Aljažev stolp praznuje 120 let. Jih lahko dočaka še enkrat toliko?

Tako na vprašanje o prihodnosti Aljaževega stolpa, ki prav danes praznuje 120 let, odgovarja Gorazd Lemajič, konservator in vodja oddelka za konserviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije. Lemajič je soscenarist dokumentarnega filma Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo, ki se posveča zgodovini Aljaževega stolpa, in avtor posebne razstave o Aljaževem stolpu, ki skupaj z repliko stolpa že nekaj mesecev potuje po Sloveniji. Prav te dni se iz Kopra seli v Mojstrano, kjer bo na ogled v Slovenskem planinskem muzeju.

Si lahko Triglav predstavljate brez Aljaževega stolpa?

To je skoraj nemogoče. Že če se ozremo po seriji fotografij, ki jih planinci posnamejo ob vzponu na vrh Triglava, lahko opazimo eno skupno točko: pomembno je le to, da se na fotografiji vidi Aljažev stolp, medtem ko sta vrh gore in panorama povsem drugotnega pomena.

Aljažev stolp danes praznuje 120 let. V kolikšnem odstotku je še izviren? Vemo, da je doživel kar precej barvnih preoblek, menjav dodatkov, kot so zastavice, peterokraka zvezda in podobno.

Raziskave, ki smo jih opravili do zdaj, kažejo na to, da je še približno 70 odstotkov stolpa izvirnega.

Analize z rentgensko fluorescenco so na primer pokazale, da so kovice na strehi drugačne od kovic na plašču stolpa, kar kaže na to, da streha ni več prvotna, to pa je razvidno tudi s starih fotografij, ki smo jih zbrali za konservatorski načrt.

Na fotografijah iz časa pred in med drugo svetovno vojno, je streha stolpa upognjena, pri vrhu stožčaste strehe pa je mogoče opaziti večjo luknjo. No, na fotografijah iz časa po drugi svetovni vojni pa vidimo, da je streha brez deformacij in brez luknje. Na obodu se vidi, da so posamezni deli zamenjani z novo pločevino, kar so potrdile tudi analize.

Predvidevamo tudi, da so okoli leta 1966 nastala štiri nova okenca tik pod streho, medtem ko so prejšnja zgornja okenca zaprli s pločevino.

Razlog?

Morda zato, ker so na višino prejšnjih zgornjih okenc v notranjosti namestili sliko Triglavska panorama avtorja Vinka Mazija. Ta je nadomestila izgubljeno panoramo, ki jo je dal iz skic za sliko Triglavska panorama Marka Pernharta izdelati Jakob Aljaž in je bila nameščena ob postavitvi stolpa pod spodnjimi okenci.

Zastavico so po drugi svetovni vojni zamenjali z zvezdo, vendar tudi tista ni bila več izvirna. S fotografij je razvidno, da je svojo obliko spreminjala tudi zastavica.

Kolikokrat je bil stolp že prebarvan? Sledove katerih barv ste prepoznali na stolpu?

Stolp je bil prebarvan že velikokrat, a o tem, razen zapisov v Planinskem vestniku, ni nobene dokumentacije.

Med snemanjem filma Aljažev stolp – Ta pleh ima dušo smo preverili barvne vzorce iz notranjosti in zunanjosti stolpa. Ker smo vedeli, da so bili pri prenovah večkrat odstranjeni prejšnji nanosi barv, smo vzeli vzorce iz kotov, od koder je staro barvo težje odstraniti.

Na podlagi analiz, ki smo jih opravili v Restavratorskem centru Zavoda za kulturno dediščino Slovenije, smo pri nekaterih vzorcih našteli do deset plasti, pri dveh pa tudi 18 plasti barve. Razvidno je, da so odtenki od svetlo- do temnordečih, pa tudi sivi in beli odtenki.

Je pa prevladovala siva barva, takšna, kot jo stolp nosi zdaj?

Zanimivo je, da ob postavitvi, razen robov pločevine, kar je razvidno s prve fotografije Gustava Pirca, objavljene v Planinskem vestniku, stolp sploh ni bil prebarvan.

Naslednji zapis iz leta 1908 pravi, da je Alojz Knafeljc Aljažev stolp prebarval na belo, čeprav je s fotografij iz leta 1900 razvidno, da je stolp že takrat bil prebarvan. Do leta 1920 so ga barvali takrat, ko se je na njem nabralo preveč podpisov in letnic.

V naslednjih desetletjih so stolp prebarvali v slovenske in italijanske narodne barve. Po prvi svetovni vojni je namreč na stolpu potekala prava pleskarska vojna med Italijani in Slovenci. Po rapalski pogodbi je bil namreč Triglav meja med Kraljevino SHS in Italijo. Na fotografiji iz leta 1923 se jasno vidi, da so stolp spet prebarvali na belo, streho pa v črno barvo.

Nekaj let je bil stolp popolnoma popisan z napisi, leta 1931 pa so ga verjetno znova prebarvali ob snemanju filma V kraljestvu zlatoroga.

Po koncu druge svetovne vojne je stolp dobil rdečo preobleko in zvezdo namesto zastavice. Ob snemanju filma o Julijusu Kugiju so ga prebarvali v sivo barvo in mu vrnili zastavico, enaka barva, sicer večkrat osvežena, pa se je ohranila do danes.

Aljažev stolp je imel ob postavitvi kositrno zastavico, vmes zvezdo … Kako gledate na te menjave, ki se dogajajo v skladu z menjavo političnih sistemov?

Kot konservatorja in restavratorja me bolj zanima tehnični vidik sprememb na stolpu. Zastavice so se pred koncem druge svetovne vojne verjetno menjavale zaradi poškodb stolpa, ki so bile posledica vremenskih ujm.

V času Jugoslavije je bil Aljažev stolp simbol Slovencev, zato je moral nositi simbole nove oblasti, torej rdečo barvo in zvezdo namesto zastavice.

Vloga Aljaževega stolpa kot simbola se je z leti že krepila in okoli leta 1984 so ga prebarvali na sivo in zvezdo zamenjali z zastavico. Verjetno tudi zato, da bi bil stolp tak, kot je bil takrat, ko ga je Aljaž postavil kot zavetišče, in da bi ohranil slovenskost v naših gorah.

Zakaj menite, da mu Aljaž, ki je bil župnik, ni namenil križa?

Ne vem. Iz podatkov, ki sem jih zbiral za film, razstavo in konservatorski načrt, nisem našel nobenega zapisa ali razmišljanja Aljaža na to temo.

Ste tudi avtor replike Aljaževega stolpa, ki je eno noč celo prenočil na vrhu Triglava tik ob izvirniku, zdaj pa že nekaj časa potuje po Sloveniji v okviru razstave Ta pleh ima dušo. Kako ste prišli na to idejo?

Zdelo se mi je, da bi bilo lepo podoživeti in na filmu prikazati to, kar se je dogajalo pred 120 leti, ko je Aljaževa ekipa dele stolpa na hrbtih znosila na Triglav.

Poleg tega se mi je zdelo, da bi bilo to zanimivo tudi za razstavo. Da bi imela kopijo Aljaževega stolpa, ki bi obiskovalcu pričarala spomin na obisk Triglava ali pa ga spodbudila, da gre na pot in izvirnik vidi na lastne oči.

In tako se je začelo.

Kako ste se lotili izdelave kopije Aljaževega stolpa?

Ker smo z mojim bratom, arhitektom Iztokom Lemajičem in režiserjem dokumentarnega filma o stolpu Vojkom Anzeljcem v zgodbo hoteli vključiti transport posameznih delov stolpa na Triglav in to izpeljati čim bolj avtentično, je bilo treba stolp izdelati točno tako, kot si ga je zamislil Jakob Aljaž in kot ga je izdelal klepar Anton Belec.

Istočasno smo za potrebe Konservatorskega načrta naredili arhitekturni posnetek obstoječega stanja, iz katerega smo črpali podatke za izdelavo kopije. Obstaja sicer nekaj kopij stolpa, a samo naša je narejena na enak način in iz enakih delov kot izvirnik.

Ali so se ohranili tudi načrti za stolp?

Ne, niti Aljaž niti Belec nista zapustila načrtov za stolp. Iz pripovedovanja pravnuka Antona Belca je mogoče razbrati, da mu je Aljaž samo ustno razložil, kakšno obliko naj ima stolp, Belec pa si je potem na osnovi izkušenj sam zamislil konstrukcijo.

Ko smo pripravljali načrt, nam je kljub natančnim izmeram manjkalo nekaj podatkov o položajih vijakov in kovicah, ki jih nismo mogli izračunati niti na podlagi fotodokumentacije.

Zato sem moral na vrat na nos ob 10. uri sesti v avto, se odpeljati v Krmo, čim hitreje priplezati na vrh Triglava, opraviti izmere in pohiteti nazaj v dolino, da smo lahko še pred večerom te podatke vnesli v načrt. Medtem sta namreč Miha Moric in Tomaž Tekavec v Kočevju že začela izdelovati kopijo.

Kako ste dele spravili na vrh Triglava? Na hrbtih, tako kot pred 120 leti?

Ne. Pri gradnji stolpa je pred 120 leti sodelovalo šest ljudi. Ti so v šestih dneh vse dele za gradnjo stolpa znosili na vrh. Do Mojstrane so jih prepeljali z vlakom, naprej v dolino Krme verjetno s konji, od tam pa na hrbtih nosačev. Najtežja je bila zagotovo streha. Bila je v enem kosu, kar pomeni, da jo je nekdo moral vso pot nositi na glavi.

Glede na to, da smo imeli na voljo le sedem snemalnih dni, je bilo treba pohiteti. Planinsko društvo Ljubljana Matica nam je omogočilo, da smo dele stolpa v času, ko so oni oskrbovali Kredarico, prepeljali s helikopterjem. Večino delov smo tako na vrh prepeljali, štiri kose pa smo pustili na Kredarici (vrata, steber, obroč in del plašča stolpa).

Kako se spominjate tega dne?

Bilo je zelo naporno. S producentom filma Sašom Kolaričem sva se že ob polnoči odpravila v Kočevje po kopijo stolpa. Ob 6. uri sva namreč morala biti že na Pokljuki, saj je bil za takrat predviden vzlet helikopterja.

Preostali del ekipe se je že prej odpravil proti Kredarici, kjer so pripravili kamere in počakali, da je helikopter dostavil dele stolpa.

Sam sem se moral prek Vodnikove koče na hitro povzpeti do Kredarice, saj smo morali izkoristiti snemalni dan. Vse do večera smo okoli Kredarice nosili dele stolpa in snemali kadre.

Naslednje jutro smo začeli vzpon prek Malega Triglava. Spominjam se, da je na poti prek sedla tako močno pihalo, da smo del plašča stolpa morali držati kar trije.

V preteklosti so se pojavile pobude, da bi izvirnik nadomestili s kopijo in ga shranili (in ohranili) v muzeju. Kdo je tej ideji najostreje nasprotoval in zakaj? Menite, da bi enako menila tudi splošna javnost?

Mislim, da ta pobuda izhaja iz leta 2008 ali 2009, nekako iz časa gradnje nove stavbe Slovenskega planinskega muzeja. Javnost se je takrat burno odzvala in se razdelila na zagovornike in nasprotnike te ideje. Zdi se mi, da je takrat manjkala širša strokovna predstavitev problematike ohranjanja stolpa, zato so bili odzivi zelo čustveni in na trenutke kar burni.

Kakšno prihodnost napovedujete stolpu? Novih 120 let?

Moramo se zavedati, da je to edinstveno zgodbo, ki jo imamo na vrhu Triglava, treba ohraniti. Ohraniti pa je treba tudi materialno dediščino, torej izvirne dele. Težava je v tem, da zanj ne moremo skrbeti tako, kot lahko skrbimo za predmete kulturne dediščine, ki jih hranimo v muzejih, ali za spomenike, ki so na dostopnih lokacijah.

Na vrhu Triglava je stolp izpostavljen nenehnim vremenskim spremembam, tu bo stroka iskala rešitve ob spremljanju propadanja materiala. Izpostavljen je velikemu obisku planincev in turistov.

Na stolpu že zdaj nekaj delov ni več prvotnih in pri vsaki poškodbi (udaru strele) je treba zamenjati kakšen delček pločevine. Prav lahko se zgodi, da bo sčasoma več popravljenih zaplat kot izvirnika.

Stroka se bo morala v prihodnjih letih odločiti med dvema možnostma: ali ohranjati stolp, ga po poškodbah popravljati in tvegati, da bodo izvirni deli zarjaveli in da se bodo izgubili, ali pa ga zamenjati z verodostojno kopijo in izvirnik ohranjati v ustreznejših pogojih.

Za film Ta pleh ima dušo ste napisali scenarij, očitno je, da imate neko navezo s Triglavom in stolpom. Drži? Ne vem, ali imam kakšno posebno navezo z njima, je pa res, da po izkušnji s tem projektom drugače gledam na Triglav in njegovega sopotnika.

Verjetno mi je ta kombinacija navdušenja nad gorami in stroke, v kateri delam, odprla nov pogled v čas, ko so v gore zahajali samo zanesenjaki, kot pravi sam Aljaž.

Skozi to izkušnjo sem začutil, s kakšno srčnostjo so se takrat lotevali stvari Aljaž in njegova ekipa. To, da sem en del stolpa nesel na vrh, in vse drugo, povezano s filmom in razstavo, je bila zame edinstvena pustolovščina.