Blanka Vlašić: Kozmus je potreboval premor

Z Blanko Vlašić, eno najbolj znanih atletinj na svetu, smo se pogovarjali o Primožu Kozmusu, Usainu Boltu, Sandri Perković in še čem. Z 28 leti bi lahko na olimpijskih igrah nastopila tretjič, a je zaradi poškodbe gležnja ostala doma. Njen oče, trener Joško, je priznal, da štirikratna svetovna prvakinja (dvakrat na prostem, dvakrat v dvorani) in olimpijska podprvakinja v tem trenutku ne bi mogla preskočiti niti 140 cm. To pa je od njenega najboljšega rezultata, le za las krajšega od svetovnega rekorda, slabše kar za 68 cm. Če ji po operaciji gležnja ne bi načrtov prekrižala bakterija,ki je povzročila infekcijo, bi se v prihodnjih dneh potegovala za zlato. Tako pa je ''operacija London'' ostala le želja. Obiskali smo jo v Dalmaciji, kjer trenira na posebnem mestu. V dvorani v tretjem nadstropju trgovskega središča, v neposredni bližini štadiona Park mladine. Medtem ko njen Split utripa v turističnem vrvežu, znanci pa se hladijo v morju, se evropska prvakinja izpred dveh let dvakrat na dan predaja napornemu treningu. Po njem pa levi gleženj hladi v vedru, polnem ledu. Olimpijske igre spremlja le po televiziji in navija za prijatelje. Med njimi je tudi znameniti Jamajčan.

Kmalu bomo priča enemu največjih vrhuncev olimpijskih iger. Svet se bo ustavil za skoraj deset sekund, v ospredju zanimanja bo moški šprint na sto metrov z Usainom Boltom. Tudi za vas? Tudi zame, brez skrbi. Če si kdo zasluži, da se zaradi njega svet za nekaj sekund zaustavi, je to on. Ko veljaš za najhitrejšega na svetu, veljaš pač za najhitrejšega. Brez oporekanja. Ko pa nekdo reče, da najboljše skačeš, pa se bo vedno našel nekdo, ki se bo vprašal, ali skačeš s palico ali brez nje, ali v daljino, kako, na kakšen način … Ko pa si Usain Bolt, najhitrejši človek na svetu, takšnih podvprašanj ni. On je absolutni kralj atletike. Pomagal ji je, da se je povzpela na višjo raven. On je zelo hiter, a tudi karizmatičen in zanimiv človek. Rad dela spektakle. Dolgo se ni zgodilo, da bi bil nekdo izmed atletov tako priljubljen na tem planetu. To se ni zgodilo vse od Carla Lewisa.

Bi ga lahko s prestola pahnil rojak Yohan Blake ali pa kdo drug? Ne vem, to je res težko napovedovati. Mogoče je Blake močnejši na 200 metrov, na 100 pa … Lani bi lahko na svetovnem prvenstvu v Daeguju mirno stavila, da bo Bolt brez težav svetovni prvak in se bo sprehodil do zlata, a je nato prehitro štartal in izpadel. Zato je težko kaj napovedovati. Pa ne zaradi tega, ker me ni na olimpijskih igrah, ampak ker je na koncu koncev najbolj pomembno, kako dolgo si prisoten na visoki ravni. Na koncu se ceni le to. Nobeden se ne spominja nekega prvaka izpred petih let, ampak tistega, ki je bil drugi, a za razliko od prvega vedno zraven na velikih tekmovanjih, na vseh diamantnih ligah, vseh mogočih prvenstvih …

Hrvaška je v zadnjem času pridobila še eno atletsko junakinjo, Sandro Perković. To je zame in moj šport odlično, saj pomeni, da med domačimi športi dobro kotiramo. Nerada povem, a atletika je dolga leta veljala za dno hrvaškega športa. Borila sem se, da jo dvignem. Zdaj imamo Sandro, pa mlade upe, ki prihajajo. Vse, ki so zdaj v Londonu. Naša atletika se je prebudila leta 2000, ko sva skupaj z Ivano Brkljačić osvojili svetovna mladinska naslova. Zdaj je atletika spoštovanja vredna. Kamorkoli pridemo, se ne osramotimo, saj imamo kakšnega favorita za najvišje mesto.

Perkovićeva, novopečena olimpijska zmagovalka v disku, se je pred odhodom v London pošalila, da bi morali odločitev o neudeležbi olimpijskih iger sporočiti šele zadnji dan, saj bi bila s tem sama deležna manjšega pritiska. (Smeh). Pritisk je težko primerjati. Prepričana sem, da ji ne bi bilo lažje, če bi bili obe tam. To je vendarle individualni šport. In ko si na tekmovališču, si tam sam. Sam moraš pokazati, kar znaš. To, da me ni na olimpijskih igrah, sem kmalu prebolela. O tem mi ni težko govoriti. Nič več. Bilo pa je kar mučno pred 20 dnevi, ko so se potrdile zle slutnje, da ne bom mogla sodelovati.

