Doris Kelenc: Nič še ni izgubljenega

V 18. krogu PrveLige Telekom Slovenije pa je vsaj delno obudila spomin na predstave, ki so jo v minuli sezoni ponesle do visokega četrtega mesta. Vodilne Domžale so se morale na Ptuju zadovoljiti le s točko, za igralca tekme pa je bil na podlagi SMS glasovanja izbran Doris Kelenc. Eden izmed štirih nogometašev Drave, ki v tej sezoni še niso izpustili prav nobenega srečanja. Med strelce se je vpisal trikrat, še vedno pa je brez prejetega kartona. Na zadnjih dveh kvalifikacijskih tekmah mlade slovenske izbrane vrste je vstopil v igro v drugem polčasu. Rojstni dan praznuje prav na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 2008 pa bo dopolnil 22 let.

Bi se dalo na tekmi z vodilnimi Domžalami iztisniti še kaj več od priigrane točke? Seveda. Verjeli smo v zmago, saj smo igrali pred domačim občinstvom. Trdno smo upali v nove in še kako pomembne tri točke, prišla pa je zgolj ena. A je tudi ta v redu, čeprav ostaja grenak priokus. Zgrešili smo nekaj stoodstotnih priložnosti. Tudi sam sem zapravil eno. Škoda. Za končnih 0:0 ni bil 'kriv' vratar Domžal, ampak predvsem naša nenatančnost.

Se še spominjate vaše priložnosti, ki bi lahko odločila ime zmagovalca? Še kako dobro. Bila je 73. minuta, na desni strani kazenskega prostora sem se znašel sam pred vratarjem Domžal. Žogo sem udaril v notranjo smer, žal pa je pri tem malce odskočila, tako da je končala mimo gola. Če bi imel še enkrat podobno priložnost, bi skušal storiti enako. S svojo predstavo na tekmi sem bil sicer še kar zadovoljen. Če bi zadel v polno, bi bil seveda še bolj. Je bilo pa vzdušje po tekmi v slačilnici dobro. Na koncu smo bili vsi zadovoljni.

V zadnjih treh krogih ste ostali proti dvema trenutno najboljšima kluboma v Sloveniji neporaženi, v Ivančni Gorici pa ste pri zadnjeuvrščeni ekipi PrveLige Telekom Slovenije ostali praznih ''nog'' … Ja, proti Livarju smo si kar sami 'zabili' tri gole, kar je tudi odločilo tekmo. Očitno igramo bolje z boljšimi ekipami. Pred tekmo z Domžalami smo vedeli, da imamo možnosti za zmago. Vsaka ekipa v Sloveniji je premagljiva, moraš biti le 'pravi' in dati vse od sebe. Je pa res, da pri nas ni boljše ekipe od Domžalčanov. Igrajo namreč dobro, kar pa je še pomembnejše, igrajo dobro v stalni formi.

Pred začetkom sezone ste na Ptuju odkrito napovedovali boj za uvrstitev na enega izmed prvih treh mest, tik pred koncem jesenskega dela pa ste obstali skorajda na repu lestvice … Smo v zelo težki situaciji. Če bi primerjali vse skupaj z minulo sezono, bi prišli do zaključka, da smo stopili dva koraka nazaj. Vseeno verjamem, da se bomo znali izvleči. Nič še ni izgubljenega. Pričakujem, da bo spomladanski del povsem drugačen. Žal plačujemo davek zelo slabemu vstopu v prvenstvo, tako da se bo treba dobro pripraviti na nadaljevanje. Malce so nas ustavile tudi poškodbe, ki pa so sestavni del nogometa. Ne moreš mimo njih. Na srečo je z mojim zdravjem še kar v redu, sem pa tudi v boljši formi kot v minuli sezoni. Pozna se, da sem začel igrati na drugem mestu, tako da sem kar zadovoljen. Najraje sem napadalec in to čisto spredaj.

Ste se že privadili na delo hrvaškega stratega Milana Đuričića, ki je že vaš četrti trener v tej sezoni? Smo. Zelo dober trener je. Njegovi treningi so pravi užitek. Zelo dobro se razumemo, se pa zavedamo, da se ne da nič spremeniti čez noč. V ekipi je veliko mladih in neizkušenih igralcev, kar je mogoče tudi eden izmed glavnih razlogov za takšno nihanje. Moramo vedeti, da smo nepričakovano zamenjali veliko število trenerjev. To je pustilo za seboj določeno praznino. Zamenjati štiri trenerje, od tega tri le v nekaj mesecih, je zelo čudno. Vsak trener ima svoj način dela, na katerega se moraš privaditi. Spoštujem pa prav vse trenerje, ki so bili na Ptuju, saj so bili vsi pošteni. Igralci nimamo prav nič proti njim.

