Pretekel bo Slovenijo, a zase pravi, da je len

Ambrož Jakop je lani pretekel Ultrabalaton, ki je poleg Špartatlona ena najtežjih tekaških preizkušenj. Za letošnji tek po diagonali Slovenije pravi, da če že teče, naj ima še kdo drug nekaj od tega, zato bo za otroke zbiral denar. Pospremite ga del poti.

"Primerjati ne morem, a glede na to, da sem lani odtekel 221 kilometrov naenkrat, me veliko najbrž ne more presenetiti," upa ultramaratonec, sicer pa navtik Ambrož Jakop.

"Primerjati ne morem, a glede na to, da sem lani odtekel 221 kilometrov naenkrat, me veliko najbrž ne more presenetiti," upa ultramaratonec, sicer pa navtik Ambrož Jakop. Foto: Bor Slana

Čeprav počne še marsikaj drugega, je Ambrož Jakop v tem času intenzivnih priprav predvsem ultramaratonec, "ultraš". Čeprav iz domačega Logatca velikokrat priteče do Ljubljane, nas ni pričakal v premočeni tekaški opremi, po pogovoru je namreč moral še po zalogo pijač donatorja za prihajajoči dobrodelni tek.

Čez mesec dni bo v treh zaporednih dneh pretekel diagonalo Slovenije in na ta način v sodelovanju z društvom Križemrok zbiral sredstva za letovanje otrok s posebnimi potrebami.

Vse življenje je že povezan z morjem in svoj hobi je spremenil v službo. Je inštruktor jadranja in inštruktor varne vožnje s plovili. Ravno zaradi svobode, ki mu jo omogoča delo, lahko teče ultramaratone, ki zahtevajo ogromno časa

Vse etape so daljše od sto kilometrov, najdaljša je po zadnjih meritvah dolga 145 kilometrov. (Vir: dobrodelnitek.si) Vse etape so daljše od sto kilometrov, najdaljša je po zadnjih meritvah dolga 145 kilometrov. (Vir: dobrodelnitek.si) Foto: Dobrodelnitek.si

Naša država ni ravno med večjimi, a naša diagonala tudi za izurjene ultramaratončeve noge ni prav kratka, kajne?
Ultrabalaton je bil dolg 221 kilometrov, letošnji projekt pa je slovenska diagonala. Najprej sem želel razdaljo preteči naenkrat, a sem se odločil teči dobrodelno in tek v ta namen razdelil v tri etape. Vse etape so dolge čez sto kilometrov, prva celo 145. Še nikoli nisem toliko tekel tri dni zaporedoma, niti ne vem točno, kaj me čaka, samo približno si lahko predstavljam.

Intenzivne priprave potekajo že šest mesecev in tudi treninge imam tako narejene, da imam precej zahtevne konce tedna. V soboto pretečem 78 in v nedeljo še 48 kilometrov, tako da približno vem, kako "polomljen" bom zjutraj (smeh). Zjutraj bo štart počasen, na osmem, devetem kilometru pa se že ogrejem in gre lažje.

"Neverjetno je bilo, koliko ljudi me je spremljalo na Ultrabalatonu. Še zdaj ne morem verjeti, da ljudje dejansko niso šli spat, ker so na Facebooku spremljali objave o tem, kako mi gre. Odziv je bil neverjeten, zato mislim, da bo tudi ta projekt uspešen," za tek po slovenski diagonali pravi ultramaratonec Ambrož Jakop. "Neverjetno je bilo, koliko ljudi me je spremljalo na Ultrabalatonu. Še zdaj ne morem verjeti, da ljudje dejansko niso šli spat, ker so na Facebooku spremljali objave o tem, kako mi gre. Odziv je bil neverjeten, zato mislim, da bo tudi ta projekt uspešen," za tek po slovenski diagonali pravi ultramaratonec Ambrož Jakop. Foto: Bor Slana

Kje naj se vam priključijo tisti, ki bi vas želeli podpreti in teči ali kolesariti z vami?
Skupina, ki je tekla tudi s Česnom (op. a. Anžetom Česnom), mi je na primer na Facebooku napisala, da bodo prišli teč z mano že na štart. Lahko se mi priključijo kjerkoli in kakorkoli, vsaka družba je dobrodošla. V Hodošu bom štartal s tempom med 5,30 in šestimi minutami na kilometer. Prvo etapo bom sicer namenoma tekel malo hitreje, ker je dolga in moram priti od Hodoša do Celja. Tudi če tečem s tempom šestih minut, je to še vedno okoli 15 ur teka. Računam, da bom prvi dan tekel približno 17 ur.

Je lažje teči, če imate za seboj podpornike?
V družbi kilometri vedno hitreje minevajo. Tudi zaradi pogovora. Da ne bo kakšne zamere, bom sicer že takoj na začetku vsem povedal, da greš pri teku na takšne razdalje kdaj tudi čisto po svoje, se umakneš in nisi vedno pripravljen govoriti. Spremljevalci bodo morali biti tudi malo razumevajoči, verjetno bom imel kak kilometer več za sabo (smeh). Prosil jih bom tudi, da se držijo mojega tempa in ne vlečejo naprej s svojim.

S tekom zbirate denar, ki bo v celoti namenjen za letovanje otrok s posebnimi potrebami Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič iz Drage. Ste se zanje odločili zaradi osebne izkušnje?
Prav njih sem izbral, ker je v tem domu tudi moj 14-letni nečak. Mislim, da jim letovanje pripada enkrat na tri leta. Če smo pošteni, je to malo. Razumem pa, zakaj je tako. Vsi otroci morajo imeti spremljevalce, prostori morajo biti primerno urejeni, tudi prehrana mora biti primerna in vse te stvari potem za sabo potegnejo zares veliko številko. Že tako veliko njihovih otrok prihaja iz socialno ogroženih družin, saj ponavadi vsaj eden od staršev ostane doma in si težko privoščijo oddih.

"Ko sem pred dvema letoma za drugega otroka zbiral denar s krogi na stadionu, se mi je porodila ideja za večji dobrodelni tek. Če že tečem, naj ima nekdo nekaj od tega. In to je tisto. Gre za namen. Tako ali tako sem diagonalo nameraval preteči," pojasnjuje Jakop. "Ko sem pred dvema letoma za drugega otroka zbiral denar s krogi na stadionu, se mi je porodila ideja za večji dobrodelni tek. Če že tečem, naj ima nekdo nekaj od tega. In to je tisto. Gre za namen. Tako ali tako sem diagonalo nameraval preteči," pojasnjuje Jakop. Foto: Bor Slana

Ali drži, kot pravi vaša skupina na Facebooku, da tečete, ker se vam ne da hoditi? Kako ste sploh začeli?
Da, res je, hoja mi je dolgočasna. Ne tečem zelo dolgo. Sicer sem se vedno ukvarjal s športom, nikoli nisem bil "telebajsek". Ko se je Slovenija začela bolj tekaško prebujati, sem se tudi sam odločil, da poskusim preteči razdaljo desetih kilometrov. Moj prvi trening je bil videti tako, da sem v Postojni kupil superge, v Planini stopil iz avta in tekel do Logatca. Ker nikoli nisem bil čisto brez kondicije, mi desetka niti ni bila izziv. Moj prvi tek na prireditvi je bil dolg 21 kilometrov. Ko sem jih odtekel, sem se odločil preteči maraton in nato pred tremi leti tek Zagreb-Čazma (61 kilometrov). Bil je moj prvi tek, daljši od maratona, in to je tudi eden redkih tekov, na katerega se vračam.

So nato teki postajali vedno daljši?
Da, po tem je bil izziv iti dlje. Najdaljši je bil lanski projekt, madžarski Ultrabalaton (221 kilometrov). Časovna omejitev tega teka je 32 ur, moj cilj je bil, da bi ga pretekel v 30 urah, na koncu sem ga pretekel v 27 urah in 46 minutah. Od približno 150 nas je na cilj prišla polovica.

Ali vedno daljše razdalje izbirate zato, ker želite preizkusiti, koliko še zmorete?
Verjetno je malo prisotno tudi to, ni pa to neka obsesija, da bi šel v ne vem kakšne razdalje. Za tak projekt porabiš čisto preveč časa, treba je tudi malo ustaviti konje. Mislim, da kaj dlje od diagonale ne bo šlo. Vseeno je to neka razdalja. Dobro, Šparta mogoče kdaj.

Bi se Špartatlona lotili, če čas ne bi bil ovira?
Ne vem, ali bi se ga. Špartatlon sicer ni najdaljši tek, naj bi bil pa najtežji. Čeprav je zelo dobro promoviran, ima neko zgodbo v ozadju. Vsi "ultraši" naj bi imeli željo nekoč preteči ta tek, za zdaj pri meni te želje ni. Za letos sem opravil kvalifikacije, a se nisem prijavil. Obstaja tudi neka kvota, koliko jih vzamejo iz vsake države. Letos grejo iz Slovenije kar trije - dve dekleti in en moški. Mogoče me malo odbija tudi zato, ker je tek tako spromoviran.

