Kapetan rokometašev: Za nekatere odločitve te mora biti nekaj v hlačah (video)

Rokometno reprezentanco v drugi polovici januarja čaka evropsko prvenstvo (EP). Uroš Zorman bo nastopil že na svojem dvanajstem velikem tekmovanju v več kot poldrugo desetletje trajajoči reprezentančni karieri. Kapetan si nadvse želi na svoje druge olimpijske igre v Rio, a bo na odločitev o tem moral počakati do aprila. Najprej Slovence čaka tekmovanje na Poljskem, ki je njegova nekakšna druga domovina. Že pet let namreč uspešno nastopa za Kielce, kjer se v zadnjih dveh, treh letih rokometno počuti najbolje, saj odlično izkorišča mozaik izušenj. O Poljski, izbrani vrsti, zgodnjih legionarskih letih je spregovoril v (video)intervjuju za Sportal.

Za vami je približno polovica priprav na evropsko prvenstvo na Poljskem. Kje je Slovenija ta trenutek? Mislim, da smo že na kar lepi ravni, gotovo pa še ne na tisti, ki si je želimo. Priprave so potekale dobro – od regeneracije do stabilizacije, ki smo jo potrebovali po naporni polovici sezone, do stopnjevanja ritma treningov. Fizično smo že na zavidljivi ravni. Če bi že danes začeli igrati, nas ne bi bilo strah niti s taktičnega vidika. Do prvenstva sta še dva tedna, popraviti moramo še vse elemente – obrambo, napad, prehod v napad. Osredotočenost bo na obrambi.

Se vam zdi, da ste se s selektorjem dobro ujeli, kje so največje razlike v primerjavi s prejšnjim? To je nehvaležno vprašanje. Z Borisom Deničem smo preživeli pet čudovitih let, naredili veliko. Vsaka sprememba, ki se zgodi, je za nekaj dobra. Mislim, da gredo stvari v pozitivno smer, a glavno merilo so rezultati.

Zelo pozitiven je, vsaj po selektorjevih izjavah sodeč, tudi odnos do vas in Dragana Gajića. Pred meseci so bili določeni kratki stiki, v Vujovićevih besedah je bilo mogoče zaznati dvom o vajinih vlogah. Zdi se, da je to le še utrdilo vaš položaj vodje. Se strinjate? V zadnjih nekaj letih se vse vrti okoli mene. Kdaj bom odšel v pokoj, karkoli naredim, ni v redu, dviga se prah … No, vem, za katerim konjem se praši. (nasmešek) Selektor je morda dobil napačne informacije. Kot je dejal sam, moja kakovost nikoli ni bila sporna. Že večkrat sem dejal, da z nobenim trenerjem nisem imel velikih težav. Seveda pridejo male iskre, a če si pravi po značaju, se to vse izravna. Tako pameten sem in toliko sem že doživel, da ne grem z glavo skozi zid. S selektorjem sva se pogovorila in videla, da nisem noben bavbav. Morda me je le malo dregnil, da se je v meni nekaj prebudilo, da sem mogoče izboljšal neke stvari. Morda je bilo to celo namerno. Danes je vse super, vse poteka tako, kot mora. Še vedno sem tukaj, čeprav so vsi pričakovali, da me ne bo.

Slovenci imamo pogosto visoka, previsoka pričakovanja in temu primerna globoka razočaranja. Bi bil pravi odnos do reprezentance povezan z visokimi cilji, ki ženejo naprej, in stvarnim sprejemanjem uvrstitve, četudi cilji ne bi bili povsem doseženi? Javnost bi morala biti najbolj realna. Igralci in vodstvo imamo vedno najvišje cilje. Vedno želiš biti prvi. Morda pa boš izgubil v polfinalu in boš četrti, kot smo bili na svetovnem prvenstvu v Španiji. Če bi pa rekli, da bomo prišli le iz skupine, bi se hitreje zadovoljili. Vedno si moraš želeti čim več, najboljše, da prideš do nečesa.