Drava je ''posebna'' na domačem prostoru tudi v tem, da ima sklenjeno pogodbo s klubom veliko ''slovenskih'' in ''neslovenskih'' Argentincev, priložnost pa redno dobiva le Mario Lucas Horvat. Trener ne da priložnosti vsem. Enim ja, drugim ne. Horvat je že dolgo v Sloveniji, tako da z njim ni nobenih težav. Tudi komunikacija z njim poteka boljše kot z ostalimi. Slednjim na igrišču pomaga v vlogi prevajalca prav Lucas. Za kaj več bi pa morali vprašati trenerja …

Kakšno je finančno stanje kluba? Slabo, res slabo … Upajmo, da bo drugo leto kaj boljše. Na Ptuju sem zdaj drugo sezono, pogodba s klubom pa se mi izteče čez dve leti. Če bi prišla na moj naslov kakšna ugodna ponudba iz tujine, bi jo takoj izbral. Čim prej bi namreč rad zapustil Dravo. Ne mika me niti igranje za kakšen drug slovenski klub, ampak le tujina.

S tujino se že dalj časa spogleduje tudi vaš soigralec Rok Kronaveter, ki so ga bralci in bralke Sportala izbrali za najboljšega nogometaša v minuli sezoni. Kako je kaj z njim? Nisva se srečala že kar nekaj časa. Nazadnje po tem, ko je v Nemčiji uspešno prestal operacijo. Niti ne vem, če bo še ostal pri nas. Morda je že kje vmes podpisal pogodbo v Italiji, ne vem …

Imate kaj več ponudb iz tujine, odkar ste prejeli vpoklic v mlado slovensko reprezentanco? Nekaj bo na tem. Želja vsakega nogometaša je zaigrati v državnem dresu. Ko si v reprezentanci, si tudi bližje očem menedžerjem. Prišlo je že do nekaterih majhnih stikov, ki pa niso bili dovolj konkretni.

Zupanova četa je v kvalifikacijah izgubila na dveh zadnjih tekmah. Nič kaj ugoden obet pred obračunoma s Škotsko in Dansko, ki vaju čakata v prihodnjih dneh? Ne bi se povsem strinjal. Na obeh tekmah smo igrali zelo dobro. Na Finskem smo prejeli gol z bele točke, čeprav smo imeli veliko priložnosti, ki pa jih nismo znali izkoristiti. Takrat je bilo v Lahtiju res pošteno mraz (smeh). Proti Danski smo vodili z 1:0, potem pa so gostje dosegli zelo lepe zadetke in nas ugnali. Na tekmah s Škotsko in Dansko verjamem v dve zmagi, s katerimi bi se močno približali vrhu lestvice. Sem optimist.

V ''mesto kurentov'' ste prispeli iz drugoligaškega kluba Aluminij iz Kidričevega. Ste storili pravilno potezo? Sem. Imam zelo lepe spomine. Ko sem prišel na Ptuj, sem takoj zaigral med prvih 11. Trener Srečko Lušić mi je zaupal. To niti ni bil prehud šok zame, saj sem šel 'normalno' v igro kot vedno. Pri Aluminiju sem odigral dve sezoni za člane, dosegel nekaj zadetkov, spominjam pa se tudi prigode, ko smo se še kot mladinci uvrstili v finale pokalnega tekmovanja. Na Bonifiki smo izgubili s Koprom 0:1, po tekmi pa smo bili zelo jezni, saj sodnik ni dosodil enajstmetrovke po očitnem prekršku nad menoj.

Ste kdaj na račun osebnega imena Doris slišali na igrišču kakšno zbadljivko? Ne, to pa še ne. Sem se pa prepričal, da sem edini moški z imenom Doris v Sloveniji. Ko sem se rodil, je namreč oče mislil, da bo dobil punčko, ko pa sem prišel 'ven' (smeh), ni bilo več možnosti, da bi zamenjal ime. Ne vem, zakaj, a to tudi ni več pomembno … Soigralci me kličejo kar 'Kela'.