"Punca, bolje zate, da zdaj zdržiš"

"Zdravniki so rekli možu, da če bom ozdravela, bom ozdravela po zaslugi kondicije. In ravno zato sem takoj, ko sem se pozdravila, šla teč." Helena Žigon o pomenu teka pri premagovanju bolezni.

1 / 5

Foto: Bor Slana

2 / 5

Foto: Bor Slana

3 / 5

Foto: Bor Slana

4 / 5

Foto: Bor Slana

5 / 5

Foto: Bor Slana

Helena Žigon. Tista sivolasa gospa, ki na tekaških prireditvah žanje glasnejše skandiranje kot zmagovalec. Upravičeno. Gospa je v 86. letu in še vedno teče. In tudi tekmuje. Na letošnjem ljubljanskem maratonu bo že 18. leto zapored tekla polmaraton. Bolje rečeno poskusila, saj priznava, da ni povsem prepričana, da bo zmogla. V intervjuju za Sportal je spregovorila o svojem boju z rakom, mačehi, moževi podpori, zadnjem maratonu in vlogi teka v njenem življenju.

Pretekli konec tedna ste se udeležili Nočnega teka Ljubljanica. Kako vam je šlo? Tekla sem na 10 kilometrov, pa še to s težavo, ker nisem vajena teči ponoči. Sicer se pa tekme udeležim vsako leto, letos že četrtič.

Ste njihova častna gostja? Seveda, vsepovsod sem častna gostja, sicer bi bilo zaradi prijavnin predrago (smeh). No, zdaj sicer tekmujem bolj poredko, včasih pa nisem izpustila prav nobene tekme.

Kako vaš mož spremlja vaše tekaško udejstvovanje? Menda vaju druži že 60-letno prijateljstvo. Ja, poznava se 65 let, od tega pa sva poročena 60 let.

Je tudi mož kdaj tekel? Nikoli!

Kako je sprejemal vaš tek, treninge, tekmovanja? Že ko sva postala par, sem mu povedala, da rada tečem in da res veliko tečem. Mi je bilo pa vsakokrat, ko me je prišel spodbujat, kar malo nerodno.

Zakaj? Ne vem, ampak sčasoma sem se navadila. Sicer pa me mož ne obremenjuje s prepovedmi, samo večkrat pripomni, naj nikar ne pretiravam. Ko sem se prijavila na Nočni tek Ljubljanica, sem se naslednji dan nameravala udeležiti tudi kolesarskega maratona, pa je rekel, da bo zaklenil vsa vrata in da ne grem nikamor (smeh). Tako se boji zame, da se mi ne bi kaj zgodilo. Res pa je tudi, da sem bila prehlajena in bi le s težavo kolesarila.

Menda skrbi tudi za to, da zadosti jeste in se primerno oblečete. Ja, kar naprej me sprašuje, si malicala in podobno.

Ste edina Slovenka, ki je na vseh 17. ljubljanskih maratonih pretekla polmaraton. Na koliko boste štartali letos? Polmaraton, kako bo šlo, pa ne vem.

Spomladi ste se spopadali s poškodbami. Na teku trojk ste tekli kar z mavcem. Ja, ampak me poškodbe niso motile.

Kaj se vam je pravzaprav zgodilo? Na poti proti Tivoliju sem padla s kolesom in z roko udarila ob robnik. Zvečer nisem želela na urgenco, ker sem enkrat zaradi zlomljenega zapestja čakala tri ure in si tega ne želim več, zato sem šla šele naslednje jutro k zdravniku. Dali so mi mavec in poslali domov.

Ampak potem so vam menda predlagali drugačen mavec. Ja, teden dni pozneje sem imela pregled, pa me je medicinska sestra vprašala, če lahko tečem tudi z mavcem. Rekla sem ji, da je pretežak in da ne zmorem, pa so mi hitro dali plastičnega in z njim sem lahko povsem normalno trenirala.

In z njim tekli tudi tek trojk. Ja, pa čeprav smo skozi cilj pritekle kot zadnje.

No, verjetno tudi kot najstarejše? Ja, zagotovo, kolegici imata 58 in 67 let, jaz pa sem v 86. letu.

Do kdaj nameravate teči? Dokler bo šlo. Ko ne bo šlo zares, bom tekla le še zase.

Kaj je tisto, kar vam je pri teku najbolj všeč? To, da pošljem misli na pašo, gledam rože in resnično uživam. Kadar tečem s prijateljico, pa vmes še kakovostno poklepetava. Pred kratkim je dobila vnučka … no, zdaj pa je zbolela in očitno skupaj ne bova šli nikamor.

Si boste poiskali drugo tekaško partnerko? Ne, ker nobena ne bo zdržala z mano, nobena ne bo tekla mojega tempa. Prepočasna sem. Bom kar sama tekla, dokler bo šlo.