Boste vztrajali do nove priložnosti, olimpijskih iger v Riu de Janeiru? Olimpijsko zlato na OI so vsekakor moje sanje, a nikoli nisem razmišljala, da me zanima samo to. Mene zanima delo. Kariere ne bi menjala za zlato v Pekingu. Imam toliko zmag, veliko let sem bila stalno pri vrhu, ljudje me prepoznajo. Na ta način mi je uspelo zgraditi spoštljivo ime. To mi je najbolj pomembno. Seveda bom obžalovala, če kariere ne bom zaključila brez olimpijskega zlata, a so tu še druge zlate medalje. In svetovni rekord … Veliko je tega, kar bi me zadovoljilo, ampak ljudje smo pogosto taki, da vedno želimo le tisto, kar nimamo. Bomo videli, zdaj bom šla korak po korak. Srečna sem, ker že lahko napredujem. Sem tudi bolj motivirana, ker sem v medijih slišala, da mi glede na moja leta ne posvečajo prav veliko možnosti. Označili so me za staro. Obožujem, ko moram dokazati svoj prav in to, da se kdo moti. Zato bom naredila vse, da dokažem nasprotno. Bodo že videli. To bo moja motivacija.

Poln motivacije je tudi Primož Kozmus, največji slovenski atletski adut na OI v Londonu. Sta vas njegov odhod, nato pa še vrnitev kaj presenetila? Niti ne. Potreboval je premor, da dobi novo dozo motivacije. Če se veliko let dela na enak način, verjetno pride do nasičenja. Ker se je v enem trenutku zavedel, da je že vse osvojil, je mogoče zaradi tega sledil padec. To sama zelo dobro razumem. Včasih je zato dobro napraviti en korak nazaj, da bi se stvari lotil na novo. Od začetka, na svež način in z novo hitrostjo. Tako doživljam tudi svoje obdobje. Nikoli ne bi rada ponovila tega leta, ki je za mano, a ker sem se prebijala skozi težke pogoje, sem bila prisiljena v to, da postanem še večji profesionalec. Da se izpopolnim. Ljudje smo taki, da se prehitro s čim zadovoljimo. Če nas nič ne pritisne, nič ne prisili, se nikoli ne bomo razvili do konca. Nikoli se ne bomo potrudili, da bi bili še boljši. Raziskati je treba področja, ki jih še nismo, ne pa da ostaneš zadovoljen s tem, kar imaš in si govoriš, kako super ti gre. Zdaj je moj motiv, da se vrnem boljša kot kdajkoli.

Ste v letih, ko ste naslove osvajali kot za stavo, kdaj prijeli v roke globus, ga zavrteli med prsti in si dejali, da ste najboljši na svetu? Ne, na ta način pa o tem nisem razmišljala (smeh). Je pa lep občutek, ko si svetovni prvak. Prvič, pa drugič … Lažje se zjutraj prebudiš, vedno ostane prijeten spomin. V enem trenutku sem bila na vrhu sveta in to res pomlajuje dušo. To moram priznati. Sem pa takšen tip človeka, pri katerem evforija hitro popusti. Zvečer sem po tekmi še srečna, drugi dan pa že drugačna, saj prihajajo nove tekme, z njimi vred pa nove težave.

Prihaja zaradi tega, ker že od mladih let sodelujete z očetom Joškom, do zasičenja? Ne. Iz leta v leto se celo boljše razumeva. Največ nesoglasij je bilo na začetku, ko sem bila še najstnik. Vsako dekle je takrat malce bojevito, nepredvidljivo, muhasto. Z leti pa sem spoznala, da sva na isti valovni dolžini. Meni je prelepo. Delo z očetom štejem kot razbremenitev, ne pa obremenitev. On me najbolje razume. Z njim se ni treba veliko pogovarjati, dovolj je že pogled in takoj začuti, kaj potrebujem. Podobna velja za drugega trenerja Bojana Marinovića.

Pri Primožu Kozmusu je zgodba s trenerji nekoliko drugačna. Dober mesec dni pred začetkom olimpijskih iger je ostal brez ožjega sodelavca … Ne vem, ne poznam podrobnosti, a jaz si kaj podobnega ne bi privoščila. Res sem srečna, ker sem našla kakovostno ekipo, ki obvlada svoj posel. Zakaj menjati konja, ki zmaguje? Želim pa Primožu vso srečo.

Slovenija je na seznamu dobitnic medalj na olimpijskih igrah v Londonu zelo visoko, sploh če se upošteva število medalj na število prebivalcev. Imate res odlično povprečje. To, da se medalje osvajajo v individualnih športih, veliko govori o vašem karakterju. Slovenski šport je bil vedno močan. Imeli ste tudi dobre košarkarje, pa rokometaše … (nekaj sekund tišine). So še vedno dobri?

Zdaj malce manj kot leta 2000 in 2004, ko so spravili na kolena tudi Hrvaško. Ja, se spominjam. Takrat smo zaradi vas ostali brez rokometašev na olimpijskih igrah v Sydneyju. Slovenci imate vedno športnike, ki lahko konkurirajo na vrhunski sceni. To je za tako majhno državo vredno vsake pohvale. Ko prihajaš iz majhnega področja, je vedno prisoten dodaten motiv, da dokažeš večjim, kaj zmoreš. Tako je tudi pri Hrvatih. Ni nas veliko, kar je sam po sebi že velik motiv.