Nekdanji odvisnik: Tek mi daje tisto, kar sem od nekdaj iskal

Šport je poleg usposabljanja, dela in izobraževanja ter krepitve socialnih veščin, sestavni dejavnik Reintegracijskega centra Pristava, ki že tretje leto domuje v prostorih nekdanje gostilne Pr Primož v Pristavi pri Tržiču. Uporabniki centra so nekdanji uživalci drog, reintegracijski in nastanitveni center pa pomeni še zadnjo stopničko na poti v normalno življenje.

Jutranja telovadna je obvezna za vse!

Stanovalci centra, uporabniki, dan začnejo z obvezno jutranjo telovadno. "Brez izjem!" poudarja Melita Žontar, vodja centra, ki je prepričana, da jim lahko zavzetost in napor, ki ga vlagajo v športno dejavnost, koristita tudi v vsakdanjemu življenju. "Nekdo je izjavil, da jih šport že ne bo rešil, meni pa se zdi, da jim ravno napori, kakršne so na primer doživljali na maratonu Franja, pomagajo tudi v težkih življenjskih razmerah in iz njih črpajo energijo za dosego ciljev," je prepričana Žontarjeva.

V Reintegracijskem centru Pristava je telovadba na vrsti takoj po zajtrku. "Vsak teden določimo enega od uporabnikov, ki prevzame odgovornost za vodenje vadbe, pridružijo pa se jim tudi tisti zaposleni v centru, ki vodijo jutranji krog. Športno dejavnost smo, kolikor je bilo glede na kadrovsko zasedbo in finančne zmožnosti mogoče, izvajali že od začetka delovanja programa, pred približno letom dni pa smo jo začeli širiti tudi na druga področja, od pohodništva, kolesarjenja in teka do tenisa," je pojasnila Žontarjeva, ki v centru izvaja tudi terapevtsko pomoč.

Avgusta na Triglav, zakaj pa ne?

Za športno sekcijo v centru sta odgovorna socialni delavec Anže Bertoncelj in laični terapevt Darko Sedej. "Šport je zame precej več kot hobi. Šport je način življenja. S svojim športnim udejstvovanjem poskušam fantom dajati zgled. Z njimi tečem, kolesarim, se udeležujem športnih prireditev, urejam donacije štartnin in podobno," je svojo udeležbo pri kovanju uspešne socialno-športne zgodbe pojasnil mladi Anže, ki 20-kilometrsko razdaljo med domačim Britofom pri Kranju in Pristavo običajno premaga kar na kolesu.

"Zdi se mi, da šport človeka iz žrtve spremeni v zmagovalca. V osebo s pozitivnim pogledom na svet. Tudi kot socialni delavec opažam, da tako lažje zgradim delovni odnos z uporabniki, si pridobim njihovo zaupanje in spoštovanje, kar pa je navsezadnje predpogoj za dobro delo z njimi. Pomembno se mi zdi, da fantje ob vstopu v program vsaj na enem od področij čim prej dosežejo uspeh, saj jim ta daje zagon tudi na drugih. Ko pretečejo določeno razdaljo, ko prekolesarijo določeno traso, se počutijo "normalne", ponosni so nase, ponosne so njihove družine, dvigne se jim morala in zdi se mi, da je to največ, kar je mogoče doseči."

Na začetku leta so si kot enega od glavnih letošnjih ciljev zastavili vzpon na Triglav. Ta jih čaka v avgustu, še prej pa bodo na nekaj dvodnevnih turah nabirali kondicijo in preverjali trenutno pripravljenost.

Od Franje do Teka čez štiri mostove

Pri nakupu športne opreme so si pomagali, kot so vedeli in znali. Na večje trgovske hiše so se obrnili po pomoč, a bili precej neuspešni, so pa zato na precej več posluha naleteli pri nekaterih lokalnih ponudnikih, kot so trgovina s kolesarsko opremo Grašca, Fitness center Stegnar in Tenis klub Križe, pa tudi uporabniki sami prispevajo svoj delež. "Zadnje čase se dogaja, da si zastavijo prioritete in del denarja, ki jim ostane od socialne pomoči – (gre za skromnih 50 evrov, ki jih je treba razdeliti med drobnarije, telefonske kartice, kavice, cigarete – op. a.) namenijo nakupu športne opreme. Eden od uporabnikov si je kupil tekaške hlače, drugi si je z denarjem, ki si ga je prislužil na usposabljanju, privoščil planinske čevlje, tretji kolesarsko opremo. To jim res veliko pomeni in precej vlagajo v zdrave cilje," je še povedal Anže, ki se je nedavno skupaj z uporabniki centra in sodelavko Uršo Sajovic udeležil 97-kilometrske Male Franje, pretekli konec tedna pa v okviru Nočnih tekov še Teka čez štiri mostove v Škofji Loki.

