Helena Žigon bo praznovala 87 let. "Vse pride in vse mine," pravi.

Helena Žigon je eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenskih tekaških prireditev. Nastop na lanskem ljubljanskem maratonu je bil sicer uradno njen zadnji tekmovalne narave, a še vedno teče. Za osebno zadovoljstvo in zadoščenje. S prijateljico Radojko vsak ponedeljek pretečeta ali prehodita od štiri do pet kilometrov. Žigonova, ki je lani izgubila svojega dolgoletnega moža, besede o njem ji gredo še danes težko z jezika, bo 13. aprila 2015 dopolnila 87 let. Pravi, da se zdravstveno kar dobro drži, a hkrati priznava, da vrtnih opravil ne zmore več, tudi kosilo ji običajno pripeljejo od drugod. Ostaja optimistična. Da bi le bila zdrava …

Pred letom dni ste na 1. Istrskem maratonu še zadnjič pretekli 21 kilometrov. Kako se spominjate tega polmaratona? Trasa ni bila ravno preprosta ... Ja, bilo je težko, a mi je uspelo. To mi je bilo kar v veliko zadoščenje.

Lani ste po ljubljanskem maratonu napovedali tekmovalno slovo. Boste pri tem vztrajali? Tekmovala ne bom več, tečem pa še vedno. S prijateljico Radojko se dobiva vsak ponedeljek ob 9. uri, malo hodiva, malo tečeva. Nato si privoščiva še kavico in posloviva. Lepo nama je …

Katera je glavna pobudnica vajinih tekaških srečanj? Kar obe, sicer pa kar avtomatsko velja, da se dobiva vsak ponedeljek ob 9. uri.

Tudi na velikonočni ponedeljek? Tudi, po Slovanu sva naredili par krogov, nabralo se je štiri kilometre.

Vas še vedno vabijo na tekaške prireditve ali so zdaj kar malo pozabili na vas? Ne, odkar sem rekla, da ne bom več tekla, me ne vabijo več.

Pa bi šli vsaj spodbujat tekače? Da, to bi pa rada šla.

Pogrešate to atmosfero? Ko so vas v ciljnih metrih spodbujale množice in vzklikale vaše ime? (smeh) Da, to je bilo prijetno, vsi so me poznali in to spodbujanje mi je dalo zagona. Je pa tako, vse pride in vse enkrat tudi mine.

Tudi na domači trasi imate verjetno cel kup navijačev. Ja, vsi me poznajo in vedno mi zastavljajo podobno vprašanje: A vi pa še vedno tečete? Tečem ali hodim, ampak samo še zase.

Kako vam služi zdravje? Za zdaj še kar dobro.

Knjiga Bela dama, ki jo je o vaši življenjski zgodbi napisala sociologinja in antropologinja, sicer pa tako kot vi zagnana tekačica Jasmina Kozina Praprotnik, je izšla oktobra lani. Ste jo že prebrali? Hm, rekla sem, da jo bom, ampak se je še nisem lotila.

Verjetno je težko brati o sebi. Niti ne, a mi časovno kar ne znese. Doma imam toliko dnevnega časopisja, da mi zmanjka časa za drugo.

Presenetilo me je, kako odprto ste spregovorili o svojem življenju, tudi o najbolj bridkih izkušnjah. Ja, precej sem se razgovorila. Tudi zamerila sem se nekaterim ljudem. Še posebej hčerki moje mačehe. Po izidu knjige me je poklicala, češ da njena mami pa že ni bila taka, kot sem jo opisala v knjigi. Odgovorila sem ji, pa saj nisi živela z nami in ne veš, kakšna je bila.

Ste že na začetku vedeli, da bi v knjigi radi razčistili tudi z osebnimi stvarmi, tudi z vašim odnosom z očetom in mamo, s katero sta stike navezali šele pri 20 letih? Niti ne, a ko te nekdo sprašuje, besede kar same tečejo.

Kaj bi danes v življenju zapeljali drugače? Če bi seveda lahko … Prav gotovo to, da ne bi živela z mačeho. Če bi imela jaz kaj besede, gotovo ne bi. Res je bila mačeha v pravem pomenu besede in tu ne morem pomagati.

Z mamo pa ste razčistili stvari? Ja, sem, a sem ji kljub temu zamerila. Poleg mene je imela še tri otroke in vse tri je lahko obdržala, mene pa je dala stran. Njen izgovor je sicer bil, da me je oče sam odpeljal, ampak rekla sem ji, veš, jaz bi šla za svojim otrokom tudi peš, ne bi ga pustila kar tako. Mati je le mati. Tako je pač naneslo.

Koliko let ste imeli, ko sta se srečali? 20 let. Najprej sem jo obiskala v Avstriji, nato pa še Avstraliji, kamor se je preselila pozneje. Da sva se pogovorili.

Škoda, da se je srečanje z očetom končalo tako, kot se je. (Oče je umrl ravno na dan, ko bi se na pobudo Helene moral srečati z njeno mamo, op. a.) Tako je življenje. Mislim, da je že ob rojstvu zapisano, kako boš živel.

Tudi tek? Tudi tek je bil načrtovan.

Kateri vam je bil najljubši? Kar vse sem imela enako rada, no, Sežana mi je bila vedno posebej ljuba.

Kako vam je obogatil življenje? Kaj pa vem, vse življenje sem bila vajena teči. Najprej zato, ker sem morala, potem pa mi je to prešlo v kri.

Tekmovalnih ambicij kot profesionalna športnica pa niste imeli? Ne, nikoli.

Pa so vas vabili v razne atletske klube? Ja, pa sem rekla; ni govora. Tam so bili pa še boljši od mene.

Ampak če bi trenirali … Ne, ni mi bilo do tega.

Kako pogosto spremljate šport? Do nogometa mi ni, drugo pa kar spremljam.

Zimske športe? Ja, smučanje pa sploh.

Mislite, da bo Tina Maze še vztrajala? Mislim, da bo še, ne more kar tako odnehati. Še vedno je med najboljšimi smučarkami na svetu in mislim, da še ni čas, da se poslovi. Naj premisli čez poletje. Sicer pa je tako, vsak odloča zase, prisiliti je ne moremo.

V ponedeljek, 13. aprila, boste praznovali 87. rojstni dan. Že veste, kako bi ga radi preživeli? Družini sem rekla, naj ta dan kar oni organizirajo, jaz pa bom plačala, kar bomo pač pojedli in popili. Gostiln ne poznam, ker tja ne zahajam, tako da …

Ne, bolj sem mislila na to, kaj si želite zase? Da bi bila zdrava, da bi lahko sama hodila naokrog, da se mi ne bi zvrtelo. Samo to.