A. Guevara: Slovenija je zadetek v polno

Zadnjih pet let se med poletjem pripravlja v Ljubljani. Je največja športna zvezdnica 106-milijonske Mehike, iz leta v leto pa medalje na največjih tekmovanj napada iz majhne Slovenije. Atletinja, ki je velika promocija dežele s sončne strani Alp. O veličini 28-letne šampionke teka na 400 m je dovolj zgovorno številčno osebje, ki se vrti okoli nje. Trener, zdravnik, fizioterapevt, psiholog, trije novinarji vodilne televizijske in časopisne hiše v Mehiki, prevajalec, in osebni fotograf so zraven na vsakem koraku.

Že od leta 2000 v času sezone na odprtem redno zahajate v Ljubljano. Kaj vas je pripeljalo v prestolnico Slovenije? Po dogovoru z Olimpijskim komitejem Hrvaške smo leta 2000, v času priprav na olimpijske igre v Sydneyu, prišli trenirati v Zagreb. S pogoji za treninge v hrvaški prestolnici nismo bili zadovoljni, nihče se nam ni posvetil, delovali smo povsem izgubljeno. Po mitingu v Šiški istega leta smo navezali stike z gospodom Edvardom Šego, ki nam je v hipu ponudil selitev v Ljubljano. Ponujeno smo sprejeli in lahko rečem, da smo zadeli v "polno". Pogoji so odlični, štadion je lep, ljudje prijazni. Nastanjeni smo v hotelu nedaleč od štadiona, v katerem lepo skrbijo za nas. Nadvse smo zadovoljni s treniranjem in življenjem v vaši državi.

Ste pred petimi leti vedeli kam se podajate? Iskreno povedano o Sloveniji nisem vedela kaj dosti, bolje rečeno nič. Vedela sem le, da je bila del bivše Jugoslavije. To je vse. A kasneje sem spoznala, da je prelepa dežela. Ljudje so prijazni, hrana in pijača sta dobri. Obiskala sem nekaj odličnih mehiških restavracij, tako da nisem preveč pogrešala domače hrane. Ogledali smo si tudi nekaj kulturnih znamenitosti po vsej državi. Bili smo na Ljubljanskem gradu, v Postojnski jami, na Bledu, v Bohinju … Bilo je lepo. Mika me, da bi na obisk prišla tudi pozimi, ko je vse zasneženo. Kaj takega še nisem izkusila, zato se decembra letos mogoče res odločim za obisk.

V Ljubljani že nekaj let živi Marlene Ottey, velika zvezdnica svetovne atletike in športa. Sta se kdaj srečali? Z Marlene sva se že srečali, a le za kratek čas. Dejstvo je, da je bila leta 2000 vsa svetovna športna javnost presenečena ob vesti, da se je tako "velika" atletinja preselila v tako majhno in svetu nepoznano državo. Mnogi so bili začudeni, a kasneje se je izkazalo, da se je Otteyeva odločila pravilno. Mislim, da v prihodnje podoben korak utegne narediti še kdo, saj sta Slovenija in Ljubljana res odlični izhodišči za nastope in priprave za sezono v Evropi. Ni prevelikega medijskega pritiska, ni zastojev na cesti, ljudje so ustrežljivi …

Je moč pričakovati, da se nekoč v Ljubljansko kotlino preselite tudi vi? Verjetno ne. Zadovoljna sem s svojo domovino in bi težko živela v tujini. Ne razumite me napak, v Ljubljani se odlično počutim, a saj veste, kako je. "Povsod je lepo, a doma je najlepše".

V nedeljo boste že stopili na atletsko stezo Olimpijskega štadiona v Helsinkih. Tekli boste v kvalifikacijah teka na 400 m. Kako se počutite pred velikim izpitom? Dobro, a dejstvo je, da nisem najbolje pripravljena. Imela sem težave s poškodbo in izgubila nekaj treninga. Objektivna ocena je, da nisem v formi, s katero bi lahko ubranila naslov izpred dveh let. Ciljam predvsem na finale, skrajni domet pa je medalja. Srebrna ali bronasta … Bomo videli, kako se bo razpletlo. Če ne bom stopila na stopničke, še ne bo "konec sveta". Jasno je namreč, da je bilo olimpijsko leto 2004 zelo naporno, zato tudi ne čudi, da je toliko poškodb. Življenje včasih prinaša dobre, včasih slabe zgodbe. Potrebno je biti potrpežljiv. Zame je slabša sezona zgolj ovira, ki jo moram premostiti. Prepričana sem v boljšo prihodnost.

Letos ste najbolje tekli 50,05, vaš osebni rekord je 48,89. Kaj lahko pričakujemo na severu Evrope? Verjetno sem sposobna teči pod 50 sekundami in prav lahko se zgodi, da mi uspe. Svetovno prvenstvo je pač povsem druga tekma kot ostale. Vzdušje je drugačno, motivacija je na najvišjem nivoju. Naredila bom vse, da odtečem kar se da hitreje.

Kdo sodi v najožji krog kandidatk za naslov svetovne prvakinje? Najboljši čas si lasti Američanka Sanya Richards (49,28), vi ste na šestem mestu … Zdi se mi, da bo tek na 400 m letos ena bolj nepredvidljivih disciplin. Mnogo je mladih atletinj, ki so odtekle odlične čase in težko je napovedati, kaj se bo zgodilo. Po drugi strani je sicer res, da je mnogo mladih vrhunec forme že doseglo in bodo v Helsinkih verjetno dosegale slabše čase. Tu vidim svojo priložnost za medaljo. Veliko nas je blizu stopničk, a če bi morala izbrati najboljšo, bi s se odločila prav za Sanyo Richards.

Boste po nastopu na SP še tekmovali v Evropi? Ne, zaključila bom sezono in odpotovala domov. Spočila se bom in se ustrezno pripravila na leto 2006.

Doslej najboljša sezona je bila leta 2002, ko ste bili domala nepremagljivi. Zmagali ste na vseh mitingih zlate lige in si z Maročanom El Guerroujem, Američanko Jonesovo in Sanchezom iz Dominikanske republike razdelili milijon ameriških dolarjev nagrade … Res je bilo leto 2002, kljub temu, da ni bilo svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger, nepozabno. Rade volje se spominjam začetka sezone 2003 in niza 25 tekem nepremagljivosti. V teku sem vsakič uživala, ko sem stopila na stezo. Postavila sem tudi osebni rekord … Občutki so bili sijajni.

Pred leti ste omenjali, da boste sčasoma "presedlali" na disciplino teka na 800 m. Še kujete načrte za tek na daljši razdalji? S trenerjem sva menila, da bova na razdalji dveh krogov začela teči po nastopu v Atenah, a ker sem imela nemalo težav s poškodbami, bom vsaj zaenkrat še tekla na 400 m. Premalo je bilo časa, da bi zamenjala disciplino, kar ni lahek postopek. Mogoče kdaj v prihodnosti.

Že dolga leta sodelujete s trenerjem Raulom Barradosom. Se v prihodnosti vidita skupaj? Raul je odličen trener, ki brezhibno načrtuje treninge in zelo sem zadovoljna z njim. Skupaj sva dosegla odlične rezultate, najino sodelovanje je zelo dobro in se bo nadaljevalo tudi v prihodnje. Že kujeva nove načrte.

V Mehiki uživate zvezdniški status in ste ena najboljših atletinj v zgodovini države iz Srednje Amerike. Obstaja kdo, ki bi vas po odhodu v "pokoj" lahko nasledil? Problem je, da je atletika v Mehiki na lestvici priljubljenih športov šele na tretji, četrti stopnički. Na prvem mestu je zagotovo nogomet. Premalo mladih se odloča za trening "kraljice športa", saj ni lahko biti najboljši na svetu. Mogoče se bodo časi spremenili in se bodo mladi v prihodnosti bolj posvečali atletiki, a zaenkrat ni tako … Imamo sicer nekaj mladih atletinj in atletov, ki bi me utegnili naslediti, a težko je s prstom pokazati na nekoga in dejati - ta me bo nasledil. Vsaj zaenkrat ne. Pot do vrha je namreč dolga …