Tudi sam sem si v karieri želel veliko. Mislim, da sem napravil fantastično kariero, čeprav je imam še nekaj pred sabo. Če bi si rekel, da bom le igral v nekem španskem ali nemškem klubu in bi bil zadovoljen že s tem, to ne bi bilo to. Prav je, da imamo vselej visoke cilje. Kaj je realnost? Mislim, da po navadi zlata sredina.

A ko to povemo, navadno prvi kapetan, se takoj usujejo očitki, kaj sploh delam tu, zakaj grem na prvenstvo, če tako razmišljam. A moj značaj je usmerjen k temu, da vselej želim zmagati. Tudi sinovoma pri kartah ali katerikoli igri ne pustim zmagati. Dobro, le pri spominu me vselej "nabrišeta" (nasmešek), a tudi tam se "raztrgam". Moramo si želeti veliko, sicer ne bomo nikoli ničesar naredili. Realnost je druga stvar.

Tudi v Katarju smo dali vse od sebe, navsezadnje smo bili osmi. Drugače bi bilo, če bi dobili zadnjo tekmo. A zdaj smo v kvalifikacijah za olimpijske igre, česar smo si želeli. Več tedaj preprosto ni šlo. Lahko bi se obrnilo drugače, če bi v skupini premagali Katar in osvojili drugo mesto. Vseeno smo dosegli dober rezultat. Mislim, da smo edini kolektiv, ki je bil v zadnjih desetih, petnajstih letih skoraj na vseh evropskih in svetovnih prvenstvih ter dvakrat na olimpijskih igrah. Že to je veliko. Slovenija je majhna. V današnjih časih, ko je vse bolj negativno, bi šport moral vleči iz ljudi pozitivno. Takšni bi morali ljudje ostati ne glede na to, kaj se bo zgodilo.

V reprezentanci smo, ker jo imamo radi, ne pa, kot nekateri mislijo, zaradi hiš, avtomobilov … Na prvenstvo se ne bomo šli šalit ali ker bomo v reprezentanci ne vem kaj dobili. V reprezentanci smo, ker imamo radi zastavo in grb, radi igramo za Slovenijo. S tem pristopom se na prvenstvo ne greš igrat, ampak želiš biti tam najboljši. V tem nismo bili zelo zelo uspešni, smo bili pa blizu. Enkrat nam je uspelo (na evropskem prvenstvu 2004 s srebrno kolajno, op. a.), enkrat smo bili zelo blizu (na svetovnem prvenstvu 2013 s četrtim mestom, op. a.). To je ogromno, sploh za nas Slovence. Dvoje olimpijske igre so zelo lep dosežek. Na te stvari bi morali gledati malo bolj pozitivno.

Slovenija proti dobrim ekipam pogosto igra dobro, proti slabšim pa slabše. V skupini evropskega prvenstva z odličnimi Švedsko, Španijo in Nemčijo so izpolnjeni pogoji za dobre predstave. Gotovo. Čeprav mislim, da smo v zadnjem času presegli neke omejitve, tudi nekatere slabše reprezentance smo premagovali dokaj zlahka. Mislim, da smo si utrdili določen ugled.

Na EP pa ne bo nobenega počitka. V skupini bodo trije spektakli. V polni dvorani slab ne moreš biti.

Pri Nemcih sta se nazadnje poškodovala prva krilna igralca Uwe Gensheimer in Patrick Groetzki, že dlje časa je na bolniškem dopustu krožni napadalec Patrick Wiencek. Verjetno vas to ne bo zavedlo v lahkomiselnost? Gotovo ne. Pravijo, da se moraš bati ranjenega leva. Nemci so prav to. Poškodovan je tudi Paul Drux. A Nemci imajo še vedno širok in kakovosten kader. Misliti moramo predvsem nase in odigrati tako, kot mislimo in znamo.

