Marko Roblek: Bližnjic ni, teka se moraš naučiti na novo

"Pri podloženem copatu nisi deležen senzoričnega odziva tal. Pri vsakem koraku se moraš posebej opominjati, da tečeš pravilno," opozarja Marko Roblek, pionir bosonogega teka v Sloveniji.

1 / 4

Foto: Bor Slana , Ana Kovač , Matjaž Rušt , osebni arhiv Marka Robleka

2 / 4

Foto: Bor Slana , Ana Kovač , Matjaž Rušt , osebni arhiv Marka Robleka

3 / 4

Foto: Bor Slana , Ana Kovač , Matjaž Rušt , osebni arhiv Marka Robleka

4 / 4

Foto: Bor Slana , Ana Kovač , Matjaž Rušt , osebni arhiv Marka Robleka

Marko Roblek. Letnik 1976. Tekač z bogato kilometrino, vitez dobrega teka, kolumnist, energičen sogovornik in prava enciklopedija maratona se v teh dneh pripravlja na berlinski maraton. Pretekel ga bo bos, kako pa drugače? Tisto, kar se je rodilo iz stave ob parih vrčkih piva je povzročilo pravo življenjsko revolucijo ...

Se spomnite, kdaj ste nazadnje tekli v športnih copatih? Mislim, da je bilo spomladi leta 2008 na maratonu v Parizu. Takrat sem že približno pol leta eksperimentiral z bosim tekom, v Parizu pa sem v športnih copatih nastopil zgolj zato, ker sem si nekaj dni prej na Kraškem maratonu pri osmih stopinjah Celzija in v dežju na gramozu na Orleku dobesedno odprl podplat in nisem želel tvegati.

Bosi tek menda s seboj prinese kopico sprememb. Kako je spremenil vaše življenje? Zanimivo je, da sem, pa pri tem nisem osamljen primer, pri prehodu na bosi tek zaobjel še druge sestavine bolj preprostega načina funkcioniranja. Pri prehrani se bolj obračam k organski, domači hrani, uživam čim manj predelanih ogljikovih hidratov. Opažam, da tudi drugi bosonogci po svetu razmišljajo podobno. Preprosto rečeno, jem tisto, kar so jedli že naši predniki, ko so naokrog še tacali bosi. Manj kompliciram, ne tečem niti z merilcem časa niti z glasbeno spremljavo.

Ko grem na tek, ne grem na trening, temveč "laufat". Čeprav se trenutno pripravljam na berlinski maraton, teka ne jemljem kot trening. Ne vklopim ure, ne navlečem kompresijskih oblačil, ne vzamem hidracijskih pasov, niti hrane ali pijače.

Nič nimam proti tistim, ki trenirajo in imajo svoje cilje, ampak jaz sem to presegel, dal iz sebe. Prišel sem do sklepa, da treningi, ki s seboj prinašajo določene programe in zakonitosti, zame niso več primarna zadeva, ampak je bistveno, da se imam lepo, da se družim z ljudmi. Tudi Vitezi dobrega teka smo nastali iz želje po sproščeni rekreaciji in druženju in opažam, da je regeneracija hitrejša, če k zahtevnemu teku pristopim bolj sproščeno in neobremenjeno.

Bosi tek je kot posmeh v brk proizvajalcem športne opreme, ki stremijo k športnim copatom z vedno boljšim blaženjem. Ste bili kdaj deležni kakšne njihove kritike? Od začetka sem res imel nekaj težav. Eden od sponzorjev Nočne10ke (Marko Roblek je vodja prireditve Nočna10ka – op. a.) mi je pred leti, kadar je zasledil kak članek o mojem bosonoštvu, očital moje tovrstno udejstvovanje.

Zanimivo je, da so v ZDA težnje po bosem teku precej hitro in spretno vpletli v svojo linijo športne obutve. Najprej so se upirali, nato pa izkoristili priložnost. Klasični proizvajalci športne obutve so začeli proizvajati svoje minimalne linije, ki naj bi posnemale bosonogi tek, a če vprašate mene, gre pri tej obutvi le za to, da nekoliko zmanjšajo blaženje. Ko so ugotovili, da minimalizem v svetovnem merilu zavzema 12 odstotkov trga, kar je pri parih milijardah velika številka in lep kupček denarja, so se tega lotili tudi slovenski proizvajalci. To, kar je Vibram začel s FiveFingersi, so začeli še preostali in se zagrebli za tržni delež.

