Zoran Jovičič, arhitekt koprske senzacije

Zgodba Zorana Jovičiča je zanimiva. Od pekla do nebes in nazaj. Kot najstnik je v Sloveniji pri stricu ostal zaradi vojne vihre. Ob prelomu tisočletja je bil v najožjem izboru najboljših slovenskih levih kril. V majici slovenske reprezentance je dvakrat nastopil na olimpijskih igrah, štirikrat na svetovnem in trikrat na evropskem prvenstvu. Leta 2004 je postal evropski podprvak.

Igralsko kariero je končal v koprskem Cimosu, s katerim je osvojil državno prvenstvo, pokal challenge in že v vlogi pomočnika trenerja postal četrtfinalist lige prvakov. Sledil je neslaven propad kluba, Jovičič pa je s peščico somišljenikov začel z ničle. Ustanovili so novi klub in ga poimenovali Koper 2013. 

Hitreje, kot je kdorkoli pričakoval

Ta se je v skromnih razmerah, a ob veliki količini delovnega zanosa začel vzpenjati hitreje, kot je kdorkoli pričakoval. Izjemno mlada ekipa, okrepljena z dvema ali tremi izkušenimi igralci na čelu s kapetanom Urošem Rapotcem, se je v prvo ligo prebila po najhitrejši mogoči poti. To je pred tem v Sloveniji uspelo le dvema kluboma – SVIŠ in Loki 2012.

Po lanskem bronu so tokrat Koprčani osvojili srebro v slovenskem pokalu. Jovičič je drugi z desne. Foto: Vid Ponikvar
 

In ne le to. Novi koprski klub je v lanski sezoni kot 1.B-ligaš osvojil tretje mesto v pokalu. Letos je nastopil celo v finalu. V prvenstvu zaseda za novinca izvrstno četrto mesto, večino sezone pa je bil celo na tretjem. "Prišle bodo tudi slabše igre. Tedaj bo treba biti pravi. Dokler gre vse kot po maslu, bom rekel kot moj prijatelj Rudi Bučar – naj traja," se Jovičič še kako dobro zaveda, da bo idile enkrat konec.

Uspehi pravzaprav presegajo realne sposobnosti sicer izjemno nadarjene ekipe. Ta ima štiri reprezentante iz zasedbe, ki je na lanskem kadetskem svetovnem prvenstvu osvojila naslov podprvaka, in še številne druge nadobudne mladce. Ti imajo izjemno navijaško podporo, saj Koprčane na vsaki tekmi spremlja povprečno nekje okrog 700 ali 800 gledalcev. Na derbiju z Izolo jih je bilo več kot dva tisoč.

Dvakrat na olimpijskih igrah

Jovičič na naslednike prenaša svoje bogate igralske izkušnje. Je eden sedmih rokometašev, ki so Slovenijo zastopali na obojih olimpijskih igrah (OI), torej v Sydneyju 2000 in v Atenah 2004. Z navdušenjem je pospremil tretjo slovensko uvrstitev na OI.

Jovičič na olimpijskih igrah leta 2000. Foto: Guliverimage/Getty Images

"Ni lepšega od tega. Mislim, da se večina fantov ne zaveda, kakšen uspeh je dosegla. Kot se nekoč nisem jaz. Začutiš šele, ko dejansko odideš na olimpijske igre. Tretja uvrstitev je izjemen uspeh za našo panogo. Zato, da pokažemo, da je rokomet v tem pogledu šport številka ena."

Odmisliti zvezdnike

Igral je v nekoliko drugačnih časih. Pred poldrugim desetletjem je bil v ekipi, ki je s petim mestom v Evropi dosegla do tedaj najboljši rezultat in se zavihtela v Sydney. "Ko smo šli prvič na OI, smo bili precej pod njihovim vtisom. Če želimo igrati dobro in se boriti za medaljo, moramo odmisliti vse postranske stvari, da bomo videli superzvezdnike in podobno. Moramo iti tekmovat. To je moj prvi nasvet za novopečene olimpijce: naj se fantje osredotočijo le na tekme. Vse drugo bo prišlo," opozarja Jovičič, ki je v Sydneyju zasedel osmo, v Atenah pa 11. mesto. Za Slovenijo je zaigral 140-krat.

Razume, ampak …

Zelo aktualna tema je regionalna rokometna liga Seha. Združenje prvoligašev je prižgalo zeleno luč najboljšima slovenskima kluboma za vstop vanjo.

"Brez sponzorjev ni mogoče živeti. Razumem vse, ki si želijo tja zaradi prodora na balkanske in druge trge. Z igralskega stališča pa … Upam, da bo sojenje dobro. Veliko energije bo izgubljene na potovanjih. Slovensko prvenstvo bo z odhodom Celja in Gorenja izgubilo veliko," o njej meni koprski trener.

Zdi se, da bo zaradi odličnega obiska med tistimi, ki bodo z odhodom Celja in Gorenja v rednem delu izgubili največ, prav njegov klub.