Prehodil več kot 2.600 kilometrov in svoje življenje obrnil na glavo

Že preden se je Igor Gruber podal na pot, je šel večkrat skozi prek zemljevidov in programa Google Zemlja, da je videl, kaj ga čaka in si označil vse pomembne informacije. Že prej je to pot večkrat prehodil virtualno, zdaj pa jo večkrat tudi skozi spomine. Vzporedno pripravlja tudi podatke za program Google Zemlja, kjer opremlja fotografije s sledjo GPS. Poleg reliefa poti in vsega, kar lahko vidimo s programom, bo poti dodanih tudi osem tisoč njegovih slik s točno določenih lokacij. Foto: Osebni arhiv

Kako ste sploh prišli do tega, da se želite odpraviti na tako pot?
Stik z naravo mi je bil praktično položen v zibel. Moje igrišče je bil gozd, bili so pašniki, brezna, potoki in tudi pozneje je bila narava moja glavna učilnica in igralnica. V vrtec sem pri šestih letih hodil dva kilometra in pol skozi gozdove in čez travnike, takrat je bilo vse drugače. Vsi iz okolice smo hodili tako v vrtec in šolo ter potem počenjali neumnosti po poti in se učili, kako se v določenih situacijah odzivati, kako se gibati v naravi. Potem sem prek planinskega društva, planinskih taborov v Logarski dolini osvajal tudi višje gore in pridobival gorniške izkušnje.

Postal sem mladinski planinski vodnik. Ko sem šel na fakulteto in tudi pozneje, ko sem šel v službo kot računalniški programer, to ni bilo tako intenzivno. Nato pa sem po letih naporne in stresne službe ugotovil, da potrebujem sprostitev in najboljša pot do tega je bila, da sem se vrnil k temu, kar že vse življenje počnem in obvladam – torej h gorništvu. Pred osmimi leti sem tako v enem kosu prehodil slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana.

Igor Gruber je prepričan, da mnogi poti ne prehodijo do konca, ker je izziv v samoti težji miselno kot fizično. Foto: Osebni arhiv

Koliko čevljev ste zamenjali na poti?
Ves čas sem uporabljal pet parov čevljev. Menjaval sem jih na 14 dni. Žena me je obiskovala na 14 dni in takrat sem poslal čevlje domov, da so se temeljito posušili. Ko si vsak dan v njih, se nikoli čisto ne posušijo. Če se je zgodilo, da je počil šiv, so šli k čevljarju. Troje sem obrabil do konca. Ugotovil sem, da zdržijo nekje okoli 650 kilometrov. Obrabil sem tri pare čevljev različnih znamk in pri vseh je bilo nekako enako. Nisem pa uporabljal izredno trdih gorniških čevljev, ker za takšno pot niso najbolj primerni, ampak lažje. Nekaj dni sem hodil tudi z luknjami in jih zalepil tudi s srebrnim trakom, a ko je prišla žena in prinesla nove, so šli v zamenjavo.

Na poti se vam je zgodilo veliko lepega, pa tudi manj lepega. Pa če začneva z lepim, kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Teh spominov je veliko. Gotovo so mi v lepem spominu predvsem ostala srečanja z ženo, ki me je vsakih 14 dni obiskovala. Na neki način sva prek teh srečanj in predvsem prek tega, ker sem se nekako duhovno in duševno prenovil, popolnoma prenovila tudi svoj odnos.

Poveča se intenzivnost odnosa in komunikacije prek najrazličnejših poti, gotovo pa nobena od teh komunikacij prek elektronskih naprav ne more nadomestiti komunikacije, ki se zgodi, ko sta drug ob drugem in že ena gesta marsikaj pove.

Pa seveda srečanja z gorskimi živalmi in neokrnjeno naravo. Vse sem doživljal z veliko hvaležnostjo, da sem bil lahko v danem trenutku tam. Tudi če je bilo kaj mogoče malo  težje, sem to sprejemal z neko dobrohotnostjo. Je pa res da po kakem mesecu in pol, ko razčistiš določene stvari, nastane v tebi tak globok in temeljit mir in karkoli se že zgodi, te ne vrže iz tira, doživljaš stvari drugače in tudi ta mir drugi občutijo in te doživljajo drugače. Tudi gorske živali so se do mene potem obnašale čisto drugače kot prej. Še posebno je bilo to vidno pri bolj plašnih živalih, na neki način se pozna.