Ste v mladosti kdaj razmišljali, da bi se resneje posvetili atletski karieri? Je bil tek vedno nekaj za zraven? Niti ne, sem se pa vedno ukvarjala s športom, in to z vsemogočim. Z alpskim smučanjem, tekom na smučeh, kegljanjem, plavanjem, rada sem hodila v hribe, še vedno sodelujem pri brazdah vzdržljivosti. No, sem pa letos ugotovila, da bom počasi morala zaključiti tudi s tekom na smučeh. Čutim, da mi ne gre več. Da zadenem ob zid. Ko se mi bo to zgodilo pri teku, bom nehala tekmovati in tekla le še zase.

Veste, že kot otrok sem veliko tekla, to pa zato, ker sem morala. Na dveh koncih sem imela mačeho, pri starem očetu in svojem očetu –, poročil se je, ko sem imela 4 leta – no, ta je sploh bila mačeha v pravem pomenu besede. Kamorkoli sem šla, bi skoraj že morala biti doma, še preden sem šla. In tako sem se navadila teči. Tudi ko sem hodila v službo, sem vedno tekla, tudi ko sem se osamosvojila.

Kakšno je bilo vaše delo v službi? Zadnja leta sem delala v knjigovodstvu.

Ste imeli službo, ki ste jo lahko izklopili po prihodu domov? Ne, kje pa, na začetku sem pogosto delala cele noči. V stari Jugoslaviji je bilo tako, da smo šefu morali povedati, kje bomo, če bi nas mogoče potrebovali tudi ob nedeljah. Enkrat so me prišli iskat celo na ples, da smo celo noč pripravljali poročila za neko banko.

Kdaj ste si takrat vzeli čas za tek? Takrat sploh nisem, do 18. ure sem bila v službi, nato pa sem šla direktno na udarniško akcijo, kjer smo za Bežigradom sodelovali pri gradnji blokov. Naša naloga je bila prevažanje samokolnic.

Ste kdaj pretekli maraton? Ja, kar nekajkrat, v Radencih, Bovcu, v Kranju, pa smučarski maraton na 42 kilometrov v Črnem vrhu nad Idrijo, na Slovaškem in leta 1995 v New Yorku. Ta je bil moj zadnji. Čudi me, ko danes poslušam svoje kolegice, ki si želijo teči maraton, pa tečejo 5 ur in več, pa so precej mlajše od mene, jaz pa sem pri 67 letih maraton odtekla z rezultatom 4 ure in 32 minut. Spomnim se, da je bilo grozno mraz, deževalo je, tekla sem v vetrovki in s kapo. Tako me je zeblo, da sem stekla do kavarne in jih prosila za vročo vodo. Priznala sem, da sem brez denarja, bi pa rada le vroč čaj.

Med tekom? Seveda! Vendar je bila voda tako vroča, da ga nisem mogla spiti. Stekla sem do prve okrepčevalnice, zmešala z mrzlo vodo, spila in potem z dodatnim zagonom stekla do cilja.

Kako ste se spopadali s krizo na maratonih? Vedno se mi je zataknilo na 35. kilometru.

In kako ste to premagali? Trenirala sem vzdržljivost in ko sem prišla do 35. kilometra in me je zgrabila kriza, sem si rekla: "Punca, bolje zate, da zdaj zdržiš!" in sem šla čez to. Zanimivo je, da včasih med tekom sploh nisem pila. Ni bilo časa, da bi se ustavljala. To prakticiram šele zadnja leta, po bolezni. Zdravniki so takrat rekli, da moram veliko piti in zdaj se tega držim.

So vam zdravniki res rekli, da ste raka premagali prav po zaslugi dobre fizične pripravljenosti? Zdravniki so rekli možu – v času moje bolezni je shujšal kar za devet kilogramov –, da če bom ozdravela, bom ozdravela po zaslugi kondicije. In ravno zato sem takoj, ko sem se pozdravila, obula copate in šla teč. Pot od doma do Fužinskega gradu običajno pretečem v pol ure, takrat sem potrebovala dve uri in se skoraj po vseh štirih priplazila do doma. Sem pa začela in mi je uspelo.

Opažate, da potrebujete več časa za regeneracijo? Tečem samo enkrat na teden, tako da z regeneracijo nimam težav. Pretečem pa med 10 in 13 kilometrov. Odvisno, koliko si zadam. Če želim na ljubljanskem maratonu preteči polmaraton, moram vsaj dvakrat teči 16 kilometrov, dodatnih pet pa bom že nekako zmogla.

Navajeni smo, da vas na vseh tekmovanjih navijači glasno bodrijo. Vam ta aplavz da dodatnega zagona? Kar potegne me. Vsi ploskajo zame, kričijo …

Vas kličejo po imenu? Ja, vzklikajo mi "Bravo, Helena", "Super, Helena", " Dajmo, Helena". Kar hripava postanem, ker vsakomur odgovarjam in zaželim srečno.

Nacionalna televizija je o vaši življenjski zgodbi posnela dokumentarni film. Lahko pričakujemo tudi knjigo? Ne. Včasih sem res razmišljala o tem, da bi napisala svojo zgodbo, zdaj pa se kar ne morem spraviti k pisanju.

[video: 22545 / ]

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano