Slovenski olimpijski junak, 20 let pozneje

Andraž, mineva 20 let od olimpijske medalje, kako živi so spomini na tiste čase?
Ti spomini počasi postajajo črno-beli. Od tega je res že dolgo. Kljub temu so to eni lepših spominov v življenju. So spomini na konec določenega obdobja v mojem življenju, ki sem ga, hvala bogu, z veliko sreče končal z olimpijsko medaljo. To me bo zagotovo vse življenje navdajalo z zadovoljstvom, saj sem v tistem obdobju prišel do tja, kamor sem si želel priti.

Se spominjate datuma, ko ste v Atlanti osvojili srebro?
Ne. Ali je bil 27. ali pa 28. julij. To bo bi bilo treba pogledati na internetu. (Andraž se ni zmotil – osvojil jo je 28. julija, op. p.)

Andraža Vehovarja ima lepe spomine na ZDA.

Bi lahko rekli, da je Atlanta vaše najsrečnejše mesto?
Ne, to ne. Najsrečnejše mesto je Ljubljana. Tam, kjer so se mi rodili otroci. (Andraž Vehovar ima tri hčerke, op. p.) Zagotovo pa je Atlanta mesto, na katero me vežejo lepi spomini in tudi neka čustvena vez, ki je nikoli v življenju ne moreš pretrgati. Na splošno me na ZDA vežejo lepi spomini. Tam sem tudi študiral. Vedno, ko stopim z letala, globoko vdihnem in se počutim skoraj tako kot doma.

Ste se po olimpijskih igrah še kdaj vrnili na olimpijsko progo?
Tam sem bil nekajkrat. Sicer sem bil drugod po ZDA še pogosteje. Morda sem imel Atlante takrat za nekaj časa dovolj. Tako zaradi študija kot tudi zaradi športa. V tistem času smo namreč z reprezentanco ogromno trenirali na olimpijski progi. Sicer pa grem rad v ZDA, tam sem se vedno dobro počutil. Za mene so vedno ena izmed prvih počitniških destinacij.

Ali je res, da olimpijske proge v Atlanti že nekaj let ni več?
Tega res ne vem. Po tistem sem bil enkrat s starši na olimpijski progi in takrat ni tam treniral nihče. Glede na to, da tam okoli ni nobenega večjega kluba, po mojem mnenju tam nihče več ne vesla.

Se proge in postavitve vrat z olimpijske tekme še spominjate?
Da, vsega se spominjam.

Vehovar meni, da brez celotne ekipe, ki je takrat dihala kot eno, ne bi mogel osvojiti medalje.

Danes še kdaj sanjate olimpijsko tekmo?
Ne, to ne več. Očitno sem imel tistega obdobja dovolj. Ko sem nehal veslati, sem v čolnu sedel le še enkrat ali dvakrat.

Se spominjate kakšne posebne anekdote iz tistega časa, ki jo takrat niste želeli deliti z javnostjo, danes pa jo lahko?
Spominjam se, da je bilo takrat vse skupaj zares čustveno. Morda je zanimiva zgodba, da so policisti mislili, da v vozičku vozimo truplo. Eden od tekmovalcev je zaspal, tako da smo ga naložili v voziček in vozili po Atlanti. To se je zgodilo v tisti nepopisni sreči, ko so se nam po enoletnem trdem treniranju sneli vsi "jermeni" (smeh, op. p.).

Ste zaradi tega dobili kakšno kazen? Je morda pomagalo, da ste bili dobitnik olimpijske medalje?
Moram priznati, da to v ZDA pomaga. Tam olimpijska medalja ni samoumevna in od boga dana. Američani to cenijo in resno jemljejo. Pozneje so videli, da ni nič narobe, in nas spustili naprej.

Kakšni so bili takrat pogoji za trening?
Pogoji so bili vrhunski. Dvomim, da je danes zadeva na tako visoki ravni kot takrat. Upam in želim si, da je. Moja medalja ni bila plod samo mojega dela, ampak plod kluba, kajakaške zveze in cele ekipe, ki je resnično živela za to, da dobimo medaljo. Na mojo srečo sem jo dobil jaz, lahko bi jo brez večjih težav dobil Fedja Marušič. Takrat smo dihali za reprezentanco. Danes je drugače. Danes vsak po svoje trenira, ni več neke reprezentančne simbioze. Nikoli ne bom pozabil, kaj so trenerji rekli po olimpijski tekmi. Po drugem teku, ko sem bil že v cilju, je prišel Andrej Jelenc k Fedji Marušiču na štart in mu rekel: "Dajmo, Fedja, zdaj pa še ti odpelji. Andraž je super odpeljal." Fedja mu je odvrnil: "Ah, ni pomembno, saj je že njemu uspelo."

Po olimpijski tekmi in osvojeni medalji so se jim "sneli jermeni".

Torej ste zagovornik skupnega dela?
Absolutno. Seveda smo bili tudi mi veliki rivali, ampak ne glede na to bom vedno na glas povedal, da moje medalje ne bi bilo brez Jerneja Abramiča, Fedje Marušiča, trenerjev, Bojana Žmavca in cele kajakaške zveze. Niti najmanjše možnosti ne bi imel.

Kdo pa je bil tisti trener, ki je v tistem obdobju najbolj stal za vami?
To je bil Janez Polajnar, ki me je na neki način naredil.

Je bil prisoten tudi na olimpijskih igrah?
Ne, njega takrat ni bilo zraven. On je svojo trenersko kariero končal točno eno leto pred olimpijskimi igrami. To je bil takrat potres v mojem življenju. Bil je moj zaupnik in neke vrste moj vzgojitelj. Takrat mi je pomenil vse. K sreči sem se takrat pobral in iz tistega razhoda prišel še močnejši. Danes se mi zdi, da s tistim razhodom ni bilo nič narobe, saj mi je Janez že pred tem dal vse, kar sem potreboval. Jaz sem na tistem valu le prijezdil do konca.

Ali bi danes svojim otrokom pustili postati profesionalni športniki?
S tem nimam nobenih težav. Seveda je tako, kot je bilo pri meni, tudi pri mojih otrocih - prvi pogoj je šola. Šola je osnova. Če moram iti jaz vsak dan v službo, morajo oni hoditi v šolo. Kar zadeva šport, je to nekakšen hobi, vendar kljub temu trdim, da je športna vzgoja eden pomembnejših vzgojnih elementov otrok v vseh pogledih. Če bodo moji otroci, ki se že veselo in radi ukvarjajo s športom, to lepega dne prenesli do neke vrhunskosti ali profesionalnosti, bom to podpiral in bil njihov največji navijač.

"Večkrat se šalim, da sem potem naredil napako, ko sem šel enkrat v Tacen." Ste bili vedno športnik po duši? Ste se v mladosti ukvarjali še s kakšnim drugim športom?
Kar dolgo let sem se ukvarjal s smučanjem. Večkrat se šalim, da sem potem naredil napako, ko sem šel enkrat v Tacen. Mislim, da bi mi z mojimi motoričnimi sposobnostmi lahko uspelo tudi v kakšnem drugem športu, od katerega bi verjetno imel več finančnih koristi, ampak nič hudega. Zaradi tega sem imel možnost, da sem normalno doštudiral in končal vse šole.

Koliko danes spremljate kajak in šport na splošno?
Šport še vedno spremljam, vendar danes bolj spremljam druge športe. Kajak gledam zelo redko, skoraj nikoli. Če vidim, da je na televiziji, si ga pogledam, drugače pa zelo rad spremljam velike kolesarske dirke. Spremljam jih tudi zaradi tega, ker vem, kateri tekmovalec uporablja naš izdelek, in potem jasno navijam za njega. Drugače tudi na splošno spremljam šport.

Leta 2014 ste bili med kandidati za predsednika OKS. Bi se danes še enkrat spustili v bitko za to mesto?
Če se postavim v leto 2014, bi se še enkrat podal v to bitko, ampak bi se zadeve lotil povsem drugače. Izkušnja je bila zelo dobra, ampak v prihodnosti tega ne bi več naredil. Dovolj je bilo.

Menite, da je po dvajsetih letih čas za novo medaljo v kajaku in kanuju na divjih vodah?
Mislim, da je bil že prej čas. Na samo jaz, verjetno so tudi drugi pričakovali to medaljo. Čas je, da slovenski kajak na olimpijskih igrah dobi žlahtnejšo medaljo. Imamo namreč veliko želez v ognju. Stiskali bomo pesti in upali, da jim bo uspelo.

Andraž je danes tudi v poslovnem svetu povezan s športom.

Pred dvema letoma ste mi dejali, da bi šli radi enkrat s prijatelji na kajak, pivo in klobaso. Vam je do danes to uspelo?
Da, mi je. S staro družbo smo šli na Sočo. Kajaka je bilo bolj malo, klobas in piva pa je bilo malo več (smeh, op. p.).