Rožle Prezelj: Slovenska atletika je v krizi

Pred nami so olimpijske igre v Riu de Janeiru. Sami ste nastopili na treh olimpijadah, kakšni spomini vas vežejo nanje?

V Rio ni odpotoval, saj v času iger pričakuje hčerko. Foto: Peter Kastelic Nastopil sem v Atenah leta 2004, Pekingu 2008 in Londonu leta 2012. Prve so bile posebne že zato, ker so bile v Atenah, kjer se je vse začelo. Tam so potekale antične olimpijske igre, preteklo pa je tudi že več kot sto let od prvih sodobnih iger, ki so potekale v Atenah. A same igre niso bile nič posebnega, olimpijska vas je bila precej odmaknjena, organizacijsko ni bilo presežkov, tako da se mi te igre najmanj ostale v spominu.

V Pekingu je bilo povsem drugače, meni je bilo bolj všeč kot v Grčiji. Vas je bila super urejena, klima je bila posebna, dosegel pa sem tudi največji uspeh v karieri.

V Londonu si lahko najbolje začutil, kako velik dogodek so olimpijske igre. Vse je bilo na kupu, vaa je bila poleg največjega nakupovalnega centra in olimpijskega parka. Samo stopil si iz vasi in si se lahko dobil s prijatelji.

Povsem blizu pa ste bili tudi nastopu na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000?

To je posebna anekdota. Res sem normo lovil že leta 2000. Že v dvorani sem preskočil 223 centimetrov, norma za igre pa je znašala 225 centimetrov. Na začetku sezone sem bil na tekmi v Novem mestu in ob poskusu na višini norme sem se le rahlo dotaknil letvice, ki bi zagotovo ostala na stojalu, a se je vse stojalo posedlo vase. Očitno ni bilo dobro zategnjeno. Res smola. Takrat se nisem jezil, saj sem bil prepričan, da mi bo uspelo na naslednji tekmi, a sem si rahlo poškodoval gleženj in naslednje tekme ni bilo.

Takšno stojalo za letvico mu je preprečilo nastop na olimpijskih igrah v Sydneyju. Foto: Peter Kastelic

Ste bili od takrat bolj pozorni na stojala?

Po tistem dogodku sem vedno pregledal skakališče, če je dobro nameščena letvica, če so blazine dobre, vse sem natančno preveril.

Največji uspeh ste dosegli v Pekingu. Ste bili takrat tudi v najboljši formi kariere?

Ne, najbolje sem bil pripravljen na svetovnem prvenstvu v Osaki leta 2007 in Daeguju leta 2011. V Južni Koreji sem bil res v formi, a me je zdelala vročina, saj je bilo čez 30 stopinj Celzija.

Uvrstitev v finale v Pekingu je bila splet okoliščin. V dvorani sem pred sezono preskočil 227 centimetrov, nato pa sem zbolel za mononukleozo. Do maja nisem naredil niti enega treninga, šele takrat sem začel s pripravami. Morda sem dobro tekmoval ravno zato, ker nisem imel nobenih pričakovanj.

Igre v Pekingu so bile uspešne za celotno slovensko atletsko reprezentanco. Primož Kozmus je osvojil zlato medaljo.

Utrinek s finalnega nastopa v Pekingu. Foto: Reuters Res je, on je medaljo dobil ravno v trenutku, ko sem imel jaz kvalifikacije. Ko je imel častni krog in je prišel mimo našega skakališča, sem mu čestital. Isti dan je tudi Marija Šestak skakala v finalu, mislim, da je bil to skupaj s svetovnim prvenstvom leto prej, ko je bilo veliko finalnih nastopov, kar vrhunec za slovensko atletiko.

V Osaki sem bil tudi sam na meji finala, a sem na prizorišče prišel šele tri dni pred tekmo, potoval pa sem 36 ur, ker so na zvezi varčevali. Ampak to so neumnosti, ki ti lahko uničijo rezultat.

Kakšen razplet skoka v višino napovedujete v Riu?

Verjamem, da bo zelo zanimiv finale, saj ni nobenega izrazitega favorita. Še najbolj mi je bil všeč Italijan Gianmarco Tamberi, a ga zaradi poškodbe žal ne bo. Bomo videli, vsi bodo zelo dobro pripravljeni, saj so olimpijske igre še raven višje od svetovnega prvenstva.

Tudi sami bi morali potovati v Rio, zakaj vas ne bo v Brazilijo?

V Riu bosta dve zasedanji sveta IAAF, ki bi se ju moral udeležiti, a pričakujem prvega otroka, tako da sem se moral opravičiti. V vsaki fazi življenja so prioritete, zdaj ima družina prednost, sledi pa ji atletika. Bom pa igre spremljal od doma.

Redno spremljate atletiko?

Nisem tak navdušenec, da bi vedel za vse rezultate, a površinsko spremljam vse discipline, še vedno pa sem najbolj na tekočem z dogajanjem v skoku v višino. Morda zadnje čase spremljam bolj žensko atletiko, saj pri meni trenirajo večinoma dekleta in nekatera so zelo talentirana. Fantje se bolj odločajo za nogomet.

Kakšen način treninga atlete uvajate v svoji atletski šoli?

