči? Je morda to v s snegom obdarjenem Gorskem Kotarju nekaj običajnega?
Učil sem se doma. Imam dve leti starejšega brata, pa tudi starši so smučali. Sicer večinoma alpsko, mama pa je v mlajših letih bila tudi smučarska tekačica. Ampak ni bilo nobene prisile, nič mi ni bilo treba početi. Delal sem lahko tisto, kar sem sam hotel. Družina mi je dala ogromno, tudi veliko svobode. Vse, kar počnem, počnem z velikim veseljem. To je največ, kar ti lahko življenje da. Da počneš tisto, kar hočeš, in ne tistega, kar moraš. Doma sem sicer moral delati na primer na polju, ampak je to običajno. Hvaležen sem tudi za vsako drevo, ki sem ga posekal, vsako balo sena, ki sem jo premaknil. Zelo vesel sem, da sem imel takšno otroštvo.

Kako ste se znašli v biatlonu? To vendarle ni šport, na katerega bi pomislil nadobuden deček. Vse kaj drugega prej.
To je v bistvu prišlo, ko smo tekli na smučeh. Biatlona nisem začel gledati pred letom 1999 ali celo 2000. Prej sem spremljal le tek na smučeh. So nam pa nekoč ta šport predstavili v klubu, češ da bi ga lahko začeli trenirati. In jaz sem kar poprijel. Takrat so bili še časi satelitskih anten, našel sem Eurosport in začel spremljati še biatlon.

Vas je pritegnil ta temeljni izziv biatlona? To, kar ga dela zanimivega, tekaška dinamika proti strelski statiki?
Zelo hitro. Res pa je, da so bili naši začetki zabavni. Streljali smo po dvakrat na teden, če je bil dober teden. Vsak je dobil 30 nabojev. Bilo nas je pet, štirje fantje in eno dekle, Petra, imeli pa smo samo tri puške. In od tega je bila ena, ki jo je imela Petra, še tista s sistemom "mauser" za repetiranje, tako stara je bila (smeh, op. p.)! Potem smo imeli še dve ruski puški. Še en fant je bil moja generacija, pa moj dve leti starejši brat, tretji pa je bil še dve leti starejši od njega in smo si razdelili trening. Najprej starejši, nato mlajši. Trideset nabojev za trening, povem pa vam, da že samo za "nastrelitev" potrebuješ vsaj pet nabojev, da vidiš, kam gre. Tam pa puške sploh niso bile kalibrirane za vsakega posebej, nastavili smo neko sredino in trenirali.

Prve treninge smo imeli sredi polja, trenerji so vprašali lastnika, ali lahko na njegovo njivo postavimo dve tarči. Tarči sta bili tudi iz časa pred Sarajevom (smeh, op. p.). Imeli smo vojaške odeje, jih dali na tla, se ulegli in streljali. Včasih je prišel kakšen avto in smo se mu morali umakniti (smeh, op. p.). To je bila takšna športna romantika.

Spomnim se, da sem bil nekoč na tekmi v Ihanu in na eni v Ložu, kjer je bil poletni kros biatlon. Tam sem bil še tako mlad, da sem moral streljati z zračno puško, sistem je bil drugačen, a je bilo zame vse skupaj izjemno zanimivo.

Ko je prišel v slovensko reprezentanco, je bil najmlajši, danes je eden najstarejših. Veliko se je spremenilo. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kdaj ste ugotovili, da ste dobri in da je pametno vse sile usmeriti v biatlon?
Recimo, da na drugem mladinskem svetovnem prvenstvu, na katerem sem nastopil. To je bilo na Poljskem. Tam so bili Klemen (Bauer, op. p.), Peter (Dokl, op. p.), pa Andraž Šemrov in Gregor Brvar, generacija zelo nadarjenih slovenskih mladincev. Zdi se mi, da je bil njihov trener prav Uroš (Velepec, op. p.). Že leto prej sem jih spoznal tukaj na Pokljuki, kamor smo občasno hodili na priprave, a takrat sem bil na neki tekmi 28., pa sem bil med mlajšimi mladinci. Na tisti tekmi sem začutil, da imam potencial. Posebej ob dejstvu, da nismo imeli prave opreme. Vsak je imel dvoje smuči, pa še te iz …

Eksotična Hrvaška je takrat dobivala opremo iz fonda, ki smo mu mi rekli pomoč narodom (smeh, op. p.). To je ko vsako leto dajejo nek kontingent državam, kjer se šele razvija biatlon. Dobil si dva para smuči, nisi vedel, ali je trdota primerna zate, ene so bile tople, ene mrzle, pa si se pač lotil. Tudi maž, ki so jih imeli naši trenerji, je bilo le za vzorec. Če vse to preračunaš in si ob tem še malo optimističen, da si daš vetra v jadra, si lahko rečeš: Še tukaj ujamem malo razlike in sem zraven.

To je podobno kot pri številnih brazilskih nogometaših. Začnejo v favelah, v skromnih razmerah, a vseeno ustvarijo nešteto nogometnih genijev. Potrebujejo le žogo.
Ja, gledal sem dokumentarec o Ronaldinhu, ki sploh ni igral na ravnem (smeh, op. p.). Včasih ni najbolje, da je na treningih vse tako, kot mora biti. Če bi bil trener, bi tudi danes marsikoga poslal teči v povsem neurejene pogoje. Nekam v naravo. Kjer bi občutil izvirno bistvo športa. Kjer ne bi bilo vse idealno. Kjer bi spoznal, da se moraš tudi dvigniti, ko padeš. Da moraš ves čas naprej. Kjer te lahko pogoji presenetijo. Da se ti vdre, da je trdo, ledeno, da ni ledeno. Vse.

Tako nekako sta svojo tehniko izpilila tudi hrvaška alpska junaka Janica in Ivica Kostelić. Dolga leta sta trenirala in tekmovala po zoranih progah, zato pa potem po urejenih kar letela …
Tako je. Tudi midva z bratom sva najbolj uživala, ko se je na snegu okoli našega kraja naredila skorja. To je pomenilo, da je vse proga. Lahko si tekel, kamorkoli si hotel. Pripravila sva si nekaj pijače, vzela vsak dva sendviča in sva šla, po pet, šest ur sva tekla na smučeh. Raziskovala sva kraj, v katerem sva živela. Drugače kot na smučeh to sploh ni bilo mogoče. Ponavadi si večinoma na progi, ker se drugje ne da teči, a tista skorja nama je odprla svet. Ob sedmih zjutraj sva že bila na smučeh, vračala pa sva se šele po kosilu. Starši so bili že zaskrbljeni in se spraševali, kje sva.

Tako je ta športna indoktrinacija najbrž videti na Norveškem.
Ja, verjetno res. Večina šampionov je rasla blizu naravi. Tudi na Norveškem jih je zelo malo iz bolj urbanih okolij. Biatlon je garaški šport in moraš biti navajen delati.

Velja za dobrega strelca, a pravi, da ga na tem področju čaka še veliko dela. Foto: Vid Ponikvar Skromni pogoji za streljanje vam niso škodili, veljate namreč za zelo solidnega strelca.
Še veliko imam postoriti na tem področju. Je pa streljanje nekoliko drugačno. Veliko temelji na psihi, ko preklapljaš na umirjenost. Včasih se mi zgodi, da zaradi velike želje tega ne morem narediti. Drugače je bilo tekmovati za šestdeseta mesta, nekaj povsem drugega pa je zmagovati. Če je biatlon en šport, je zmagovanje povsem drug. To velja za vse športe.

Vaš fokus so najbrž olimpijske igre 2018?
Ja, ampak v sosedstvu, v Hochfilznu, je prihodnje leto svetovno prvenstvo. Tudi vsak vmesni cilj do olimpijskih iger bo zelo pomemben. Moj prvi je vrniti se nazaj na raven, na katero mislim, da spadam. Da bom spet dejaven v svetovnem vrhu in tudi v skupnem seštevku. Da spet dosežem rezultatsko konstantnost. V moji najboljši sezoni, pred dvema letoma, sem imel dve najslabši uvrstitvi na 24. mesto. To je bilo izredno. Še vedno menim, da sem sposoben za velike stvari. Res pa je, da mora biti vse podkrepljeno z zdravimi temelji. Temelj naj bi bila reprezentanca. Piramida mora biti močna. Ne morem biti temelj jaz. Če sem temelj jaz, je piramida obrnjena na glavo in se lahko sesuje.

Novo vodstvo je obljubljalo, da bo postavilo temelje biatlona, klubi … Se že kaj pozna?
Menim, da je A-reprezentanca nekakšna konica izstrelka, ki gre v svet in promovira državo. Ta konica mora biti lepo oblikovana in v njo mora biti vloženih veliko ur dela, energije in razmisleka, če hočemo, da bo delovala dobro. Reprezentanca A mora imeti najboljše pogoje. Moje mnenje, in morda tako razmišljajo tudi drugi vrhunski športniki, je, da je treba v tiste najboljše, ki lahko naredijo največ, vložiti več.

Zadovoljen tekmovalec je lahko dober tekmovalec, nezadovoljen ne more biti dober. Kot da bi kupil dirkalnega konja za sto tisoč evrov, pa ga nato hranil s peskom. Določiti je treba prioritete. Če so prioriteta rezultati, ki posledično pripeljejo interes medijev, ta prinese interes sponzorjev … Če nimaš urejenega tega, nimaš nič. Menim, da Slovenija ima tekmovalce za velike stvari, a nisem prepričan, da imajo podporo, ki jo potrebujejo.

Kako pa je s tem na Hrvaškem? Kakšno je stanje biatlona na Hrvaškem?
S tem nisem seznanjen. Takrat, ko sem prišel v Slovenijo, pa tudi že prej, sem bil osredotočen zgolj nase. Sem pa takrat menil, da tisto vodstvo ni imelo kapacitet, kar so ne nazadnje priznali tudi sami. Preprosto niso bili pripravljen na moje rezultate. Tisto vodstvo ni moglo biti funkcionalno, ni moglo prinesti nič več kot to, kar je. Pokazali so svoj maksimum, ki je bil na precej nizki ravni. Težko je od nekoga pričakovati več od tega, kolikor je dejansko zmožen.