V čem je po vašem mnenju pravzaprav težava športnega copata z dobrim blaženjem? Težava je v tem, da pri podloženem copatu nisi deležen senzoričnega odziva tal in se moraš pri vsakem koraku posebej opominjati, da tečeš pravilno. Kadar tečeš bos, se zelo dobro zavedaš, kdaj priletiš na peto, in se podzavestno močno trudiš, da se temu izogneš, saj ni prijetno. Pri copatih z blaženjem je to veliko težje.

Proizvajalci poudarjajo tudi, da je prehod na minimalizem postopen. To pomeni, da postopoma pokupiš tudi vso njihovo kolekcijo. Skratka, proizvajalci so se zelo dobro znašli.

Po drugi strani pa naše krdelo bosonogcev vztrajno raste in tisti, ki smo vse te faze preskočili – moji empirični podatki celo pravijo, da če uporabljamo vse te vmesne faze, samo podaljšujemo agonijo, na koncu pa še vedno tečemo po peti – tečemo pravilno, saj nas v to prisili bosa noga. Ko enkrat osvojiš tehniko teka, lahko tečeš tudi v gojzarjih, pa boš še vedno tekel pravilno.

Vseeno so tudi pri bosem teku mogoče poškodbe. Seveda, če si prej 25 let tekel v čevljih in imaš zato zakrčene kite in če se preveč entuziastično zaženeš v bosi tek, si lahko poškoduješ meča ali ahilovo tetivo. Vsakemu svetujem: čim manj blaženja in postopen prehod. Bližnjic ni, teka se moraš naučiti na novo, se pa splača.

Kakšen naj bo prvi korak, ko odvržemo športne copate? Za začetek tacajte bosi po stanovanju, nato pa to vpletite v treninge. Vzemite si vsaj pol leta časa. Ko obvladaš pravo tehniko, je vse bistveno lažje.

Zanimivo je, da se je vaša bosonoga kariera rodila iz stave. Da, če ob petkih ne bi hodili k Ruskemu carju na pivo, tega ne bi bilo. Po nekaj pivih padejo butaste ideje in neki petek je padla stava, češ, kdo si upa bos preteči kilometer in pol. No, tisti bosi tek mi je ustrezal in tako se je začelo. Iz tega se je rodil naslednji izziv, bosi poskus na Nočni10ki. Skratka iz heca, zafrkancije … Bosonoštvo mi je naproti prišlo ravno ob pravem času. Po 15 letih sem se teka nasitil, pestile so me poškodbe, izgubil sem veselje, bosonoštvo pa mi je pokazalo pot do nove dimenzije. Začel sem na novo in to mi je bilo všeč.

Pa vendar niti vi niste imuni proti izgubi veselja do teka. O tem ste se razpisali v kolumni v zadnji številki revije, posvečene tekaškim vsebinam. Lani sem se res nekoliko izpel, nato pa našel motiv v tekmovanjih. Prijavil sem se na berlinski maraton in zdaj me to kar vznemirja. Jaz sem tekač, j*** ga.

Se vam zdi pomembno, da med tekom pozabite, da tečete? Pravijo, da začneš teči takrat, ko se ne zavedaš več, da tečeš. Meni se to zdi preveč sadomazohistična ideja. Kadar grem teč, tega nočem preskočiti. Bosonoštvo je za kaj takega idealno. Pri njem se moraš zavedati okolice, biti moraš pozoren na to, kam boš stopil, sproti preverjati teren. Veš, kaj delaš in se na to odzivaš, obenem pa se še mentalno sprostiš. Sam sem ugotovil, da imam bistveno več od teka, ko dam na stran čim manj tega.

Odtekli ste že več deset maratonov. Kaj se je izkazalo kot ključno, glava ali fizična pripravljenost? Brez fizične priprave ne gre, a je mogoče tudi z glavo marsikaj nadoknaditi. Nekaj mojih kolegov se je maratona udeležilo brez priprave in ga zvozilo. No, res je, da so bili dva tedna podrti, ampak so zmogli. Mislim, da je polovica uspeha v glavi in polovica v nogah. Če glava ni uglašena, potem boš kljub odlični fizični pripravljenosti zadel ob zid, vse se bo podrlo in boš odstopil.

Kako sami rešujete krizne trenutke? Iz izkušenj sem se dokopal do spoznanja, da je vse ciklično. Enkrat si na dnu, že v naslednjem trenutku pa gre krivulja navzgor. Na maratonu tečem počasi, kar pomeni, da je verjetnost sesutja manjša, in se zamotim. Še posebej na Ljubljanskem maratonu, kjer z Vitezi dobrega teka vsako leto tečemo našemljeni. Ko nastopi kriza, se zamotim s tekači in navijači. Če nekaj takega vključiš v tek, je lažje.

Počutim se grozno, kadar vidim tekače, ki pritečejo skozi cilj, se ozrejo na uro in zaradi rezultata padejo v depresijo. Kot da bi vse tisto, kar so tri do pet ur počeli na maratonu, z enim zamahom zabrisali v koš za smeti. Kljub temu da sem v življenju pretekel že več kot 50 maratonov, še zmeraj cenim vsakega, ki ga pretečem. Se pa rado zgodi, da maraton na maratonski sceni postane nekaj vsakdanjega in da gre tekačem le za rezultat. To se mi zdi v nasprotju z logiko. Konec koncev ne gre za olimpijske igre.

Konec septembra se znova odpravljate na berlinski maraton. Kakšna so za vas merila za uspešen maraton? Kot organizator tekaške prireditve lahko iz lastnih izkušenj povem, da je zelo pomembno, da se tekač na progi počuti varnega, če ga pocrkljaš, se počuti dobrodošlega, če mu nekaj podariš, se počuti vrednega, če mu zagotoviš še spominke, gravuro medalj in takojšnje rezultate na internetu, SMS-service in life tracking, kot jih imajo vsi večji maratoni, si zmagal.

Kot tekač se najbolje počutim na maratonih, kjer imam zelo malo opravka z birokracijo in hitro pridem do štartne številke, do stranišč in garderobe, kjer so okrepčevalnice na progi tako inovativno razporejene, da tekači množično ne okupirajo že prve. V tem pogledu je berlinski maraton vrhunski.

Kam bi uvrstili ljubljanski maraton? Glede na to, da je ljubljanski maraton moj prvi maraton in sem malce subjektiven, mi je prav ta najbolj všeč. Tu sem dosegel najboljši rezultat v karieri, proga ima tisto, česar drugi maratoni nimajo. Ogromno zelenja, narave …

Vam je moreče 42 kilometrov odteči v dveh krogih? Super je, če je maraton speljan v enem krogu, še posebej s psihološkega vidika, ni pa dobro iti z glavo skozi zid in iz proge narediti zmazka, je speljati nekam na obrobje mesta, kjer ni gledalcev in dogajanja. To, kar je zdaj v Ljubljani, se mi zdi optimalno. Urbano okolje, kjer te gledalci počakajo tudi za drugi krog. Ko pritečeš na konec Dunajske ceste, nadaljuješ na Slovenski, se pri Nami spustiš na Prešernovo in skozi koridor navijačev pritečeš na Tromostovje, te to tako privzdigne, da je težko opisati.

Kako se vam je v več kot 20 letih tekaških izkušenj spremenil pogled na tek?

Začel sem kot 15-letni mulc, ki o teku ni imel pojma. Glede na to, da nisem iz pravega testa za skupinske športe, je bil tek edini šport, ki sem se ga bil pripravljen lotiti. V njem sem se znašel in našel. Kot mladenič sem hitro napredoval, ukvarjal sem se z nečim, kar je bilo ne samo zabavno in zdravo, temveč zanimivo tudi v tekmovalnem smislu. Ko je bil tek, poleg študija in dela na kmetiji, glavna stvar v življenju, sem bil precej dober. Ko pa sem prvič staknil poškodbo, kar se prej ali slej zgodi vsakemu tekmovalnemu tekaču, sem odkril tudi slabe strani rekreacije. Kaj hitro se lahko zgodi, da vsako bolečino, ki se pojavi med tekom, čutiš kot prepreko, ki jo moraš preskočiti. To pomeni, da ne poslušaš svojega telesa in nočeš sprejeti dejstva, da je nekaj narobe, da se moraš ustaviti in nekaj mesecev nameniti rehabilitaciji. Tudi zato je ogromno tekačev poškodovanih, ko tudi na zahtevo zdravnika ne počivajo in zapadejo v kronične zdravstvene težave. Sliši se kot floskula, a vendar: naučil sem se, da moram prisluhniti svojemu telesu, odkriti, kaj želi povedati, saj je to edina pot do teka tudi v pozni starosti.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano