Dvakrat so sanje o kolajni splavale dobesedno po vodi, v tretje …

Tretjič na olimpijskih igrah, tretjič v boju za prvo kajakaško kolajno po letu 1996.

"Na te olimpijske igre grem zase, za svojo dušo. Užival bom," pred tretjim olimpijskim nastopom razmišlja eden bolj izkušenih članov slovenske brazilske odprave Peter Kauzer, a v isti sapi dodaja, da se zaradi tega priprav še zdaleč ni lotil bolj ležerno ali zanašajoč se na rutino.

"Ničesar nisem prepustil naključju. Za dva meseca sem se preselil v Avstralijo. Da me ne bi dajalo domotožje, sem tja popeljal celo družino. Po avstralskih treningih sem vedno deloval dobro. Tudi letos je tako. V čolnu se počutim dobro. Zaupam veslu, zaupam sebi. S takšno miselnostjo se je lažje podati na brzice," pravi Hrastničan, ki bo – ob preostalih članih kajakaško-kanuistične ekipe, jadralcu Vasiliju Žbogarju in judoistih – znova eden od osrednjih slovenskih adutov za odličje.

Gre v tretje res rado?

Pred osmimi leti je stopil iz nekoliko boječe množice ter dejal, da v Peking odhaja po olimpijsko odličje. Njegov napad se je končal še pred finalom, po katerem je od jeze zlomil veslo in glasno razmišljal o slovesu pri vsega 24 letih.

Kmalu si je premislil in se podal v nov štiriletni tekmovalni cikel s še večjim optimizmom ter pred Londonom napovedal napad na zlato kolajno. Tudi britanske brzice mu niso bile usojene, po ponesrečenem finalnem nastopu pa se je krepko pred rokometnim kapetanom Urošem Zormanom razgovoril o "kavčarji" kot kritikih pred malimi ekrani.  Od tega tedna je že stanovalec olimpijske vasi v Riu.

Pretekla so štiri leta, 32-letni Peter Kauzer pa … "Po zadnjih olimpijskih igrah so mi dejali, naj raje bolj jamram in manj napovedujem. A ciljev in želja pač ne morem tajiti. Svojih ciljev ne spreminjam. Verjamem, da sem sposoben poseči v sam vrh. A podobno velja vsaj še za deset tekmecev. Trdim, da bo vsak finalist kandidat za zlato kolajno ali usodno napako," pravi prvi slovenski kajakaš, sicer zaposlen v športni enoti Slovenske vojske.

Vse ima v svojih rokah

Večkratni svetovni prvak tokrat optimizem črpa iz prepričanja, da je po premagani predlanski poškodbi rame znova prišel do ravni, ko mu za vrh ni treba računati na spodrsljaje tekmecev. Meni namreč, da njegova optimalna predstava zadostuje za vrh. A to sprejema zgolj kot dobro izhodišče, še zdaleč pa ne kot porok za uspeh. Navsezadnje sta bili kitajska in angleška olimpijska šola dovolj poučni.

Zdaj ga čaka tretja priložnost, za katero pa ne želi dejati, da je tudi zadnja. "Nikoli ne reci nikoli. Nisem še tako star, da bi veslo postavil v kot. Treniram že 25 let, zato ne bi imel težav s še dodatnimi štirimi. Kajak je moja prva ljubezen. V čolnu mi res ni težko. Pozimi sem se o tem pogovarjal z Rajmondom Debevcem, zato bom prevzel njegove besede: 'Če ne bo šlo v Riu, bo šlo pa v Tokiu'. Bomo videli," odgovarja najboljši slovenski kajakaš zadnjega desetletja, ki ima v svoji zbirki pravzaprav vse z izjemo olimpijskega odličja.

Zastavo predaja v prave roke

Kauzer je bil sicer pred štirimi leti tudi nosilec slovenske zastave na otvoritveni slovesnosti iger v Londonu. Tokrat zastavo predaja jadralcu Žbogarju. Zanj pravi, da je prava izbira, saj ima v tokratni ekipi edini olimpijsko kolajno, obenem pa ga označuje za osebnost, ki izžareva pozitivno energijo.

Leta 2012 je slovensko zastavo ob odprtju OI nosil Peter Kauzer, letos jo bo Vasilij Žbogar.

"Zastava gre v prave roke," poudarja, na vprašanje, ali gre za veliko breme, pa dodaja: "Odvisno od osebe. Zame je bila to velika čast, na moje nastope pa vloga ni vplivala. No, priznam pa, da sem bil pred štirimi leti neizmerno živčen. Bal sem se, da bi se spotaknil ali kaj podobnega. Na štartu kajakaške proge sem bil že neštetokrat. Olimpijsko reprezentanco pa v areno vendarle popelješ zgolj enkrat."

Zastavonoše na olimpijskih igrah