Sobota, 13. 8. 2016, 4.00
6 let, 6 mesecev
Tomaž Ambrožič, poznavalec športnega marketinga #intervju
Komu olimpijske igre prinašajo največ koristi?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,58
"Organizacija olimpijskih iger je dvorezen meč, a v športnem smislu prav gotovo pušča trajne pozitivne posledice," je prepričan poznavalec športnega marketinga Tomaž Ambrožič. Predvideva, da bodo na igrah v Riu največ iztržili preprodajalci storitev, ki jih zaračunavajo državi in organizatorjem. "Izstavili bodo račune, odšli, računi pa bodo ostali na plečih države."
Države, ki kandidirajo za organizacijo olimpijskih iger, svojim državljanom slikajo podobe o mnogoterih pridobitvah in posledicah, ki bodo koristile vsem. Jasno je, da jih vsi ne bodo deležni v enaki meri. Kdo jih bo, če odštejemo slavo in čast, ki bo pripadla dobitnikom olimpijske medalje, imel največ? Preverili smo, kaj o tem pravi direktor agencije za športni marketing Sport Media Focus Tomaž Ambrožič, ki je tako opevano vzdušje olimpijskih iger okusil dvakrat.
V državi gostiteljici olimpijskih iger se uveljavijo vsi športi, ne samo tisti, ki so že tradicionalno priljubljeni, in to je prav gotovo pozitivna posledica olimpijskih iger, poudarja strokovnjak za športni marketing Tomaž Ambrožič.
Komu olimpijske igre prinesejo največ koristi?
Na to vprašanje je težko odgovoriti, so pa koristi, ki jih prinaša organizacija olimpijskih iger, prav gotovo večplastne. Brez dvoma prinašajo ogromno športnih koristi. To pomeni, da v državi gostiteljici iger vsi športi pridobijo veljavo, tudi tisti, ki sicer tradicionalno niso deležni nobene pozornosti. Država gostiteljica ima namreč pravico do nastopa v vseh športnih panogah.
Tako smo na primer pogosto priče temu, da države pred organizacijo iger pospešeno razvijajo športne panoge, ki v njihovi državi niso tako razširjene. S športnega stališča je dejstvo, da je država športno čim bolj aktivna, absolutno koristno.
Na Kitajskem, ki je leta 2008 gostila poletne olimpijske igre, so pospešeno razvijali športe, ki niso značilni za azijske države. Tudi rokomet.
Zanimivo bi bilo preveriti, kako na Kitajskem – Peking bo leta 2022 gostil zimske olimpijske igre – pospešeno gradijo na popularizaciji zimskih športov, ki v tem delu sveta niso tako priljubljeni kot recimo v Evropi.
Res je in podobno so se tega lotili tudi pred poletnimi olimpijskimi igrami, ki jih je Peking gostil leta 2008. Takrat so pospešeno razvijali rokomet, ki je bil pred tem na stranskem tiru. Za enako potezo so se odločili tudi Britanci pred olimpijskimi igrami v Londonu leta 2012, ko so v svoje vrste vabili tudi trenerje iz rokometno bolj razvitih držav.
Druga skrajnost tega fenomena je, da države, ki organizirajo igre, v želji, da bi dosegle čim večji uspeh, v svoje vrste vabijo tuje športnike, jih naturalizirajo, jim ponudijo boljše pogoje, kot jih imajo doma, in tako zmagujejo na račun tujcev.
Skratka, organizacija olimpijskih iger je dvorezen meč, a v športnem smislu nedvomno pušča trajne posledice.
Tudi športniki, ki so v svojem športu dosegli vse, o čemer lahko vrhunski športnik hrepeni, sanjajo o olimpijski medalji. Teniška igralka Serena Williams ni nobena izjema.
Kaj pa finančni vidik? Kdo si pri organizaciji olimpijskih iger odreže največji kos pogače?
Težko je reči. Odvisno od države. London je olimpijske igre dobro izkoristil, tudi infrastrukturo so znali zelo pametno uporabiti. To sicer ne presenečena, saj je znano, da so Britanci izjemno organizirani in da znajo v posel vključevati tudi zasebno pobudo. Že pred izvedbo iger so točno vedeli, kaj se bo zgodilo z olimpijskimi objekti ter kako jih bodo uporabili in obvarovali pred propadanjem.
Londonska olimpijska vas je danes stanovanjska soseska, v olimpijskem bazenu se kopajo rekreativci
Olimpijsko vas v Londonu so po olimpijskih in paraolimpijskih igrah leta 2012 preoblikovali v novo naselje, v katerem je posameznikom in družinam na voljo 2.818 stanovanj. Olimpijski štadion v osrčju parka kraljice Elizabete II. so namenili nogometašem. Prejšnji teden so tam na primer nastopili nogometaši NK Domžale, ki so s z rezultatom 0:3 izgubili proti igralcem angleškega prvoligaša West Ham United.
