Kasim Kamenica: Uspehov Zormana se veselim, kot da je moj sin

Boris Denič, zdajšnji uspešni slovenski selektor, je v reprezentančni strokovni štab zakorakal prav po zaslugi Kasmima Kamenice, bivšega selektorja, ki ga je leta 2006 postavil za svojega pomočnika. ''Že pred tem sva skupaj preživela dneve in noči, dobro sem ga poznal, poznal sem Deničevo mentalno moč, osebnost, ki je precej pomembna za trenerski poklic. Imate precej kakovostnih trenerjev, ki nikdar ne morejo biti glavni trenerji. Dobro opravljajo strokovni del posla, ne morejo pa voditi skupine. Denič je kazal znake, da je lahko nekega dne prvi človek na klopi slovenske reprezentance. V svojem mandatu sem imel podporo generalnega sekretarja in direktorja reprezentance, da za pomočnika postavimo mladega, ambicioznega trenerja in da ga usposabljamo, da s časom prevzame reprezentanco. Na vso srečo z mojo zamenjavo niso zamenjali tudi Deniča, ampak so nekateri pametnejši ljudje ocenili, da je dobro, da nadaljuje pot z Mirom Požunom in Zvonimirjem Serdarušićem, kar je izpadlo dobro. Razvil se je na pravi način, svoje delo opravlja odlično,'' pravi Kamenica, leta 1954 rojeni trener hrvaškega kluba Nexe iz Našic, ki je v Sloveniji poleg reprezentance vodil Slovana, Prule in Celje Pivovarno Laško.

Borut Mačkovšek je hit

Kamenica podrobno spremlja delo(vanje) slovenske rokometne reprezentance. Meni, da Slovenija realno stalno spada med osem do dvanajst ekip na svetu – če se stvari ''poklopijo, tudi višje – ter da je denimo šesto mesto z zadnjega evropskega prvenstva rezultat, na katerega moramo biti vsi ponosni. Na španskem svetovnem prvenstvu je nanj največji vtis napravil Borut Mačkovšek, ki pa za bivšega selektorja ni neznanka. ''Prijetno presenečenje tega prvenstva je Borut Mačkovšek. Doslej je imel manjšo vlogo. Po spletu okoliščin je nadomestil Davida Špilerja. Dobro je izkoristil svojo priložnost. Dati Poljakom, ki igrajo trdo obrambo 6-0 in imajo na vratih enega najboljših svetovnih vratarjev Szmala, osem golov iz 11 strelov, nakazuje vrhunski potencial. Vse ostalo je v normalnih okvirjih. Matjaža Brumna in Petra Puclja (ki se je medtem vrnil v izbrano vrsto, op. a.) sta zamenjala mlajša Gašper Marguč in Uroš Bundalo. Čeprav je reprezentanca pomlajena, ima rezultat,'' je zadovoljen Kamenica, ki z Deničem goji prijateljske odnose: ''Ko je Denič prvič v reprezentanco poklical Mačkovška, me je prosil, naj pridem na trening, češ da ima zanimivega mladeniča. Rad sliši moje mišljenje, a daleč od tega, da mu karkoli sugeriram. Denič je postal tako dober trener, da mu moja pomoč ni potrebna. Prijatelja sva, na voljo sem mu za vse.''

Zormana iz policista preobrazil v profesionalca

Morda je redkim znano, da je Kamenica trener, ki je Uroša Zormana na Slovanu koncem 90 let spremljal, ne le v ozko rokometnem smislu, še kot najstnika. ''Naporen je bil, nemirnega značaja. Iz mladinske šola Slovana sem ga preselil v prvo moštvo, kjer sem ga vodil, nato sem ga pripeljal tudi na Prule. Hodil je na policijsko šolo, bil v dijaškem domu. V dogovoru z njegovimi starši sem ga 'potegnil' od tam v četrtem letniku, da se vrne k ulici, otroštvu. S svojimi fizičnimi lastnostmi ni nakazoval 'ekstra' talenta. Z njim sem se veliko ukvarjal, bil strog, čeprav mi pravijo, da sem njegov drugi oče. Mirno lahko rečem, da sem bil z njim najstrožji, saj je tako zahteval njegov značaj. Tudi zasebno sem se precej ukvarjal z njim. Izjemno sem ponosen in srečen, da je napravil tako uspešno kariero. Ne pozabite, da je z dvema kluboma osvajal ligo prvakov. S predsednikom Prul Rudijem Bricem sva napravila genialno potezo. Potegnila sva ga iz službe, saj je že začel delati na ministrstvu za notranje zadeve (kot policist, op. a.) in ga profesionalizirala. Mislim, da sva se zanj tedaj dogovorila za desetletno odsotnost: če mu v karieri ne uspe, da se ima kam vrniti v službo. A Zorman je napravil genialno kariero, si ustvaril prekrasno družino. Njegovih uspehov se veselim, kot da je moj sin,'' z velikim veseljem in ponosom pove Kamenica, nekdanji vratar, eden številnih čuvajev mreže, ki so postali odlični trenerji: ''Mislim, da to izhaja iz igralskih časov. Vratarji veljajo za največje analitike. Pogosto delajo zapiske, kam kdo strelja. Ostali igralci čakajo, da jim trenerji servirajo vse. Ko je ekipa v napadu, vratarji prav tako analiziramo igro svoje ekipe, sodelujemo v akcijah. Ko se ekipa vrne v obrambo, z njo sodelujemo, komuniciramo. Z izjemo srednjih zunanjih mnogo več razmišljamo kot ostali. Kaj recimo razmišlja krilo, levi zunanji? Nič. Samo čakajo, da jim trener postavi taktiko, srednji zunanji pa jih popelje v udejanjanje te taktike. Ni naključno, da je veliko nekdanjih vratarjev postalo odličnih trenerjev. Pokojni Vinko Kandija, Vlado Štenzl, Zoran Živković … Vse to so bili vrhunski vratarji, kasneje vrhunski trenerji.''

Prule ga še bolijo

Svojstveno poglavje v njegovi trenerski karieri, prepleteno z radostjo in grenkobo, se imenuje Prule. Klub, poimenovan po eni od ljubljanskih četrti, je popeljal do državnega naslova, ki je bil do leta 2002 rezerviran za Celje, nato pa še v polfinale lige prvakov. Sledil je finančni in dokončni kolaps rdeče-belih, česar Kamenica še vedno ne more povsem preboleti. ''To je moja grenka izkušnja. Da klub v tako dobrem mestu, kot je Ljubljana, izgine s scene ... Projekt, ki je bil precej poceni in se začel razvijati v majhni soseski, kot so Prule, je s prestola izrinil Celje, ki je bilo pred tem trikrat ali štirikrat polfinalist lige prvakov in imel neprimerno večji proračun od nas. Še dandanes ne morem oprostiti ljudem, ki so dovolili, da ta klub propade, čeprav sem zelo cenil trud tedanjega predsednika Rudija Brica, s katerim ne glede na vse prijateljujem še danes'' meni Kamenica o ekipi, kjer so se uveljavili Zorman, Jure Natek, Matjaž Brumen, Ognjen Backovič, ene vrhuncev karier pa doživeli Zoran Lubej, Andrej Kastelic, Zoran Jovičič in drugi. Kdo ve, kakšen potencial se je skrival v tem ljubljanskem rokometnem kometu, ki je hitro zablestel, a žal tudi kmalu izgubil sijaj.