"Maraton mi predstavlja samo trening. En maraton na dve leti je več kot dovolj. Zadnjega sem letos pretekel na Malti s časom 3:20:46. Ko sem sredi teka videl, da mi gre dobro, sem si cilj skrajšal za pet minut in na koncu sem bil celo deset minut hitrejši," se ob spominu na uspeh smeji Jakopu. "Maraton mi predstavlja samo trening. En maraton na dve leti je več kot dovolj. Zadnjega sem letos pretekel na Malti s časom 3:20:46. Ko sem sredi teka videl, da mi gre dobro, sem si cilj skrajšal za pet minut in na koncu sem bil celo deset minut hitrejši," se ob spominu na uspeh smeji Jakopu. Foto: Bor Slana

Vas moti gneča odmevnih maratonov?
Na nobenem še nisem bil in niti mi ni izziv, da bi zbiral te zvezdice. Gneči se želim nekako izogniti. Še ljubljanski maraton sem pretekel le enkrat in se ga kar nekako izogibam. Veliko je drugih in lepih, ki so majhni, pride od štiri do pet tisoč tekačev. Pri večjih me predvsem moti gneča na štartu, ker so ljudje razvrščeni v bokse po času, ki ga želijo doseči. Veliko ljudi se precenjuje in se postavijo v bokse, kamor ne spadajo. Na ta način ovirajo tiste, ki želijo teči v svojem tempu.

Kaj med daljšimi teki razmišljate, se odklopite, je to kot nekakšna meditacija?
Kakor kdaj. Včasih ne mislim na čisto nič in tečem s prazno glavo, se povsem odklopim. Nekateri temu pravijo tekaška nirvana in prvič sem jo doživel na približno petdesetem kilometru, tako da sem se potem za nazaj spraševal, kje sem sploh šel. Sicer pa razmišljam o marsičem. O tempu, poslušam telo, ali me kaj boli, včasih pride v čevelj kakšen kamenček in se ukvarjam z njim. Razmišljam o službi, osebnih rečeh, tudi o politiki navsezadnje, smiselnosti vsega. Opazujem naravo. Ob cesti videvam takšno svinjarijo, da mi je to nerazumljivo, in potem razmišljam tudi o tem, kako bi se dalo to očediti in kako bi se dalo iz tega narediti celo denar.

Pri teku morate verjetno dobro nadzirati svoj um?
Seveda, sploh daljše razdalje se preteče z glavo. Telo mora biti čim bolj trenirano, a to se da doseči. Zelo veliko je treba delati z glavo, od uravnavanja tempa naprej. Pomembno je tudi, da znaš reči: "Zdaj bom pa odstopil." Za zdaj še nisem imel te izkušnje, a spoštujem vse, ki so kdaj odstopili. To je gotovo najtežje. Vsem, ki so bili kdaj na tem, da so se morali odločiti za to, kapo dol.

Blizu sem bil na Ultrabalatonu. Najprej sem mislil, da se mi je na nogi vnela pokostnica, a sem v nogo dobil nekakšno podkožno bakterijo. Zadnjih petdeset kilometrov sem zato moral stisniti zobe in odteči do konca, a če bi se to zgodilo kje na sredini, bi moral odstopiti.

In kaj je prva stvar, ki jo naredite, ko pridete na cilj?
Imam smešen obred. Na cilj pridem z dvignjenimi rokami in potem poljubim tla. To sem naredil prvič na Čazmi in nato pozneje pri vseh daljših tekih.

"Na cilju gre marsikaj skozi glavo. Vsi treningi, vse bolečine, ki jih je bilo treba požreti, ves čas, kup nekih čustev. Tega se ne da opisati, to je treba doživeti," je občutke poskušal opisati Jakop. "Na cilju gre marsikaj skozi glavo. Vsi treningi, vse bolečine, ki jih je bilo treba požreti, ves čas, kup nekih čustev. Tega se ne da opisati, to je treba doživeti," je občutke poskušal opisati Jakop. Foto: Bor Slana

Se vam je pri vseh kilometrih na cesti kdaj zgodilo kaj, kar ste si do danes zelo zapomnili?
Naporne trenutke in krize med tekom pozabiš zelo hitro. Na cesti niti nisem imel slabih izkušenj. Včasih se zgodi kakšno objestno izsiljevanje, dvakrat mi je nekdo z avtom nalašč zaprl pot na pločniku in obakrat sem imel oblečeno fluorescenčno rumeno majico. A to je pri vsem zanemarljivo, velika večina ljudi se umika. Je pa res, da pri nas še zdaj ne vemo, zakaj se uporabljajo smerniki, in nekateri vozniki tovornjakov nimajo občutka, da je treba iti malo dlje od pešca oziroma tekača. Če nimajo lastne izkušnje, najbrž niti ne vejo, kaj mu naredijo, če pripeljejo preblizu.