Lahko se zgodi, da bo o napredovanju iz skupine odločala ravno zadnja tekma z Nemčijo. Treba bo pravilno razporediti moči. Rad bi, da ne bi odločalo zadnje srečanje. Ne da bi se kogarkoli ali česarkoli bal … Mislim, da imamo kakovost, da tekma z Nemci ne bo odločala o naši poti v glavni del.

Pet let že igrate na Poljskem. Kakšna je trenutna rokometna temperatura tam? Poljska je športna država. Ne glede na dogodek pride veliko gledalcev. Na koncu priprav smo s Parizom v Krakovu igrali pred 70 tisoč gledalci. Poleti na prijateljski tekmi. Pred evropskim prvenstvom ni velike razlike. Dvorane so polne, zanimanje je konstantno. Se pa rokomet več pojavlja v medijih. Na avtobusnih postajah so postavljeni goli, maskota gostuje po različnih mestih.

Od domače reprezentance pričakujejo vsi zlato kolajno. Igrali bodo pred nabito polnimi dvoranami. Pustimo se presenetiti. Dvorane, v kateri bomo igrali mi, pa ne poznam. Z Vroclavom smo igrali drugje.

V Kielcah ste zvezdnik. Kako so videti vaš odnos, komunikacija z navijači, avtoportreti v dvoje …? Navijači imajo zelo korekten odnos. Želijo sicer čestitati in podpis, a povsem brez neke moteče agresivnosti. Živimo mirno. Evforija, ki je okrog nas, je na tekmah. Rokomet na Poljskem je zelo priljubljen. V Kielcah imamo visok status, a po drugi strani povsem običajno življenje.

Igrali ste v velikih klubih, v enem takšnih še vedno nastopate. Pri 23 letih ste šli prvič v tujino, v španski Ademar Leon. Podpisali ste dolgoročno pogodbo, a se po pol sezone vrnili v Slovenijo, v Celje. Kar pogumna poteza, ki pa se je izkazala za zgodbo o uspehu. Prav svoj nekdanji klub ste namreč s Celjani izločili na poti do naslova evropskega prvaka, potem ko so Španci Celjane na prvi tekmi premagali že za 13 golov. Gotovo gre za enega največjih preobratov v zgodovini lige prvakov. Določene stvari moraš imeti preprosto v sebi. Najhuje je, ko si nekje nezadovoljen in le tarnaš. V življenju sem naredil veliko potez, a če pogledam nazaj, jih ne bi spremenil. Izbral sem prave. Na koncu se mi je to obrestovalo. Takrat (preden je odšel iz Celja leta 2006, op. a.) sem imel dve ponudbi – Barcelonino in od Ciudad Reala. Barcelona je bila še vedno pojem rokometa, a sem izbral Ciudad Real.

Napravil sem super potezo, v tistih štirih, petih letih je bil to najboljši klub na svetu, ki je osvojil vse, kar je bilo mogoče. Za določene odločitve te mora biti tudi nekaj v hlačah. Tak sem, to sem jaz. Zato pa: ali me imajo ljudje radi ali me sovražijo. Nečesa vmes, na pol ni. To vsi veste, vsi me poznate.

Kaj bi na pragu 36. rojstnega dne zdajšnji Uroš svetoval 23-letnemu Urošu? Dobro vprašanje. Nobene poteze v življenju ne bi spremenil. Mogoče bi občasno spremenil kakšen odnos, kdaj bi bil malo bolj miren. Prav zadnje čase se pogovarjamo o tem. Ampak takšen položaj preprosto pride. Našim fantom v reprezentanci veliko pomagam, svetujem. Včasih se sprašujem, zakaj me kdo ne posluša. A do spoznanja, kaj je prav, moraš priti sam. Klikniti ti mora. Če bi si kaj svetoval, bi se morda kariera obrnila drugače in ne bi bil zdajšnji Uroš Zorman.

Tako v Ciudad Realu kot v Celju ste imeli ob sebi Sergeja Rutenko. Zdaj nastopa za svojo domovino, a tudi v letih, ko je nastopal v slovenski reprezentanci, je bilo jasno, da je pri stvari s srcem in glavo. Bi morali razmišljati o naturalizaciji na določenih položajih ali produkcija igralcev zadovoljuje slovenske potrebe? Je bil Rutenka izjema, ki je potrjevala pravilo? Vsekakor je bil specifičen. Zame je najboljši levi zunanji vseh časov. Ko sem prišel v Celje, se niti nisva dobro poznala, a ko sva igrala, se nama sploh ni bilo treba. Šlo je kot namazano. O tem sem brez besed.

Ne poznam podrobnosti dela z mladimi, malo sem spremljal generacijo letnika 1996, ki je bila druga na svetovnem prvenstvu. Mislim, da imamo svojih igralcev dovolj, a prišel bo čas, ko bo treba razmišljati o tem. Tudi če bi danes razmišljali, ne bi bilo nič narobe. Na položajih, kjer nam manjka igralcev, na primer.

Ljudje ponavadi pri športnikih vidijo samo lepe stvari: nekoliko globlji žep, lepe avtomobile, stanovanja ... Druga plat medalje so odsotnost od doma, poškodbe in podobne stvari. Tujina izkleše pravi značaj? Poznamo veliko primerov, ko igralcem v tujini ni uspelo. Pravijo, da obleka naredi človeka. Po mojem mnenju ga naredi tujina. Gotovo sem iz teh izkušenj pobral veliko pozitivnega. Veliko je odrekanja in drugih postranskih stvari. A srečen in zadovoljen sem že zato, ker sem lahko delal to, kar me veseli.

Če bi gledal celotno kariero, je ogromno pozitivnih in negativnih stvari. A na koncu ostanejo predvsem lepi trenutki. Od poznanstev do krepitve in stabilizacije značaja in rasti osebnosti.

K(d)aj vam je bilo v legionarskih letih najtežje? Na splošno sem patriot. Rad sem doma, rad imam Slovenijo in prijatelje. Najtežje mi je bilo prvič, ko sem šel v Leon. Ko sem se doma poslavljal, je mama nekam odšla. Videl sem, da gleda skozi okno in joka. Dejal sem ji, da nikamor ne odhajam, le na drugi konec Evrope. Ko sem prišel tja, je bilo vse težje. Težko je razlagati nekomu, ki tega ni doživel. Ljudje si predstavljajo, da ti nič ne manjka, a ni ravno tako. A to je del profesionalizma, če hočeš biti najboljši, je treba zdržati tudi to.

Zdaj je vsakokrat, ko pridem domov, zame novo leto. Tako lepo mi je. Za to ne potrebujem konca decembra.

Koliko pazite na prehrano in regeneracijo? Z leti vse več. Ko si mlajši, lahko poješ marsikaj. Tudi jaz sem bil tak. Sploh ko sem bil v Španiji, nismo pazili na nič. V zadnjih letih pa zelo pazim na te stvari. Na primer, kdaj jem sladko. Poleti si dam malo "duška". Ali sem discipliniran? Pri teh letih moraš biti. (nasmešek)

Železo je treba kovati, dokler je vroče. Kariera po karieri se gradi že med kariero. Kaj bi svetovali fantom, ki prihajajo za vami? Naj pametno ravnajo z zaslužkom. Naj se ne zaletijo že s prvo pogodbo. Sploh v rokometu, ki ni panoga, ki bi dajala milijone. Počasi je treba dajati na kupček, da ostane nekaj tudi po igralskih letih.

Koliko sezon približno bi moral rokometaš odigrati na vrhunski ravni, da si olajša obdobje po igralski upokojitvi, če si že ne zagotovi eksistence? Kakšnih deset let. Ni pa nujno, da v tem času zagotovo zaslužiš za eksistenco.

Vas po karieri bolj vleče v trenerske, navsezadnje imate svoj poletni rokometni tabor že osem let, ali menedžerske vode? To vprašanje sem dal malo na stran. Res pa je, da se ta čas približuje s svetlobno hitrostjo. Vleče me na vsako stran po malem.