Petek, 24. 7. 2015, 13.13
8 let, 8 mesecev
Na Slovenijo ga je priklenila vojna, postal pa je del njenih največjih uspehov
Koper 2013 je eden od le treh rokometnih klubov, ki so se z ligaškega dna do prve lige povzpeli v najkrajšem mogočem času, v zgolj dveh letih. To mu je uspelo pod vodstvom Zorana Jovičiča, mladega, a izjemno zagretega in ambicioznega trenerja, ki s pridom uporablja svoje igralske izkušnje in izkušnje pomočnika trenerja.
Jovičičeva biografija ima zelo zanimivo vsebino. Fant, ki je bil rojen v Tuzli, je kot 16-letnik prišel na počitnice k stricu, znamenitemu nogometnemu trenerju Salihu Softiču. A se tedaj jugoslovanski kadetski reprezentant zaradi vojne vihre ni mogel vrniti domov.
Prvak s Prulami in Koprom
Svoje ambicije je začel uresničevati v kozinskem klubu, ki je bil tedaj nekako prvi zasledovalec Celjanov, sledila je selitev v Slovenj Gradec in ljubljanske Prule, s katerimi je postal državni prvak in polfinalist lige prvakov. Po hiranju kluba in kratki vrnitvi v Slovenj Gradec je sodeloval tudi v zlatem obdobju "svojega" Gold Cluba, kot se je pred približno desetletjem imenoval hrpeljsko-kozinski klub.
Leta 2007 se je preselil v Koper, kjer je prav tako postal državni prvak in četrtfinalist lige prvakov. Na začetku novega tisočletja si brez njega na levem krilu skoraj ni bilo mogoče predstavljati reprezentance. Igral je na dvojih olimpijskih igrah, štirih svetovnih in treh evropskih prvenstvih. Na zadnjih je bil med drugim soustvarjalec dveh največjih uspehov: drugega mesta na EP 2004 in petega mesta na EP 2000.
Porodničar Kopra 2013
Nekdanji trener Kopra Fredi Radojkovič ga je vzel za pomočnika, v tej vlogi je analiziral številne tekme vrhunskih ekip, vpijal znanje in naenkrat postal glavni trener. Sicer ne padlega Cimosa, s katerim je preživel mučno kalvarijo, ampak malčka Kopra 2013. Z Jovičičem na klopi je ta pred dvema sezonama osvojil drugo ligo, v lanski sezoni 1. B-ligo, vmes pa je priredil še zaključni turnir slovenskega pokala, na katerem si je priigral odlično tretje mesto.
Jovičič od rokometa ne živi, saj tega trenutne koprske razmere ne omogočajo. Je ambiciozen, a stvaren človek, ki stoji na tleh z obema nogama. Zdi se, da ima številne odlike, ki mu lahko pokažejo izvrstno trenersko pot.