Mislili so, da bo umrl ali invalid, zdaj živi v pravem pomenu besede

Miha Gašperin v različnih obdobjih življenja in kolesarskega udejstvovanja. Foto: Osebni arhiv

Miha Gašperin iz Trebnjega je v kolesarstvu vse življenje. Poldrugo desetletje je tudi tekmoval. Za krmilo je držal najprej cestno, nato pa gorsko kolo. Pozneje je postal serviser. Njegovo življenjsko premico je drastično preusmerila bolezen. Prišlo je celo tako daleč, da so mu lani poleti presadili srce. Stvari so se zapletle in zdravniki so pričakovali najhujše. Na srečo je sledil, kot pravi, čudežni zasuk in 43-letnik na življenje gleda z diametralno drugačne perspektive. Želi živeti v najbolj prvinskem pomenu. Eno svojih zmag je dosegel prejšnji konec tedna, ko je s svojim ponyjem osvojil Vršič.

Kako je bilo videti vaše športno življenje, preden so nastopile težave s srcem?
Na kolesu sem bil vsakodnevno. Ukvarjal sem se z ekstremnimi športi, predvsem gorskim kolesarjenjem, pozimi deskanjem, tudi v turni različici, in agresivnim rolanjem.

Kdaj ste začutili, da ni vse tako, kot bi moralo biti?
Pred šestimi leti. Opažal sem utrujenost. Pika na i je bil sistematski pregled v službi. Na EKG so zaznali spremembe, osebni zdravnik me je poslal h kardiologu. Dobil sem defibrilator, dvakrat sem imel presaditev matičnih celic. Zdravniki so napovedovali, da bo prej ali slej potrebna transplantacija srca, a se nisem strinjal. Morda sem razmišljal preveč filozofsko. Zdaj je moje mnenje povsem drugačno.

"Nikoli ne veš, kdaj pride srce zate. Tedaj moraš biti stoodstotno zdrav." Foto: Osebni arhiv Mislil sem, da je srce del duše. Zdaj pa sem spoznal, da je to mišica življenjskega pomena in nič več. Z novim srcem sem še vedno enak kot sem bil, le da lahko živim in diham. Ko je prišlo že tako daleč, da je šlo za biti ali ne biti … Stanje se mi je zelo poslabšalo, čeprav sem to doma prikrival. Ponoči sem se zbujal, dušilo me je, avto sem težko vozil. Tudi najlažjih naporov nisem zmogel.

Lanskega januarja in februarja sem bil že zelo slab. Na začetku marca sem imel kontrolo po transplantaciji matičnih celic. Na ultrazvoku so mi dejali, da me kardiolog ne bo več spustil domov. Imel sem strdek pri srcu, voda mi je zalivala srce. Zelo sem kašljal, nisem mogel dihati.

Prišel sem na urgentni seznam, srce sem čakal tri mesece. Nikoli ne veš, kdaj pride srce zate. Tedaj moraš biti stoodstotno zdrav, brez okužb, obiske imaš omejene zaradi možnosti virusov.

Kaj vam je rojilo po glavi v tistih treh mesecih?
Vse sem vzel kot dobro. V dveh dneh sem si "naštimal" glavo, se psihično pripravil. Bil sem pripravljen čakati, kolikor dolgo bi bilo treba. Nisem se obremenjeval z ničimer. Nisem bil depresiven, nisem potreboval psihologa.

Pri starejših bolnikih je problem, ker so bolj neučakani. Zdravniki se pri mlajših zavzemajo, da dobijo srce mlajših oseb, pri starejših pa to ni čisto tako. Meni (zdaj je star 43 let, op. a.) na primer ne bodo dali srca 55-letnika. Večina starejših se težje rehabilitira. Pri presaditvi so pomembni krvna skupina, velikost in teža. Spol ne.

Srce koga ste dobili?
Dobil sem srce mladega fanta. Rekli so mi, da je bil star manj kot trideset let. Nimam pa informacij, kaj se je zgodilo z njim. Mogoče me kdaj prešine, da bi vedel … Napisal sem anonimno zahvalo in jo nesel na Slovenija Transplant.

Kako je bilo na "tisti" dan?
Okrog polnoči je prišla v sobo sestra in mi povedala, da je prispelo srce zame. Pripravil sem se ter poklical ženo in prijateljico, ki je bila nekoč v transplantacijski ekipi. Šel sem v operacijsko sobo, nato se ne spomnim ničesar več. Kaj se je dogajalo potem, sem izvedel šele po nekaj mesecih. Novo srce je nehalo delati, preklopili so me na zunanji srčni obvod, dobil sem sepso, dali so mi dva antibiotika, na katera sem bil alergičen. Odpovedale so mi vse mišične celice, dvakrat so delali dializo ledvic.

Kazalo je zelo slabo, a stvar se je čudežno začela nagibati na bolje. Nisem videl nikakršnega predora, ampak glavo svoje kardiologinje, ki je govorila, da se še ne odzivam. Kar nekaj dni sem bil v komi. Od vseh narkoz in drugih stvari sem imel privide, prisluhe. Slišal sem glasbo, mislil, da sestre pečejo potico, videl sem vse svoje sorodstvo, s katerim smo gledali videospote na velikem zaslonu in podobno.

Ležeče kolo, ki si ga je naredil za lažjo vožnjo, ko je bil že bolan. V ležečem položaju je srce manj obremenjeno. Foto: Osebni arhiv

So pa vaši ženi že sporočili, naj se pripravi na najhujše …
Da. Bilo je grozno. Ed teden ni hodila v službo, sin ne v šolo. 2. junija pa praznujem rojstni dan, ker sem tedaj dobil srce. Pozneje sem začel dojemati, da z mano ni vse v redu. Misliš, da boš vstal, a ne moreš. Hranili so me, umivali, česali … Zdaj mi je to vse običajno in jasno. Vsa čast medicinskemu osebju v petem nadstropju kliničnega centra. Oni so zaslužni za mojo uspešno rehabilitacijo.

Kako dolgo ste potrebovali, da ste prišli na vsaj približno običajno raven?
Hodil sem na fizioterapije. Desna noga mi ni delovala. Stopalo mi je kar padalo. Imel sem takšno mišično distrofijo, da so predvidevali, da bom ostal na invalidskem vozičku. A sem vse presenetil. Imel sem izjemno voljo do življenja. Štiri mesece sem skozi okno gledal Šmarno goro in si zastavil podvig, da jo osvojim. Letos sem bil trikrat, hodim tudi na hribe okrog Trebnjega. Na začetku sem malo hodil okrog bloka in v tretje nadstropje.

Njegova ponyja. Miha obožuje starodobna kolesa. Foto: Osebni arhiv Kako se je spremenil vaš pogled na življenje?
Prej sem bil zelo aktiven, osupljivo je, kako se ti stvari spremenijo. A ne gledam nazaj. Prizadevam si le, da karseda izkoristim življenje, ki mi je ponujeno. Nikoli se ne sprašujem, zakaj se je to zgodilo meni. Živimo! Napotke dajem tudi drugim, dobivamo se s tistimi "sošolci", tako jim pravim, s katerimi smo skupaj čakali na operacijo. Bodrimo se, si izmenjujemo informacije. Vedno pravim: ne tarnati, živeti.

Če bi to, kar vem zdaj, vedel pred tremi leti, bi se nemudoma odločil za transplantacijo. Ne želim se obnašati egoistično. Hočem propagirati darovanje organov. Svojega sina sem vprašal, ali bi postal darovalec. Odgovor je bil bolj ne kot ja. A sem mu dejal, da če ne bi bilo darovalca, da tudi mene ne bi bilo tukaj. Zakaj ne bi nekdo s tremi organi, srcem, jetri in ledvicami, rešil treh ljudi. Stvari gledam drugače. Seveda je pomemben tudi denar. Treba je užiti življenje in ga živeti kakovostno. Meni, ko sem čakal na srce, ni pomagal noben denar.

Lahko bi imel milijone. Imel sem veliko podporo prijateljev in znancev. Tedaj sem videl, da tudi ljudem, ki mi niso bili tako blizu, nekaj pomenim. Organizirano je bilo kolesarjenje v dober namen, trener mojega sina, ki igra golf, je organiziral dobrodelni turnir. Sam pa se vseskozi borim, ne popustim. Grem prek sebe, a ne toliko, da bi ogrožal svoje zdravje.

Kako ste prišli do ravni, da se lahko rekreirate?
Vse življenje sem bil v kolesarstvu, kot tekmovalec in serviser. Tega ne moreš kar končati. V kolesarstvu sem in bom ostal. Za vsak mesec sem si zadal nagrado. Zato sem se prijavil na dirko s ponyji na Vršič. To sem tudi storil. A če bi bilo bolj vroče, tega ne bi izvedel. Življenja ne bom dajal na kocko. Res pa je, da sem večino časa hodil. Peljal sem se na začetku, nadzoroval sem utrip srca.

• Ne spreglejte: Saj ni res, pa je: v petkah v planine

Kako ste se počutili na vrhu?
Vrhunsko. Vedel sem, da bo težko, ker sem vedel, da bom moral hoditi. S hojo nimam težav. S sabo sem imel ekipo prijateljev, ki so bili solidarni z mojo hitrostjo, čeprav sem jim dejal, da lahko gredo naprej. Ni bilo nobene prisile. Potreboval sem dve uri dvajset. Srečal sem kolege, s katerimi smo še skupaj dirkali. Gledali so me, kot da sem malo nor. A imam veliko volje. V kolesarstvo bom še bolj vpet.

Za prihodnjo sezono načrtujem DOS Extreme, 1.200 kilometrov okrog Slovenije, ki jih želim odpeljati v četvorki. Vem, da sem sposoben odpeljati četrtino te razdalje. Po 30, 40 kilometrov v kosu. Če bom le dobil ekipo.

Miha Gašperin se rekreira vsakodnevno, a pazi, kaj in kako dela. Foto: Vid Ponikvar
Koliko naporov vam dovoljuje vsakdanjik?
Čim več gibanja. Po pameti. Pred boleznijo se nisem poslušal. Ni bilo merilnikov utripa, preoblačenja prepotenih majic … Samo "gas" na polno. Zdaj vem, da ne smem zboleti. Disciplinirano vedno s sabo nosim sveža oblačila. Vsak dan hodim ali grem na kolo. Z možgani na "off". Pod Gorjanci na vikendu polnim baterije. Živim "na izi". Spet nameravam narediti kakšno "neumnost" za promocijo darovanja organov. Nameravam iti na Ljubljanski maraton, na deset kilometrov, pozimi poskusiti smučati …

Videti sem povsem zdrav, a izogibati se moram zaprtih prostorov, bolnih ljudi, jemljem tablete … Ko smo se vzpenjali na Vršič, mi je neka ženska dejala, kar so mi sicer povedali pozneje, kakšen "dedec", pa hodi. Če bi vedela mojo zgodbo, tega gotovo ne bi rekla.