Preizkušnje po tednu dni v razmočenih pogojih in kljub bolečinam zaradi žuljev Igor Gruber lahko enači s preizkušnjami, ki so mu jih postavljale njegove lastne misli. Foto: Osebni arhiv Imate pa kakšen spomin, ki bi ga morda raje pozabili?
Prav za pozabo ni bil nobeden. Potem ko sem že tolikokrat gledal nazaj, vidim, da mi je bila vsaka preizkušnja poslana v danem trenutku zato, ker sem moral zrasti v določeni smeri. Ko sem bil že čisto zadovoljen sam s sabo, so mi recimo v hotelu ukradli palice in me je to zelo vznejevoljilo, ker so bile z mano vendarle že 1.600 kilometrov, bil sem navajen nanje in počutil sem se, kot bi mi nekdo odrezal eno nogo, komaj sem se prebijal brez njih. Ob tem pa me je predvsem jezilo to, da me je ta stvar z enimi pohodnimi palicami tako vznejevoljila, tako spravila iz tira, da sploh nisem mogel sprejemati trenutkov tistega dneva, ampak sem se ukvarjal samo s tem in ne z lepotami okrog sebe. Ko zdaj gledam nazaj na to, vem, da je bila to zame le še ena priložnost, da sem zrasel in se odvezal od navad.

Tudi sicer razmere najbrž niso ravno lahke?
Na poti so potem tiste klasične bolečine, a preprosto greš naprej. Tudi ko je dolgo deževalo ali bilo zelo vroče, so bile preizkušnje. Ni prijetno cele dneve hoditi po dežju – še posebej, ko si moker že ves teden. Ko sem se vrnil v Slovenijo in želel prečiti prek Rodice, ko sem bil že tik pred ciljem in sem bil prepričan, da vse obvladam, da vse vem, da sem dobro izbral opremo, mi je narava dala lekcijo z močno nevihto, z vetrom, v katerem ne moreš uporabljati zaščit, in z nalivom, v katerem ne zdrži nobena oprema.

Pokazala mi je, kako ti lahko v eni uri lahko vzame praktično čisto vse, ko si premočen do kože, brez vse tehnike in edino, s čimer še razpolagaš, je golo življenje in izkušnje, ki jih imaš. Takrat sem videl, kaj ti ostane, ko ti je vse odvzeto, ko nobena diploma, noben naziv, noben odnos, ki ga nekje živiš, nič ne velja in si sam s seboj, takšen, kot si se rodil. To so izkušnje, ki odpirajo oči.

Pa ste na poti v težkih trenutkih kdaj pomislili, da bi odnehali?
Ne, to pa lahko z velikim prepričanjem rečem, da ne. Tu je zelo pomembna faza, ko se pripravljaš in sam sem se skoraj eno leto pripravljal na to pot. Ko veš, da si se odločil, se psihično in mentalno pripravljaš na to, ko veš, kaj je tvoj cilj, ga vizualiziraš, takih misli ni. Besede, ki sem jih slišal pred meseci, so resnične – ko si zastaviš en cilj, vse stremi k temu. Ko cilj ponotranjiš, se ne sprašuješ, zakaj to počneš. Sem pa večkrat pomislil, zakaj gre pot ravno tukaj, če bi bilo boljše, da bi bila drugje.

Kako je biti toliko časa sam s sabo, kaj ste o sebi izvedeli novega?
Poleg tega, da je to preizkus za telo, je enakomerno tudi preizkus za duha. Telo mora slediti temu, kar si je glava zamislila in se prilagoditi. Nemogoče je, da se ne bi srečal s samim seboj in vsemi odnosi, ki jih živiš. Podzavest ti začne servirati vse, kar si nalašč ali ne potisnil, zakril, vse, s čimer se nisi soočil. Ko si sam, z vsem, kar si, kar živiš, z odnosi, ki jih živiš in ko jih na neki način razrešiš, lahko postane neznosno. Morda ne preneseš resnice, ki jo podzavest odseva od realnega življenja.

Ko si v nekem odnosu, vidiš bolj ali manj samo svojo stran. Ta perspektiva se popolnoma spremeni, na zadeve ne gledaš več kot prva osebe, ampak tretja, z očmi zunanjega opazovalca – lahko vidiš, zakaj te nekaj boli. Odnos vidiš s strani, vidiš ga v celoti. Ta spoznanja so kar globoka. Vidiš, da tudi ti mogoče povzročaš konfliktne situacije, čeprav se tega takrat ne zavedaš. In do teh spoznanj moraš priti, saj se sicer to se dogaja tako dolgo, dokler tega ne razrešiš. Lahko se še toliko trudiš, da bi odmislil in pošiljaš misli stran, a kot najbolj tečna muha pridejo že čez minuto, pa spet čez 15 minut, vse dokler zadeve ne razrešiš.

Ko je Igor Gruber sam pri sebi razčistil vse, kar je v njem povzročalo nemir, je dosegel popolno prenovo in od tega trenutka naprej so se tudi divje živali do njega obnašale popolnoma drugače. Foto: Osebni arhiv

Bi lahko rekli, da ste se vrnili kot popolnoma drug človek?
Ja, to so opazili tudi prijatelji, sodelavci in predvsem žena. Je sicer velika nevarnost, da te v znanih okvirih začne vleči nazaj v obstoječe stanje, moram pa reči, da je bila nekaj dni nazaj obletnica poti in v tem letu me je vse od priprav na knjigo in film do predstavitev, ki sem jih izvedel v Sloveniji že več kot 30, nenehno vračalo v to, kar sem tam doživel in mi pomagalo, da sem uspel zadržati marsikateri občutek, spomin, ki je potreben, da potem vztrajaš v spremenjenem načinu delovanja še naprej.

Tudi konfliktni odnosi, ki sem jih imel v službi, so se pomirili in so drugačni. Prej sem imel vedno v določenih odnosih občutek, da mi nekdo načrtno nekaj dela, a ko sem spremenil pogled na ta odnos in začel drugače ravnati, so se odnosi izboljšali.

Danes težko zdržimo brez tehnologije in si predstavljam, da vam je kot računalniškemu programerju tudi sicer zelo blizu. Ste se omejevali na primer glede uporabe telefona na poti?
Tehnologija je bila na neki način z menoj v vsem, naj bo to elektronika ali v stvareh, ki niso elektronske. Človek brez tehnologije v naravi ne more preživeti. Nimamo zaščit, ki smo jih v evoluciji izgubili. Gams v takšnem okolju preživi, človek pa potrebuje čevlje in opremo, ki je tudi tehnologija, pa če gre za odrto kožo in cokle ali to, kar danes uporabljamo. Brez tega danes v naravi nimamo česa iskati.  

Elektronika pa je bila sicer z menoj ves čas, a sem jo namensko uporabljal enostransko. Trudil sem se, da zunanjega sveta nisem vnašal v svoj svet, a zgolj zato, da sem svoje doživljanje, svoj svet prenašal drugim navzven. Večinoma sem bil vsak dan v stiku z ženo, razen ko so to preprečile druge omejitve, ko ni bilo signala.

Lahko pošlješ tudi sto kratkih sporočil, a elektronika ne more nikoli nadomestiti komunikacije, ki se jo doživi na vseh ravneh, ko je oseba ob tebi, pravi Igor Gruber. In prav tako ne morejo knjige ali elektronske naprave omogočiti občutka, ki ga doživiš v gorah, v Alpah. Mediji so omejeni, vplivajo zgolj na eno ali dve čutili. Treba je iti v naravo, v gore, da s prav vsemi čutili začutiš vse okrog sebe in to doživiš tudi duhovno, pravi. Foto: Osebni arhiv

Kako sta bila videti prva dva tedna po vrnitvi?
Za razliko od tega, ko grem na dopust in me ob vrnitvi vse počaka, je bilo drugače predvsem to, da so se morali po 107 dneh v organizaciji, kjer delam, moji odsotnosti prilagoditi. Tako sem ob vrnitvi štartal s točke nič, delo me ni čakalo in sem ga začel pridobivati nazaj počasi. To je bila olajševalna okoliščina, da nisem imel takoj velikih obveznosti in ob vrnitvi ni bilo velikega stresa.

Prvih nekaj mesecev sem hodil nekaj centimetrov nad tlemi. Mir je bil tako trdno zasidran v meni, da me niso mogle nobene situacije spraviti iz tira.

In kako hitro je to popustilo?
Še vedno drži. Če bi se prepustil toku, bi me hitro lahko potegnilo nazaj v stare tirnice, a z zavedanjem in obnavljanjem tega, kar sem spoznal in čutil, z nekim spominom se da ta zagon ohranjati. Seveda je po nekem času treba spet narediti rez in spet iti na pot. Stari Judje so se večje poti lotili vsakih sedem let, ko je bilo treba ponovno globoko prenoviti vse. In mislim, da kar drži, je zanimivo, če gledam svoj tok. Pred osmimi leti sem naredil slovensko planinsko pot in zdaj sem čutil neizmerno potrebo po tem, da nekaj naredim.

"Ni treba imeti nekih posebnih veščin, razen seveda če planinske poti stopnjujemo s tehničnega stališča, ampak vsaj na začetku si lahko izberemo tehnično lažjo pot. Potem pa je predvsem pomembna odločitev, da ta cilj postaviš na prvo mesto v svojem življenju vsaj v tem obdobju in nato je treba biti predan tej odločitvi. Vsak dan je treba narediti toliko kilometrov, kolikor zmoreš – tudi ko je dež, ko so žulji in druge preizkušnje," pravi Igor Gruber. Foto: Osebni arhiv Na poti ste verjetno pogrešali marsikaj. Kaj pa ste ob vrnitvi pogrešali s poti?
Na poti pogrešaš stvari, ki smo jih navajeni – prho, toplo vodo, mehko posteljo. Ločitev od teh stvari je zelo zdravilna, saj smo vsi po vrsti v evropski kulturi zelo razvajeni in posledica tega je, da izgubimo hvaležnost za vse, kar imamo. Živimo v materializmu in individualizmu.

Pogrešal sem predvsem ta neki popoln mir, ki je bil tam prisoten in pa poglobljeno doživljanje sveta, okolice, narave, ko imaš čas se temu posvetiti. V vsakdanjem življenju si lahko ukradeš ure in minute, a je to drugače, kot če živiš na ta način.

S čim ste se v mislih po poti najbolj ukvarjali?
Gotovo sem največ časa razmišljal o odnosu z mojo ženo, ki je tudi odnos, ki ga največ živim v vsakdanjem življenju. Ne, da prej nisva imela lepega odnosa, a tu sem se vrnil zelo, zelo, zelo nazaj. Povrnili so se vsi začetni občutki iz časa, ko sem jo prvič spoznal, pa čeprav sva že 15 let poročena.  Vse se sešteje – od tega, da človeka pogrešaš in ga ne moreš videti takrat, ko bi to želel, do tega, da temeljito in generalno prečistiš odnos, spoznaš napake, se zanje tudi opravičiš, postaviš stvari na svoje mesto. Sprevidiš, da ljubljene osebe velikokrat nisi imel na prvem mestu, ampak je bilo na prvem mestu kaj drugega. Ko ti je žal za vse te izgubljene trenutke.

Torej je prava terapija. In če bi bili zdravnik, ki s tako potjo zdravi, komu bi jo predpisali na recept?
Ko sem zbiral informacije za knjig,o sem celo prišel do tega, da se v tujini pohodništvo resnično že predpisuje na recept. Predpisal pa bi ga sicer čisto vsem ljudem in še posebej tistim, ki se mogoče z duhovnostjo še niso srečali, da to doživijo prek drugih kanalov. Ob druženju z naravo in s samim seboj lahko nevsiljivo spoznaš drugo plat.

Igorja Gruberja je ob vrnitvi pričakalo veliko prijateljev. Zaradi poti so tudi oni opazili veliko spremembo pri njem in tudi z njimi se zdaj razume še bolje. Sicer pa je bil presenečen, koliko ljudi je spremljalo njegovo pot. Foto: Osebni arhiv

Igor Gruber pripravlja izpopolnjen vodič po poti Via Alpina in priročnik za pohodništvo

Kot pravi Gruber, podobnega žanra, kot je knjiga, ki jo pripravlja, še ni zasledil. Po njegovem žanr še najbolje opiše, če jo imenuje pričevanje. "V knjigi bo več stvari. V prvi vrsti so tu gotovo fotografije. Lepše so bolj poudarjene, druge pa namesto besed opisujejo pot. Potem je tudi spremno besedilo, zgodba, to, kar sem doživljal na poti, tudi anekdote, ki so se mi dogajale. Nekatere na humoren način, zanimivo ali smešno, spet druge, kjer je bilo treba prek sebe in tudi prek kakšnih bolečin, ko se je bilo treba potruditi. Tretji del so sprotni praktični nasveti, kako se lotiti takšnega veznega pohodništva, pohodništva na dolge ture – iz lastnih izkušenj, pa tudi z različnih svetovnih pohodniških forumov," pravi Gruber. Četrti element njegove knjige opisuje njegovo duhovno pot – njegova spoznanja.

Naredil je več kot 12 tisoč fotografij

Največ časa sta mu vzela prav izbiranje in obdelava 12 tisočih fotografij. "To je bila kar zajetna baza materiala, ki ga je bilo treba pregledati dvakrat. Prvi del sem najprej izbral za dokumentarni film, ki bo preplet fotografij s filmčki. Na poti mi je določene zanimive trenutke uspelo tudi posneti, kar popestri dokumentarni film. Drugi del pa sem izbral in obdelal za knjigo, sicer pa precej časa vzame obdelava fotografij."

Sočasno nastaja tudi film. "Ravno toliko časa, kot sem hodil, sem se potem ukvarjal s filmom. Tri mesece in pol sem hodil po osem ur na dan in vsaj enkrat toliko časa sem vložil tudi v projekt filma in knjige. To je sicer več, kot sem pričakoval, a če želiš kvaliteten izdelek, se splača potruditi," pravi Gruber, ki upa, da bo z njeno prodajo vnaprej na Adrifundu zbral dovolj sredstev, da bo svojo knjigo lahko poslal v svet.