B. Zupan: Nekateri ne razumejo, kaj je profesionalizem

Nekdanji vratar slovenske reprezentance je po kratki trenerski izkušnji v Novi Gorici nadaljeval strokovno delo kot vodja mladih izbranih vrst. Po izvrstnem rezultatu, ko je slovensko reprezentanco do 21 let do zaključnega nastopa na EP v dodatnih kvalifikacijah delil le še uspeh proti bodočim evropskih prvakom – Nizozemcem, je sledilo veliko razočaranje. Vsaj, kar se tiče rezultatskega izkupička. Slovenija je v družbi vrstnikov s Finske, Danske, Škotske in Litve ''prezimila'' na skromnem predzadnjem mestu. S selektorjem Brankom Zupanom so pri NZS pogodbo prekinili, ime njegovega naslednika pa naj bi bilo odločeno na 18. seji Izvršnega odbora glavne slovenske nogometne organizacije.

''Čez noč'' ste ostali brez selektorskega dela. Boste vseeno ostali v slovenskem nogometu? Bom. Ustanavljam namreč svojo akademijo, ki bo nudila opravljanje storitev ter nogometnih programov, ki bodo na razpolago tako posamezniku kot tudi klubu. Takšnega projekta še ni bilo v Sloveniji. Gre za celovito predstavitev dela, kako naj bi se delalo v klubu, spletna stran pa bo predstavljena marca. Bi pa rad v prihodnosti vodil tudi kakšno profesionalno ekipo in z njo poizkušal doseči, kar se da. Če se ne bi izšlo v Sloveniji, bi pač poizkušal zadovoljiti ambicije v tujini. Trenutno kot »dodatek« delam še z mlado ekipo do 14 let v Izoli. Nadomeščam Sandija Sejdinovskega, ki je za nekaj časa odšel v Savdsko Arabijo

Kolikšno je bilo vaše razočaranje, ko ste izvedeli, da NZS z vami ne bo podaljšala pogodbe? Ni mi bilo vseeno. O mojem delu v zadnjem ciklusu sem namreč dal konkretno poročilo, nato pa govoril tudi z nekaterimi ljudmi iz predsedstva NZS. Podpredsednika Tugomirja Frajmana sem vprašal, če je prebral moje poročilo, a ga na mojo začudenost ni. Zato verjetno tičijo razlogi za zamenjavo drugje …

Kaj ste izpostavili v poročilu? Precej stvari. Če bi pogledali zapisnik prve tekme z Litvo, bi ugotovili, da je ogrodje reprezentance sestavljeno iz igralcev, rojenih leta 1987 in 1988. Torej dve do tri leta mlajših nogometašev, če dodamo še Tima Matavža, od tistih, ki bi lahko po letih tekmovali v kvalifikacijah U-21. Pri njih pač vidim večjo perspektivo kot pri ostalih. Ta reprezentanca bo lahko igrala skupaj še vsaj tri do štiri leta. Na mojo selekcijo so vplivali tudi primeri z določenimi nogometaši, ki so postavljali pogoje. Denimo David Tomažič Šeruga. Dejal je, da pride na priprave le v primeru, če bo uvrščen med prvih enajst. Žal nekateri ne razumejo, kaj je profesionalizem in si že tako zapirajo vrata za vstop v reprezentanco. Dalibor Volaš je bil pred tekmo s Škoti trikrat opozorjen, naj se gre ogrevati, ker še ni bilo jasno, ali bo Matavž zaradi poškodbe sploh lahko nastopil. Šele po tretji prošnji je odšel na ogrevanje, pa še tega je opravil zelo amatersko. Ko je vstopil v igro, je od devetih žog slabo sprejel dve tretjini podaj, tako da sem dal za naslednjo tekmo z Danci priložnost drugim kandidatom. Etienu Velikonji in ostalim, hkrati pa dal vedeti, da bo Volaš še dobil priložnost, mora pa se najprej zamisliti nad pristopom.

Rezultatov, ki bi lahko zadostili pričakovanjem slovenske javnosti, vseeno ni bilo. Je navsezadnje to bilo odločilno? Uvajal sem profesionalizem, stal za načrtnim delom z mladimi in od njega nisem odstopal. Žal so me pri tem na NZS premalo spremljali. Nismo imeli blestečih rezultatov, a če se bo tako delo nadaljevalo, bo ta rod, ki je zdaj postavljen na zdravih temeljih, zorel vse do A-reprezentance. Tudi mlada izbrana vrsta potrebuje svoj čas. Prepričan sem, da bo v naslednjem ciklusu pokazala še boljše igre. Bo nekaj let starejša in bolj izkušena. To je potrebno vzeti v obzir, kar sem omenil tudi v poročilu. Smo pa tudi zdaj imeli nekaj dobrih rezultatov. Na Danskem in Finskem smo se zelo dobro držali, a nas je zapustila sreča. Doma smo igrali dobro po 30 minut, nato pa nekateri igralci, ki niso bili v tekmovalni formi, niso več zdržali. Denimo Anej Lovrečič, ki ne igra veliko v svojem klubu. Nihanja so bila, kar pa je bilo za ekipo, kjer je 80 odstotkov igralcev zelo mladih, tudi realno pričakovati.

Katerega igralca bi izpostavili kot najbolj nadarjenega v rodu, na katerem sloni prihodnost slovenskega nogometa? Eden največjih potencialov je zagotovo Tim Matavž. Na zadnji tekmi se je izkazal tudi Etien Velikonja, Anej Lovrečič je pokazal določene odlike, ki naj bi jih imel sodobni vezni igralec, Gregor Balažic ima sposobnosti za zadnjega branilca. Pot v Španijo mu ni uspela, saj ni veliko igral, je pa zelo nadarjen.

Na selektorskem mestu številnih mladih izbranih vrst ste preživeli mnogo let. Imate več razlogov za zadovoljstvo ali nezadovoljstvo? Več je zadovoljstva. Uspehov z reprezentanco U-19, s katero smo se uvrstili v dodatne kvalifikacije, namreč ni manjkalo. Z igralci, rojenimi leta 1985, smo v Celju ugnali Angleže z 2:1. Zmaga je bila sladka, saj Anglija pred tem ni izgubila na 40 zaporednih tekmah. Z reprezentanco U-21 smo se prebili v dodatne kvalifikacije za EP, v katerih smo se zelo dobro postavili po robu Nizozemcem, bodočim evropskim prvakom. Bilo mi je v čast in veliko zadovoljstvo, da je iz rodu fantov, ki sem ga treniral skoraj štiri leta, končalo v članski reprezentanci kar deset nogometašev. Sprejeli so moj način dela in se seznanili s profesionalnim pristopom, kar jim koristi pri njihovi karieri in igranju v tujini. Skupno sem vodil 105 tekem in »dal skozi« osem kvalifikacij. Pridobil sem ogromno izkušenj. Iztočnica za naprej je zelo dobra. Na svoj način bi se zahvalil NZS, saj sem dobil vpogled v evropski nogomet. To je tako dragoceno, da tega ni mogoče poplačati z denarjem.

Morda že veste, kdo vas bo nasledil na mestu selektorja mlade reprezentance? Ne. V mislih imam trenutno le imena, ki se v zadnjih tednih pojavljajo v javnosti. Kdorkoli že bo, bi mu rad svetoval, naj dela po svojih najboljših močeh ter poskuša zbrati čim več strokovnih podatkov o sposobnostih igralcev. Njegovo strokovno delo bo odvisno tudi od struktur na NZS. V razvitih evropskih državah imajo selektorji 3 do 4 pomočnike, ki razpredajo mrežo z igralci ter sodelujejo s klubi na najvišji ravni. V Sloveniji smo pri tem, žal, še korak zadaj. Vsekakor je NZS sodelovala z mano po najboljših močeh, bi pa vseeno moralo biti strokovno delo bolj podprto. Pri nekaterih stvareh se ne bi smelo varčevati toliko, kot se je.