Do izjemnosti tudi brez zavezništva s Fortuno

Morda v Vancouvru in Whistlerju z okolico pri organizaciji XXI. zimskih olimpijskih iger res niso izkoristili vseh potencialov, tako da so pogosto poslušali pripombe na račun ne povsem brezhibne organizacije. Nadvse muhast obraz je prikazalo tudi pregovorno nestabilno pacifiško vreme, ki je krepko več kot polovici tekmovalnih dni namenilo dež, meglo ali v najboljšem primeru sneženje.

Črno piko so dale igram tudi številne nezgode, od tragedije na sankaški progi, prek nesrečnega zdrsa Petre Majdič in vse do smukaških padcev. Vseeno pa so Kanadčane v dobršni meri ''rešili'' pravi tekmovalno-športni utrip, dobra obiskanost skorajda vseh tekmovanj, mogočna medijska podprtost projekta in predvsem vrnitev olimpijskega duha, ki so ga predvsem v Torinu mnogi zelo pogrešali. Znova se je sicer potrdilo, da so se tudi zimske olimpijske igre pomaknile na mejo še obvladljivega, kar avtomatično iz kroga kandidatov za organizacijo tega največjega tekmovanja v zimskih športih izloča manjše in predvsem gospodarsko šibkejše države. A Kanadčanom je vendarle uspelo uokviriti tekmovanja in jih vsaj na videz pokloniti predvsem športnim sladokuscem.

Potrditev kakovosti na največjem odru

Visoko oceno pa si za svoje nastope zasluži večji del slovenske odprave. V kar šestih od skupno desetih športnih panogah so se Slovenci vsaj enkrat zavihteli med najboljšo deseterico, na vseh ravneh presegli Torino 2006, predvsem pa postregli z zavidanja vredno športno raznolikostjo. O izjemnosti odprave, ki je bila najštevilčnejša po osamosvojitvi in na koncu rezultatsko najuspešnejša v vsej olimpijski zgodovini, najbolj zgovorno priča lesk kar treh medalj. Ob tem velja dodati, da so imeli Slovenci tokrat prav gotovo več športne smole kot pa sreče. Izstopa kajpak poškodba Petre Majdič, ki bi v brezhibnem zdravstvenem stanju prav gotovo napadala zlato odličje v šprintu, zelo nevarna pa bi bila tudi v ekipnem šprintu in na najdaljši razdalji.

Tudi Tina Maze kljub izjemnim rezultatom v žepu ni imela veljavne pogodbe s Fortuno. V obeh tehničnih disciplinah je imela namreč nesrečno roko pri izbiri štartnih številk, za nameček ji je v slalomu dodatno zagodla še megla, ki se je ob njenem nastopu nekoliko bolj zgostila, krajši konec pa je potegnila tudi v igri stotink. Tudi Robert Kranjec ni imel prave sreče z vetrovnimi razmerami. Čeprav bi se prav gotovo našlo še kar nekaj podobnih primerov, pa je pretirano obremenjevanje s tovrstnimi okoliščinami vendarle dokaj nepotrebno in povsem neplodno.

Še zadnji zrelostni izpit

Bronasta Petra Majdič je z junaškim tekom s kar petimi zlomljenimi rebri in poškodovanimi pljuči nedvomno poskrbela za največjo in najbolj odmevno slovensko športno zgodbo teh olimpijskih iger. A vloga junakinje iger vendarle pripada Tini Maze, ki je v dobrem letu dni osvojila vse tisto, kar se ji je v preteklih letih kot po pravilu izmuznilo iz rok. Po srebru na svetovnem prvenstvu 2009 in kolajni iz veleslalomskega seštevka svetovnega pokala je v Whistlerju opravila še zadnji veliki zrelostni izpit. Smučarska nadarjenost in tehnična podkovanost že v preteklosti nista bili sporni. Vselej pa se je zataknilo pri psihološkem kamenčku v njenem mozaiku. To pot je bil slednji tako trden, da je zlahka premagala uvodni spodrsljaj in se v slogu največjih šampionk v ključnem trenutku prikazala v najlepši luči. Nagrada? Dve srebrni kolajni in nova potrditev pravilne usmeritve njene ekipe, ki v odnosih s krovno smučarsko zvezo pogosto dviguje precej prahu, toda, kar je v tem trenutku najbolj pomembno, prinaša vrhunske rezultate.

Še kdaj brez norm?

Poleg Mazejeve so v zadnjih dveh tednih navduševali tudi biatlonca Teja Gregorin in Klemen Bauer, smučar prostega sloga Filip Flisar, alpska smučarja Mitja Valenčič in Aleš Gorza, skakalca Krajec in Peter Prevc … Vsem športnikom se nastopi sicer še zdaleč niso posrečili, tako da jih je v domovino kar nekaj odhajalo slabe volje. Igre so hkrati potrdile, da na tako velikih tekmovanjih športniki čez noč pač ne najdejo forme. To je do izraza prišlo predvsem ob nastopih tistih, ki so se na letalo za Kanado vkrcali po tem, ko je izvršni odbor Olimpijskega komiteja Slovenije padel na izpitu načelnosti in jih brez izpolnjene norme uvrstil na seznam potnikov. Čudeža v Britanski Kolumbiji ni bilo, tako da dobrodušnost vodilnih mož ni bila nagrajena s presežkom. To v neugoden položaj postavlja člane novega IO OKS, ki bodo sedanjo garnituro zamenjali ob koncu leta, in se nato kaj kmalu lotili oblikovanja kriterijev oziroma norm za nastop na poletnih olimpijskih igrah 2012 v Londonu. Bo tedaj še kdo verjel, da so norme čvrste kot le kaj?