Imam svojo filozofijo, kako delati, kaj je v kateri fazi najbolj primerno, kdaj je otrok za določene stvari najbolj dojemljiv. V prvi fazi vsi delajo vse, lahko bi rekli, da trenirajo mnogoboj, razen če kdo res izstopa v določeni disciplini. Gradimo tudi na ekipnemu duhu, vzgoji in druženju.

Njegovi varovanci in varovanke z atletsko legendo Merlene Ottey. Foto: Osebni arhiv

Poteka pa vse na zelo sistematično. Od osmega leta naprej spremljamo, kako se otrokom razvijajo stopala, kolena, vezi, imamo redne zdravniške preglede. Čeprav jih še ne usmerjamo v tekmovanja, pa je vse na zelo profesionalni ravni.

Vsak otrok bo pri meni dobil toliko znanja in koordinacijskih spretnosti, da se bo pozneje lahko odločil za vrhunski šport, lahko pa se bo usmeril tudi v rekreacijo ali kakšen drug šport, kjer bo imel določene prednosti.

Imate v sami v glavi kakšen poseben cilj?

Želim si, da bi eno od mojih deklet enkrat nastopilo na olimpijskih igrah. Morda leta 2020, a bolj realno na igrah leta 2024. Odločil sem se, da ustvarim svoje okolje za mlade atlete, če ga zveza ne misli. Sej ne rečem, da je lahko, a če bi bil sistem in bi se malo povezali, bi se dalo veliko narediti. Če mi bo uspelo, mi bo, če ne pa ne. Lahko si bom rekel, da sem poskusil.

Kot varuh športnikovih pravic je obravnaval že okoli 50 primerov. Foto: Peter Kastelic Ste tudi varuh športnikovih pravic. Je na tem področju kaj novega?

Moram reči, da se je stvar kar prijela. V poletnem času je primerov nekoliko manj, a je več drugih aktivnosti, kot so osveščanje javnosti, izpostavljanje tematike in podobno. Do zdaj je bilo kakšnih 50 primerov, nekateri so večji, drugi manjši. Poudaril bi rad, da ne rešujem primerov, nimam moči odločanja, lahko pa podam neodvisno mnenje.  Vedeti je treba, da ne gre vedno za pravno, ampak večkrat za moralno nepravilnost.

Pa imate občutek, da se vaše mnenje upošteva?

Sam ne sprašujem, kako so se stvari razpletle, me pa včasih pokličejo starši in povedo. Treba je vedeti, da je veliko primerov, kjer se ne da nič narediti. Ko gre za kakšna nadomestila pri prestopih in so pravila zveze postavljena, se tega ne da spremeniti, lahko pa poskusim na neformalni način pomagati – poskusim stranki zbližati, najti kakšen kompromis. Ker gre večinoma za mlade športnike, je moj cilj čim hitreje vzpostaviti običajno stanje, da športnik lahko čim prej začne spet običajno trenirati.

Februarja ste postali predsednik komisije atletov pri IAAF. Časi so kar turbulentni, predvsem kar se tiče ruskega dopinškega škandala. Kakšna je bila vaša vloga v tem primeru?

Foto: Peter Kastelic To odgovorno nalogo sem vzel kot izziv. Sem član sveta IAAF, vabljen sem na razprave o vseh temah, lahko podajam svoje mnenje, nimam pa glasovalna pravice. Pomembno je, da športniki dobimo informacije na kraju samem in lahko povemo svoje mnenje.

Ruski primer je bil v pristojnosti neodvisne komisije IAAF, tako da informacij nismo dobivali, razen kar nam je predal predsednik IAAF. V navezi sem bil tudi z Jeleno Isinbajevo, ki je povedala, kaj se dogaja v Rusiji, nudili pa smo ji vsaj moralno podporo. Stališče vseh športnikov je bilo, da morajo pravila za vse veljati enako. To sem povedal že na srečanju sveta IAAF meseca marca. Izjeme so nevarne za šport, saj odpreš vrata za politiko in manipulacije. Dejstvo je, da so nekateri ruski atleti tudi 'čisti' in ne smemo vseh viktimizirati.

Kakšna pa se vam zdi odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je prepovedal nastop tudi Juliji Stepanovi?

Odločitev je bila zanimiva, je pa podobno stališče zavzela tudi naša komisija, čeprav dotičnega primera nismo posebej obravnavali. Pozdravljam, da atleti povedo, če kaj vedo, a ne po tem, ko so bili sami ujeti. Ne smemo tolerirati, da ljudje podajajo informacije le takrat, ko si želijo zmanjšati kazen. To ni v redu.

V kakšni kondiciji se vam zdi slovenska atletika?

Ne vem, če je bila slovenska atletika že kdaj na tako nizki ravni, kot je trenutno. Slovenska atletika je v krizi tako rezultatsko kot organizacijsko. Lep pokazatelj so ekipna evropska prvenstva. Pred desetimi leti smo se bojevali za super ligo, zdaj pa smo v drugi ligi in bomo težko prišli nazaj v prvo. Število udeležencev olimpijskih iger je precej manjše kot recimo v Atenah.  Slovenska tekmovanja so negledljiva. Tekme v mlajših kategorijah so tako razvlečene, da jih starši otrok ne želijo gledati.  Mladi imajo voljo, mi jim pa ne omogočimo okolja, da bi lahko kaj naredili.