Temeljni kamen za Krimova naslova položil že Vinko Kandija

Začelo se je leta 1984 v sila skromnih pogojih na igrišču na Rakovniku. Športno društvo Krim je dobilo svojo žensko sekcijo, čeprav je ta kratek čas obstajala že prej. Ena od njenih porodniških sester je bila Cveta Benet. Da je bila dejanska mati ekipe, dokazuje delček njenega spomina na tiste pionirske čase: "Ob sobotah sem bila najprej gospodinja (pripravila sem kaj za pod zob), potem prevoznica, na tekmi trenerka, zdravnica, maserka, po tekmi skrbnica (mamica) in tako se je vse skupaj vrtelo iz sobote v soboto, iz leta v leto …"

Leta 1991 je prišel prvi naslov slovenskih prvakinj, za njim pa prvič v klub tudi ambiciozna trenerka Marta Bon. Prelomno obdobje je bilo predsednikovanje Zorana Jankovića, ki je formalno trajalo pet let (1992–97), a mu srce v rokometnem oziroma Krimovem ritmu utripa še precej dlje.

Znana je njegova teorija, da lahko rokometni evropski klubski prvak postaneš z najmanj vloženimi sredstvi v kolektivnih športih. Vrh Evrope se je za malčka z ljubljanskega obrobja na začetku 90. let zdel ne le Mont Blanc, ampak Mount Everest.

Na strehi Evrope

A tudi na tega so krimovke priplezale in to dvakrat. Prišli so domači naslovi, prišla so evropska tekmovanja, prišel je finale lige prvakinj konec 90. let in tudi evropska naslova v letih 2001 in 2003. Od blizu, iz prve vrste, ju je spremljal Robert Beguš, tedanji pomočnik glavnega trenerja Toneta Tislja.

"Ko je Zoran Janković dejal, da bo Krim nekoč evropski prvak, so se mu skoraj vsi smejali. V to je verjel, vložil in to se je res zgodilo. Največja stvar je bila, da je prišel v klub trener, ki je tudi verjel v to. Zadeva je bila ponujena tudi Jiriju Zerzanu (Čeh je Krim vodil v sezoni 1995/96, op. a.), ki je Jankoviću odvrnil, da je norec. Ko pa je prišel Vinko Kandija, je dejal: "Ni problema, evropski prvaki bomo." Ko smo bili v finalu leta 1999, smo imeli le štiri tujke. Tudi tedaj bi lahko slavili, če bi bile stvari takšne, kot morajo biti," se spominja zdajšnji trener Ribnice, ki je kot trenutek miselnega preskoka označil finale lige prvakinj leta 1999, ko je bil od Krima boljši madžarski Dunaferr, a so igralke dojele, da gredo lahko do konca.

"Po finalu leta 1999 je prišel Tone Tiselj, ki je nadgradil delo Kandije. Ta je imel pred tem veliko vlogo, ker je pet let delal z ekipo. Tiselj je videl, kaj nam manjka. Prišle so Luminita Hutupan (Dinu), Anja Frešer, Inna Dolgun, Maja Mitrović. V tisti sezoni smo šli do konca. Naslednjo sezono smo izpadli v skupini, čez dve pa spet prepričljivo osvojili ligo prvakinj," se v zgodovino vrača Ljubljančan.

Bitke s fanti

Krimova ekipa v dveh najžlahtnejših sezonah je bila "dobro selekcionirana, navajena kakovostno trenirati, na vseh mestih je bila pokrita z dvema igralkama, imeli smo kohezijo, državno prvenstvo ni bilo tako zahtevno, imeli smo dovolj časa za pripravo na tekme. Imeli smo vse pogoje za delo, veliko smo trenirali tudi s fanti", Beguš pojasnjuje tudi tradicionalne tekme z mladinci in kadeti Slovana.

To je bila zlata doba, čas debelih krav, obdobje izobilja, ki je imelo omejen rok trajanja. Leta 2004 se je Krim še uvrstil v finale in klonil pred Slagelsejem z Anjo Frešer, prav tako leta 2006, ko je bil skupno le za zadetek boljši Viborg. Odtlej pa do sezone 2011/12 se Ljubljančankam, ki so medtem dom našle v Stožicah, ni uspelo prebiti v polfinale.

Ob desetini Krimovega proračuna bi skakali do stropa

Vprašanje je, kdaj se jim bo spet, saj je klub zabredel v najhujšo finančno krizo v svoji zgodovini, ki jo je pustil večmesečni denarni vakuum v prejšnji sezoni. Klub ni bil tako zelo daleč od smrtne postelje, na katero bi se verjetno ulegel, če ne bi osvojil naslova državnega prvaka. Čeprav je imel proračun 1,8 milijona evrov. Ob desetini te številke bi na primer Krimova someščana od veselja skakala do stropa kodeljevske ali tivolske dvorane. Sanacija bo trajala več let in bo gotovo mukotrpna kot vsaka, nekateri upniki namreč razmišljajo tudi o tožbah.

Kriza, ki je klubu bistveno okrnila ugled, je po njem usekala ravno v sezoni, ki bi morala biti vrh triletnega projekta ob vrnitvi Toneta Tislja. Namesto tega je ta doživel bojkot igralk, sezono pa je do konca izpeljala Marta Bon.

Kaj pa poduk?

Serijskemu slovenskemu prvaku ni pomagala lekcija izpred petih let, ko je finančno krizo prebrodil z bistveno manj praskami. V času vsesplošnega zategovanja pasu se je leta 2011 spustil v dirko za vrh Evrope z velikani, ki delujejo v drugačnih pogojih, in se opekel.

Bistvena je vizija, ki je za okolico vzdržna, brez ambicij, ki jim ni mogoče pritrditi ustreznih kril. Nova usmeritev naj bi jo nakazovala, a treba je znova in znova zagotavljati vire financiranja, ob tem pa nositi nahrbtnik iz zgodovine. Oprostite, lanske sezone.

A kakorkoli že, še vedno gre za prepoznavno blagovno znamko. Zato vse najboljše, srečno in predvsem modro, Krim!