Slovenski najstnik v bundesligi na poti k vrhunskosti

Pravijo, da je vse v glavi. No, pri poti k vrhunskosti v športu je marsikaj tudi v telesu. A če je soditi po pogledu na športno kariero, kakršnega izžareva komaj 16-letni vratar berlinskega kluba Füchse Mark Ferjan, potem bomo o njem še slišali.

Poleti je iz Olimpije, ki ima nekaj ekip združenih tudi s Krimom, prestopil v nemško prestolnico, kjer so dnevi posvečeni praktično le športu in šoli. Hitro se je zavihtel prek jezikovne prepreke, se udomačil v šolskih klopeh in rezerviral status prvega vratarja kadetske ekipe, s katero je pred dnevi postal nemški prvak. In ne le to …

Treniral je še sam

Da bo šel na tuje, so mu njegove ambicije narekovale že nekaj časa. "V Sloveniji sem bil zadovoljen, a ko sem prišel sem, je to nekaj čisto drugega. Že igralski kader, miselnost igralcev in vse ostalo je čista razlika. V Sloveniji sem imel ves čas željo po dodatnem treningu, tukaj pa to ni potrebno, saj res ogromno treniramo," pravi Ljubljančan, ki vadi najmanj po štiri ure na dan, samoiniciativno pa je posebne treninge, kondicijske in vratarske, z Mortenom Seierjem izvajal že pred svojo legionarsko epizodo.

Ta je svoj zametek dobila, ko so ga Berlinčani opazili na lanskem srednješolskem svetovnem prvenstvu, na katerem je zastopal gimnazijo Šiška. Stvari so se odvile hitro, projekt odhoda na Dansko je hipno zamenjala Nemčija, čeprav je imel nekaj ponudb tudi od slovenskih klubov.

Ampak bundesligi se seveda težko reče ne. Še posebej z vidika Markovih ambicij, ki segajo k največjim nemškim in svetovnim klubom. Temu primerna je tudi posvečenost karieri. Za žuranje ni časa niti energije.

Vsakodnevno z alfo in omego kluba

Njegov trener v kadetski ekipi je kar Bob Hanning, ne le direktor, ampak najpomembnejši lik berlinskega kluba. Dvojec se odlično razume.

"Vidi se, da Bob resno računa name. Če me okrega, si vzamem k srcu, saj je v klubu in nasploh v nemškem rokometu zelo vpliven. Če se skregaš z njim, lahko pomeni tudi, da v karieri ne boš naredil ničesar več. Ima absoluten nadzor nad vsem, večjo vlogo od predsednika," pravi kadetski reprezentant, ki je – sicer bolj po pomoti kot ne – že dobil klic tudi v nemško reprezentanco.

"Bilo je tako, da me je koordinator mlajših reprezentanc Christian Schwarzer po enem od turnirjev povabil k sodelovanju v reprezentanco. A ni vedel, da prihajam iz Slovenije. Vendar ne razmišljam, da bi kdaj igral za drugo reprezentanco oziroma da bi se pod drugim grbom boril tako kot za Slovenijo," je slovenske trenerje in navijače pomiril 186 centimetrov visoki vratar, ki ga odlikuje tehnika. Zelo dober je v branjenju nizkih strelov in ima odlično gibanje.

V družbi desetletje in več starejših

V klubu hvalijo njegovo profesionalnost, ko je pri najboljši ekipi manjkalo nekaj igralcev, je treniral že tudi z njo.

"Od članskih igralcev se največ družim s Petrom Nenadićem, Ikerjem Romerom, tudi Konstantin Igropulo obvlada balkanske jezike … Z Romerom je klub podaljšal pogodbo na željo sponzorjev. Na igrišču je dobival manj priložnosti, po kakšnih deset minut. Je vsekakor vodja ekipe, pravi kapetan, z nikomur nima težav. Je malce bolj 'na easy', po špansko. Romero je super fant, nimam občutka, da bi bil top zvezda.

Drugače je pri Silviu Heinevetterju. Zunaj rokometa mi je všeč, odštekan je. Ko ga Dagur Sigurdsson ni več poklical v reprezentanco, se je malo zamislil. Mogoče je tudi zato tako dobro branil na zaključnem turnirju pokala EHF. Med sezono je bistveno slabše," pravi Ferjan, ki je v nedeljo postal kadetski prvak Nemčije, z mladinci pa se je uvrstil v polfinale.

Pogrešate najboljše klube? Drži, ti večjo pozornost namenjajo članskim ekipam, zato posebnega naravnega prirastka nimajo. Posledica pa so med drugim nakupi veteranov nekoliko iz obupa ob poškodbah.

Najboljši klubi niso vedno tudi najboljši vzgojitelji

Poleg Berlinčanov, njihov najbolj znani proizvod je leta 1995 rojeni reprezentant Paul Drux, v Nemčiji odlično z mladimi delajo še pri Leipzigu, Wetzlarju, Gummersbachu …

"Füchse se zelo zanaša na delo z mladimi. Mlajše kategorije so zelo uspešne tudi zaradi velikih denarnih vložkov. Ob poškodbah članska ekipa na pomoč pokliče mlade. Moj leto starejši soigralec je na primer zaigral v pokalu EHF, ko je bil poškodovan prvi vratar Heinevetter," je z načinom razmišljanja svojega kluba zadovoljen Mark, ki računa, da bi ob morebitni, vsekakor pa ne želeni poškodbi katerega od vratarjev v člansko ekipo – klub ima sicer tudi drugo moštvo – prišel čez dve sezoni.

Fant, ki občuduje Thierryja Omeyerja, Rolanda Miklerja, v Sloveniji pa Urha Kastelica, se je večkrat udeležil tudi tabora Uroša Zormana. Kot recept za napredovanje v zdajšnjih za šport nadvse zaostrenih razmerah pa poudarja tri stvari: željo, željo in željo. Volja pač najde pot.