NK Olimpija
NK Maribor
Ponedeljek, 20. 8. 2018, 9.00
4 leta, 9 mesecev
Kolumna
Besede trenerja Maribora so otročje in nespoštljive
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
23
Namesto da bi se danes pogovarjali predvsem o tem, kako je prišel do velike zmage na derbiju in sredi Stožic taktično povsem pretental kolega na klopi Olimpije, je trener Maribora Darko Milanič z besedami po koncu tekme poskrbel, da se je v središču pozornosti znašel tudi zaradi nečesa drugega.
"Kot predstavnik slovenskega nogometa je popolnoma jasno, da navijaš. Po drugi strani pa je rivalstvo tako veliko, da so občutki zelo, zelo mešani in to, kar sem na začetku naredil (dramaturški vložek pred začetkom odgovora, op. p.), je to. Oziroma lahko bi rekel tudi tako, da bom gledal svoj posel in se ne bom preveč obremenjeval z Olimpijo," je po tekmi na sicer malce provokativno, a nikakor neumno vprašanje, ali bo na njenih naslednjih evropskih izpitih navijal za Olimpijo ali njenega nasprotnika, odgovoril Darko Milanič malce za tem, ko je na začetku dramaturško zastal in globoko vzdihnil.
Še prej je enačbo o tem, zakaj je Olimpija, ki je še v Evropi, prepričljivo izgubila proti Mariboru, ki je iz nje izpadel, razrešil s preprostim računom. Tako je zaradi tega, ker je imela lažje nasprotnike. Precej poniževalno do kolega Aleksandra Linte, ki je sedel ob njem, pa čeprav je resnično.
Ampak to niti ni tako pomembno. Bolj nespoštljive in še bolj otročje so besede, ki jih je izrekel za tem. Razumemo, da ob evropskih nastopih večnega največjega tekmeca na družabnih omrežjih ne bo objavljal fotografij in videoposnetkov, na katerih se bo z zelenim šalom okoli vratu drl: "Olimpija! Olimpija!"
Toda po petih naslovih državnega in treh pokalnega prvaka, ligi prvakov in dveh ligah Europa v 14 letih trenerskega posla, po 42 nastopih v reprezentanci, treh na evropskem prvenstvu, dveh sezonah v ligi prvakov in treh prvenstvenih lovorikah, ki jih je na tujem osvojil kot igralec velikih klubov, bi 50-letni Izolan lahko vedel, da bi moral odgovoriti drugače, tako pa je v želji, da bi ugajal, izpadel otročje.
V nogometnem svetu, v katerem morajo njegovi podrejeni na vsakem koraku ponavljati floskule o tem, da je pomemben samo končni rezultat ekipe in niti najmanj ne njihov osebni učinek, bi moral vedeti, da je nogometna folklora, ki v mariborskem primeru narekuje, da je zeleno grdo in podobno, na katero se pogosto izgovarja njegov nadrejeni, rezervirana samo za navijače in morda še za koga, a nikakor ne za glavnega trenerja.
Do Ljubljane in njenega nogometnega kluba malce več spoštovanja ne bi moral pokazati zaradi tega, ker so za veliko zmago v Stožicah pravzaprav poskrbeli skorajda sami Ljubljančani. Eden je s podajo, ob kateri je v iskanju nujnih okrepitev morda z ušesi zastrigel celo predsednik evropskega prvaka Reala Florentino Perez, poskrbel za gol drugega in pozneje zadel tudi sam. Tretji je ubranil enajstmetrovko in s še nekaj odličnimi posredovanji poskrbel, da je mariborska mreža ostala nedotaknjena. Četrti je postavil končni izid 3:0. Na igrišču pa je z maratonskimi pljuči gor in dol tekal še peti.
Še veliko manj bi moral drugače govoriti zato, ker so se nogometaši Olimpije takoj po uspešnem četrtkovem evropskem nastopu na Finskem, ki se je zaključil tik pred tem, ko je nekaj tisoč kilometrov stran z lovom na nov evropski podvig začel njihov največji tekmec, zbrali pred televizijskim ekranom in vsi od prvega do zadnjega stiskali pesti, da bi Mariboru uspelo. Tega seveda sploh ni vedel.
Primorec na klopi Maribora bi moral malce več spoštovanja pokazati predvsem in samo zaradi tega, ker je najbolj trofejen trener najbolj trofejnega slovenskega kluba. V prihodnosti zagotovo tudi kandidat za selektorja Slovenije, kar je upravičeno že bil. Eden najboljših slovenskih trenerjev. Kapetan Slovenije, ko se je ta v športu prvič zares predstavila celotnemu svetu in poskrbela za eno največjih evforij v svoji mladi zgodovini. Zagotovo velikan slovenskega nogometa in s tem tudi športa.
"Če se Slovenci ne spoštujemo dovolj med sabo, kako nas bodo spoštovali drugi?" oziroma podobne so besede, ki jih, v športu še toliko bolj, slišimo pogosto. Ne spomnim se točno, a dal bi roko v ogenj, da jih je kdaj na svoji več kot tri desetletja trajajoči nogometni poti, ki ga je odpeljala tudi v Srbijo, Avstrijo in Anglijo, izrekel tudi trener Maribora.
Zato naj se on in njemu podobni v enem klubu, katerega ena čast se je v zadnjem obdobju enkrat že pošteno zamajala, ne čudijo, če jih bodo v prihodnosti, ko se bodo potepali po evropskih gostovanjih, še kdaj zamenjali s Slovaki. Da, z ravno tistimi, s katerimi se bo v naslednjih enajstih dneh dvakrat pomerila Olimpija.
Pa brez skrbi, Mariborčani. Tudi če ji uspe in pride do zgodovinskega uspeha zanjo in s tem tudi za slovenski nogomet, bo še vedno zaostajala za vami. Krepko zaostajala. Za dve ligi Europa, kar tri lige prvakov in osem oziroma celo 12 naslovov državnega prvaka, če odštejemo njeno predhodnico, s katero Olimpija, ki v Ljubljani nogomet igra danes, nima prav nič skupnega.
23