In kakšen je odziv tistih, ki pri športnih dejavnostih ne želijo sodelovati? "Občutek imam, kot da nekateri obžalujejo, da so izpustili takšno priložnost. Kot da bi jih bilo malo tudi sram," opaža socialni delavec, ki poudarja, da jim manjka prizemljenosti. "Svet doživljajo preveč otopelo, šport pa jim pomaga razčistiti nekatera vprašanja. V miru imaš priložnost predelati težave, ki se nakopičijo, in meditiraš, kar je precej bolje kot poležavanje pred televizorjem in ustvarjanje negativnih filmov v glavi."

Z motivacijo ni težav

"Približno leto dni šport sistemsko uvajamo v naš center. V tem času sta se zamenjali že dve ali tri garniture ljudi (uporabniki lahko v centru ostanejo šest mesecev z možnostjo podaljšanja – op. a.) Nekateri so nad tem navdušeni, drugi bi želeli početi kaj drugega," pravi Darko, ki je uporabnike centra razdelil v dve skupini. Prvo skupino, ki zmore enourni pohod, in drugo, ki bi si želela in tudi zmore precej več. Z motivacijo nimajo težav. Dovolj jim je družba, nekaj novega in pa seveda uspeh, ki ga čutijo po osvojenem vrhu, posebnih praznovanj pa ne organizirajo. Alkohol tako ali tako ni dovoljen. Letos so se uporabniki Reintegracijskega centra že povzpeli na Kofce in Dobrčo, bolj zagrizeni se večkrat kar sami odpravijo na bližnjo Kriško goro. "Ugotavljam, da so se tudi tisti, ki so tem aktivnostim sprva nasprotovali, zdaj navdušili nad sodelovanjem. Sicer pa so prav vsi vključeni v eno od aktivnosti, kolesarstvo, pohodništvo, tek," še pove Darko.

Tadej: od športa prek drog nazaj do športa

Čeprav je v centru trenutno devet uporabnikov, pa se nihče razen Tadeja ni želel izpostavljati, kar je povsem razumljivo. No, Tadeju ni bilo težko. Niti ni imel nič proti fotografiranju, niti razgaljanju svoje osebne zgodbe, tako kot nima nič proti jutranjemu teku, ki ga, kot pravi, napolni z energijo, ki traja ves dan. Danes 29-letni Tadej je sicer že od mladih nog povezan s športom. "Ukvarjal sem se z nogometom, judom, športnim plezanjem, motokrosom, občasno tudi tenisom. Ker je bila vedno predpogoj kondicija, za to pa najboljši recept prav tek, sem od nekdaj rad tekel," je povedal simpatični mladenič. Ob pogledu nanj je kar težko verjeti, da se je drogirati začel že pri 14 letih. "Nekaj časa mi je še uspelo trenirati, nato pa sem se povsem prepustil drogam," je povsem neobremenjeno spregovoril za Sportal. Pred tremi leti je vstopil v eno od italijanskih komun in se tam po dolgih letih spet srečal s tekom. "V komuni nismo imeli naprav za fitnes, čutil pa sem, da potrebujem nekaj, s čimer bi iz sebe spravil vse napetosti, ki so se mi kopičile. Na začetku sem pretekel po dva do tri kilometre, nato pa sem se zaradi soimenjaka v komuni, ki je kljub temu, da je bil dvakrat težji in višji od mene, tekel po 10 km, tega lotil tudi sam."

Ko je pred dvema meseca prišel v Pristavo, je kaj hitro ugotovil, da so zelo naklonjeni športu. Z Darkom in Anžetom se je za začetek udeležil Županovega teka na Brdu pri Kranju: "Deset kilometrov sem pretekel v 58 minutah, od takrat tečem vsako jutro. Spijem kavo in grem. Za pol ure ali 45 minut. Prejšnjo soboto sem na Teku čez štiri mostove čas izboljšal na 54 min, pa še Škofjo Loko sem si podrobno ogledal." Julija bo padla še Nočna 10ka na Bledu, cilji pa so vedno višji, 21 kilometrov na Ljubljanskem maratonu je zagotovo eden izmed njih. "Tek mi daje energijo. Prva dva kilometra se vedno mučim, nato pa je, kot bi se znotraj mene nekaj prižgalo in samo šibam! Ko se vrnem in se oprham, sem kot prerojen. Ker zjutraj nekaj dobrega storim zase, se ves dan počutim pozitivno. S tekom dobim tisto, kar mi je manjkalo. Tisto, kar sem neprestano iskal," je še povedal Tadej.