Olimpijsko vas v Londonu so preoblikovali v stanovanjsko sosesko.
Kot je pred dvema letoma preveril naš novinar Martin Pavčnik, so sleherniku namenjeni tudi drugi olimpijski objekti. Tako so recimo vodnemu centru, ki je med olimpijskimi igrami sprejel kar 17.500 gledalcev, odstranili dve tribuni, obnovili zunanji steni in ga ponudili še rekreativcem, ne samo profesionalnim plavalcem.
Kolesarski center je ohranil mogočni velodrom, primeren za največje prireditve, stezi za BMX in cestno kolesarstvo pa sta po novem odprti za vsakogar. Podobno velja tudi za sosednja teniška igrišča, kjer so se delila odličja med paraolimpijskimi igrami, in zunanji štadion za hokej na travi Riverbank. Ta je sicer ostal brez tribun za 16 tisoč gledalcev, a na ravni športnega udejstvovanja služi svojemu osnovnemu poslanstvu.
Bojim se, da bo v Riu zgodba drugačna. Že zdaj lahko vidimo, s kakšnimi težavami se organizatorji spopadajo pri zagotavljanju sredstev. Vprašanje je, ali so bili sploh dovolj sposobni za organizacijo tako velikega projekta. Še posebej glede na to, da so pred dvema letoma gostili tudi svetovno prvenstvo v nogometu. To sta za tako državo, kot je Brazilija, dva ekstremna zalogaja.
Zanimanje japonskih sponzorjev za olimpijske igre v Tokiu leta 2020 je že zdaj izjemno.
Po drugi strani pa sem na primer zasledil, da Tokio že zdaj (poletne olimpijske igre bo gostil čez štiri leta, op. p.) nima prav nobenih finančnih težav in da je zanimanje sponzorjev izjemno. Že zdaj imajo z lokalnimi partnerji podpisanih 30 sponzorskih pogodb, med drugim celo s tremi ali štirimi bankami, ki jih očitno ni motilo niti to, da pri oglaševanju ne bodo imeli ekskluzivnosti. "Know-how" imajo, tudi finančno so bolj stabilni kot Brazilija, trg je bolj razvit in verjamem, da bo tudi država to znala izkoristiti. Vse našteto že zdaj daje slutiti, da bodo Japonci pripravili vrhunske olimpijske igre.
V Braziliji pa se je izkazalo, da je pok naftnega balona povzročil velike negativne posledice, na kar so bili slabo pripravljeni.
Kdo bo imel na koncu največ koristi od iger v Braziliji?
Predvidevam, da razni preprodajalci storitev, ki jih zaračunavajo državi in organizatorjem. Izstavili bodo račune, odšli, računi pa bodo ostali na plečih države.
Negativne zgodbe iz olimpijskega Ria sponzorjem niso všeč.
Ali lahko negativne zgodbe iz Ria, ki ne zadevajo športnega dela iger, vplivajo na naklonjenost sponzorjev? Najbrž jim pojavnost ob takih zgodbah ne godi.
Zagotovo jim ne godi, so pa te sponzorske zgodbe globalne in dolgoročne. Drugače je z lokalnimi partnerji, tukaj so številke absolutno pod planom. Razlog za manjše prihodke od brazilskih sponzorjev je zagotovo tudi negativno ozračje, ki je spremljalo priprave na igre.
Kaj je najslabše sporočilo olimpijskih iger?
To, da prebivalci države gostiteljice ne živijo in ne dihajo z igrami. In obratno, najboljše sporočilo je ogromno zanimanje za prostovoljno delo. V Londonu je bilo na primer zanimanje za delo prostovoljcev ogromno. To pomeni, da so bili ljudje pripravljeni svoj čas brezplačno odstopiti organizatorjem.
Verjamem, da tudi med določenim delom Brazilcev vlada veselje, saj se zavedajo, da imajo edino priložnost, da igre doživijo od blizu. A skozi odločitve sponzorjev in denar, ki ga investirajo v igre, se najbolje vidi, kakšen odnos imajo do olimpijskega dogodka.
Zanimanje lokalnega prebivalstva za delo prostovoljcev na olimpijskih igrah je najboljše sporočilo iger. Kaže, da domačini dihajo z njimi.
V fazi priprav na igre, torej pet, šest let pred izvedbo iger, se je v Braziliji odvilo ogromno negativnih zgodb, ki ne privlačijo sponzorjev.
Druga stvar so tudi turistične kapacitete. Rio de Janeiro nikoli ni imel tako številnih, kot jim ima London. Treba jih je bilo zgraditi na novo. Ali bo to v prihodnje pomagalo turizmu in ali bodo to res znali izkoristiti, pa je drugo vprašanje.
Kaj igre prinašajo malemu človeku? Omenili ste sicer, da so olimpijske igre v njihovi domovini enkratna priložnost, da igre doživijo od blizu, a vprašanje je, ali jih res. Cene vstopnic na olimpijska tekmovanja so zasoljene in marsikomu povsem nedosegljive.
Res je, še vedno je na voljo precej vstopnic, torej spet obratno, kot je bilo na igrah v Londonu. Prav tako se mi zdi, da se ljudje zaradi visoke stopnje kriminala in nevarnosti zike kar malo bojijo odpotovati v Brazilijo. Očitno kot destinacija le ni tako privlačna, kot je marsikdo pričakoval.
Olimpijske igre so malemu človeku težko dosegljive.
Ste sami že doživeli olimpijsko atmosfero?
Da, dvakrat. Leta 2000 povsem po naključju. Z ženo (novinarko in voditeljico informativnega programa Manico Janežič Ambrožič, op. p.) sva bila na poročnem potovanju v Avstraliji ravno v času olimpijskih iger (Slovenija je tam po zaslugi strelca Rajmonda Debevca ter veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika osvojila dve zlati olimpijski medalji, op. p.) in želel sem si, da bi olimpijsko atmosfero okusila od blizu. Kar nerodno mi je povedati, koliko sem takrat na črnem trgu odštel za vstopnice za ogled atletskih obračunov … Kaj naj rečem, bila je enkratna priložnost in bilo je vredno. Ogledala sva si moški in ženski obračun teka na sto metrov.
In je res tako neverjetno kot zatrjujejo olimpijci?
Je, ogledal sem si tudi igre v Londonu. Takrat mi je vstopnice uspelo kupiti prek slovenske turistične agencije. In ja, res je nekaj posebnega. Na olimpijskih igrah imaš občutek, da je to res edini športni dogodek, na katerem se zbere ves planet. Gre za planetarno zgodbo in v tem je poseben čar.
Na svetovnih prvenstvih so sicer res zbrani najboljši športniki na svetu, ampak tam so prisotne samo najboljše države, na olimpijskih igrah pa se res zbere ves svet. Občutek je res neverjeten in škoda je, ker je dogodek dostopen le peščici.
"Čar olimpijskih iger je res neverjeten. Tam so zbrani najboljši športniki z vsega sveta. Gre za planetarno zgodo in v tem je poseben čar," poudarja Ambrožič.
Prej ste omenili, da je za olimpijske igre na voljo še precej vstopnic. Imate morda podatke o prodaji vstopnic za ogled paraolimpijskih iger, ki sledijo olimpijskim? V Londonu so požele skoraj toliko zanimanja kot olimpijske.
Podatkov o prodaji vstopnic ne poznam, predvidevam pa, da toliko gledalcev, kot jih je bilo na olimpijskih igrah v Londonu, ne bo. Britanci imajo do športnikov invalidov zelo razvit odnos. Vse kapacitete za paraolimpijske igre so bile razprodane. Če v Riu niso razprodane niti za olimpijske, je za paraolimpijske to še manj verjetno.
Osebno menim, da so paraolimpijske igre nekaj posebnega, nekaj kar je težko primerjati z olimpijskimi igrami. Imajo prav posebno moč, zaradi česar tudi paraolimpijski športniki postajajo prepoznavni in priljubljeni. Športniki invalidi so kot športniki na nek način celo nekaj več. Glede na njihov hendikep morajo v šport vložiti bistveno več kot nekdo, ki ni hendikepiran.
Paraolimpijske igre v Londonu so bile razprodane, v Riu de Janeiru bržkone ne bodo.
Omenili ste odnos Britancev do športnikov invalidov. Tudi v Sloveniji se ta odnos krepi.
Veseli me, da se tudi v Sloveniji ta odnos spreminja, k temu pa so s svojimi odličnimi rezultati največ prispevali prav športniki sami. Tudi MOK se že od leta 2004 trudi za prepoznavnost paraolimpijske zgodbe.
Zgodbe paraolimpijcev so zgodbe, ki se ljudi dotaknejo. Ker so bolj nenavadne, včasih prav neverjetne. To so zgodbe, ki tudi sponzorjem postajajo zanimive. Ni boljšega orodja za nagovarjanje javnosti, kot so močne zgodbe.
Svoje prispevajo tudi olimpijci, ki promovirajo športnike invalide. Spomnim se recimo objav biatlonca Jakova Faka, ki se je jim je poklonil na družbenih omrežjih.
Res je, ti športniki postajajo pravi heroji. Šport sicer vedno proizvaja heroje, heroje iz vrst športnikov invalidov pa si ljudje zapomnijo še toliko bolj.
Niso junaki samo zato, ker so talentirani, ne gre samo za izkoriščanje naravnega potenciala, ampak za precej več. Za voljo, ki pogosto presega običajne športnike. Za boj samega s sabo, za iskanje smisla …