Ali vam uspe usklajevati številne treninge z delom in bližnjimi?
Priprave trajajo pol leta, in sicer imam po pet treningov na teden. Daljši, dolgi od pet do osem ur, so med konci tedna, med tednom so krajši. Poznam ljudi, ki hodijo v redno službo, imajo družino in otroke, pa so kljub temu ultramaratonci. Ne vem, kako, ampak običajno tudi vstajajo ob štirih zjutraj, da grejo trenirat, jaz sem za to vsekakor prelen. Tega ne bi mogel.

Zanimivo, da lahko nekdo, ki petkrat na teden teče toliko kot vi, zase reče, da je za nekaj prelen.
Da, malo sem res. Se moram v rit brcati, da vse treninge opravim tako, kot je treba. Na srečo imam nekaj samodiscipline, da lahko to naredim. So tudi trenutki, ko se mi nikakor ne da iti, in takrat se moram močno prisiliti. Ker imam cilj, grem, če ga ne bi imel, pa zagotovo ne bi šel.

Se vas pred diagonalo že kaj loteva nervoza?
Da, zdaj je že tako obdobje, ko se pojavljajo zle misli in se sprašujem, ali mi bo šlo, kako mi bo šlo, ali sem dovolj treniral in tako dalje. Vsak tek je zgodba zase in vsakič se lahko zgodi kaj, česar nisi predvidel. Bližje ko dogodek je, več je strahospoštovanja, ampak tako mora biti. Če ga ni, ni v redu.

Imate kakšno posebno prehransko dieto v tem času?
Jem, kar mi zadiši. Telo tako ali tako kar samo kliče po nečem. Trenutno pojem veliko ogljikovih hidratov. Vsako leto se kaj spremeni glede športne prehrane in okrog tega se dela veliko famo, mislim pa, da sta v ozadju predvsem marketing in prodaja. Enako pri supergah in drugi tekaški opremi. Se kar strinjam z Dušanom Mravljetom, ki je enkrat rekel, da so po desetih kilometrih prav vse nogavice mokre in preznojene. Če želiš teči, obuj nekaj in pojdi. Pri nas so superge sploh potrošni material. Povprečen "ultraš" si težko privošči menjavo superg na 500 kilometrov, še posebej če za par odšteje 150 evrov. Vse moje zdržijo po dva tisoč kilometrov, letos jih imam za sabo 1.600.

"Srčnega utripa že dolgo nisem meril, merim čas in tempo. Ves Ultrabalaton sem pretekel brez merilca. Zaradi ure bi lahko delal drugače, kot delam. Tečem po občutku in tempo uravnavam po njem. Če gre, gre, če ne gre, tempo zmanjšam. Poslušam telo," pripoveduje Jakop. "Srčnega utripa že dolgo nisem meril, merim čas in tempo. Ves Ultrabalaton sem pretekel brez merilca. Zaradi ure bi lahko delal drugače, kot delam. Tečem po občutku in tempo uravnavam po njem. Če gre, gre, če ne gre, tempo zmanjšam. Poslušam telo," pripoveduje Jakop. Foto: Bor Slana

Si kaj obljubite za nagrado po takem izzivu?
Obljubim si, da si bom dal mir (smeh). Lani sem počival dva meseca, tudi zaradi bakterije, malo pa tudi zato, ker se mi po Ultrabalatonu preprosto ni dalo teči. Mislim, da je prav, da po takem izzivu telesu pustiš, da malo zadiha. Zavedam se, da za telo to ni naravno in da potrebuje počitek.

Je življenje drugačno, odkar tečete? Ste se spremenili?
Da, zagotovo, in sicer na boljše. Postal sem bolj miren, strpen, bolj razumevajoč do marsičesa. Tudi na splošno je zdravje, počutje boljše. Sem bolnik s kronično vnetno črevesno boleznijo. Sicer imam zdravila, a v zadnjih treh letih nisem doživel izbruha bolezni. Prepričan sem, da tudi šport vpliva na to. Nasploh vpliva na kakovost življenja.

Če ne bi govorili o svojem teku, maratonih, kako bi se opisali?

[video: 57887 / Ambrož Jakop o tem, kako bi se opisal, ne da bi ob tem omenil tek.]

V podporo Ambrožu Jakopu lahko tudi vi za letovanje otrok prispevate kak evro. Celoten znesek bo namenjen letovanju otrok s posebnimi potrebami Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič iz Drage. Prispevate lahko z nakazilom na:
TRR Humanitarnega društva Križemrok: SI56 6100 0000 8119441
Namen nakazila: Peljimo jih na počitnice
Koda namena: CHAR
Sklic: 00 29042016
Humanitarno društvo Križemrok, Kamniška graba 141, 2351 Kamnica
Delavska hranilnica, d. d., Maribor
BIC banke: HDELSI22

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano