Ponedeljek, 18. 4. 2016, 21.28
7 let, 1 mesec
Inventura F4 pokala: od klobas do štafete mladosti
Inventura končnega turnirja rokometnega pokala razkriva, da tudi manjši kraji lahko pripravijo odličen dogodek.
1. Serijski prvak
Celjani so pokal nazadnje "izgubili" leta 2011, ko je v svoji šampionski sezoni slavil pokojni Cimos. Od tedaj so pivovarji osvojili pet zaporednih naslovov in skupaj 19. V ribniškem finalu so bili boljši od Kopra z 38:25.
2. Malček, ki prehiteva samega sebe
Kdor bi porazu Kopra v finalu nadel pridevnik "katastrofalen" ali kaj podobnega, vsebinsko ne bi mogel bolj zgrešiti. Že uvrstitev v finale je za Koprčane, kot "bi bili evropski prvaki". Tako se je izrazil njihov trener Zoran Jovičič. Ta klub so leta 2013 ustanovili ljudje, ki niso želeli, da propade vse nasledstvo preminulega Cimosa.
Rok Marič (levo), Marko Matijaševič in Aleks Vlah. Trojica iz plejade koprskih mladeničev.
Od njega so prevzeli mlajše selekcije in sestavili člansko ekipo, ki je – čeprav je bila in je še vedno večinoma najstniška – vsako sezono preskočila po eno ligaško stopnico. Letos tako Koper igra debitantsko prvoligaško sezono, a je na četrtem mestu prvenstvene lestvice. Da lanski pokalni bron ni bil naključje, pa so Primorci, ki imajo najboljšo obiskanost tekem v ligi, potrdili z letošnjim finalom.
3. Veseli Rib'nčan
Tretje mesto je izenačen največji pokalni uspeh Ribnice iz leta 2011. Vsaj takšna zmaga pa je tudi organizacija turnirja, v katero so Ribničani v kratkem času vložili ogromno truda, kar se je opazilo na vsakem koraku. Šport spremljajoče aktivnosti, od klobas prek medmrežne povezave do vzdušja, vse je bilo odlično pripravljeno.
Ribničani so drugič v zgodovini v pokalu osvojili tretje mesto.
Če trenerju Robertu Begušu v rotaciji še manjka kak levičar, pa ima to, po čemer hrepeni skoraj vsa liga – dva potentna leva zunanja igralca. Za nameček domača fanta – Jana Grebenca in Nika Henigmana. In dirigenta orkestra Patrika Lebana. Velik ribniški dobitek pa je tudi organizirana in predvsem glasna navijaška skupina.
4. Ob improvizaciji več in višje ne gre
Dolga leta je bil Trimo četrta ali peta ekipa na Slovenskem. A z vztrajnim nižanjem proračuna to kljub univerzalnosti in prilagodljivosti igralcev trenutno ni (več) mogoče. Klop je prekratka. Trimo, ki je v prvenstvu trenutno na devetem mestu, ostaja spoštovanja vredna ekipa, pri kateri so igralci iz drugih okolij začimba, ne glavna jed. A leto za letom je težko proizvajati nove Skubete, Zarabce, Ferline, Ratajce …
Ekipa Trebnjega, ki je na tekmi za tretje mesto kot podrejena zasedba Ribnico pahnila v podaljške, vsekakor ima talente. A trenutno ne morejo prevzeti vloge, v kateri bi izstopali. Vsekakor pa bo pod drobnogledom razvoj Žige Urbiča in trojice bratov Kotar, ki so mladinski oziroma kadetski reprezentanti.
5. Zakaj?
Ob robu končnega turnirja so se srečali tudi prvoligaški klubi in odločali o vstopu dveh slovenskih klubov v regionalno ligo Seha. Ta je naposled dobila palec navzgor. Morda je bila razprava manj vroča in bolj tvorna, kot bi marsikdo pričakoval. Novinarska četica pa je potrpežljivo (po)čakala pred zaprtimi vrati.
Prvoligaška druščina – vsi klubi vsekakor niso bili za zaprto sejo – je tako zamudila priložnost, da bi vsi lahko jasno in glasno, predvsem pa javno, povedali svoje argumente za katerokoli odločitev. Škoda. Zapiranje vrat in splošno prisotna želja po večji prisotnosti v medijih ne gresta ravno z roko v roki.
Blaž Janc (levo) je odigral odličen turnir.
6. Štafeta mladosti
Devet mladinskih reprezentantov – med njimi je pričakovano izstopal Blaž Janc – Jan Grebenc, Nik Henigman, Blaž Nosan, Urh Brana, Andris Celminš in drugi mladeniči so se predstavili na končnem pokalnem turnirju.
Na nekatere od teh je članski selektor že postal pozoren, na nekatere druge verjetno še bo. Proizvodnja mladih je velik kapital Slovenije. Naj tako tudi ostane.
1