Četrtek, 20. 5. 2021, 11.02
2 meseca, 3 tedne
"Nič mi ne manjka, razen še več tekem" #VIDEO
26-letna Senta Jeler se trikrat tedensko z avtomobilom odpelje iz Leskovca pri Krškem na trening v Braslovče, nekaj kilometrov naprej od Polzele. Uro in pol se vozi v eno smer, zato da dve uri trenira s članicami slovenske reprezentance v sedeči odbojki. Trening ji tako vzame osem ur časa, ki ga ob prenapolnjenem urniku vedno primanjkuje, a ostaja zvesta svojemu športu. Tudi zaradi vzdušja na treningu, ki je hkrati priložnost, da si odpočije misli, razgiba svoje telo in seveda tudi poklepeta s kolegicami.
Pred dvanajstimi leti je kot sopotnica v motoristični nezgodi izgubila nogo. Po večmesečnem zdravljenju v UKC Ljubljana in URI Soča se je naprej posvetila plavanju v ŠD Plavalček, nato pa na povabilo selektorja reprezentance v odbojki sede Simona Božiča presedlala na ta šport, kjer že šesto leto z ekipo niza lepe uspehe.
Evropsko prvenstvo v Poreču, 2017
Ženska reprezentanca odbojke sede je na svojem prvem evropskem prvenstvu leta 1995 osvojila bronasto odličje. Leta 1999 pa so postale evropske prvakinje, na svetovnem prvenstvu leta 2000 pa so osvojile bron. Na prvih paralimpijskih igrah leta 2004 v Atenah je slovenska izbrana vrsta osvojila četrto mesto.
Do zdaj so nastopile že na dvanajstih evropskih prvenstvih in domov prinesle devet odličij, zadnje leta 2015. Vknjižile so še pet nastopov na svetovnih prvenstvih, nazadnje leta 2018, pohvalijo pa se lahko s tremi medaljami. Trikrat so igrale že na paralimpijskih igrah – leta 2004, 2008 in 2012, ter bile dvakrat četrte.
Reprezentanco letos oktobra čaka nastop na evropskem prvenstvu v Turčiji, prihodnje leto pa še svetovno prvenstvo na Kitajskem.
Predstavljamo tri obraze Lidlove kampanje Nič nam ne manjka – parašportnike, ki dokazujejo, da šport ne pozna oviranosti, in ki so pripravljeni trdo delati za svoje uspehe.
Senta Jeler je članica reprezentance odbojke sede, Anej Doplihar je ročni kolesar, kandidat za paralimpijske igre v Tokiu, Lara Nedeljković pa je večkratna državna prvakinja v plesu na vozičku. V kampanji sodelujeta tudi uspešni paraplavalec Tim Žnidaršič Svenšek, ki je tudi kandidat za paralimpijske igre, in Dejan Fabčič, ki se pripravlja na svoj morebitni že tretji nastop na paralimpijskih igrah, tokrat v športni panogi lokostrelstvo.
Paralimpijske igre bodo vedno v mojih sanjah
Senta Jeler z vztrajnostjo in močno voljo, ki jo premorejo vrhunski športniki, sledi svojim športnim ambicijam. "Dokler ne bom enkrat tekmovala na paralimpijskih igrah, bo to vedno v mojih sanjah," si želi študentka fakultete za turizem v Brežicah, ki se je odločila tudi za nadaljevanje študija na magistrski stopnji. Poleg študija je vedno delala, aktivna pa je tudi pri Rdečem križu v domači krajevni skupnosti. Kot predstavnica mladih in predsednica mladinskega sveta v občini je vključena v različne mladinske projekte.
Zato si težko predstavljamo, kako ji uspe vse spraviti v en dan. "Sem zelo aktivna, včasih sem na nogah tudi 16 ur," pove energična sogovornica, tudi ambasadorka programa Postani športnik, ki je namenjen spreminjanju pogleda na šport, ozaveščanju javnosti in premagovanju predsodkov o vključevanju mladih invalidov v športne programe.
V katerih športih ste najbolj domači?
Atletika, tek, ples, nogomet … Vse, kar je bilo mogoče, sem poskusila, potem sem se našla v odbojki. Ne sicer takoj po nesreči. Mislim, da je minilo približno pet let, da sem začela trenirati odbojko.
Trenirate trikrat tedensko, česa se pri treningu najbolj veselite?
Najboljši del treninga je sam prihod na trening, da se spet srečamo s soigralkami in soigralci. Treninga se veselim tudi zato, ker točno vem, da me čakata dve uri, ko se spotim, sprostim svoje telo in misli ter zadiham.
Ekipa je generacijsko, interesno in karakterno zelo razgibana, in kot v vsaki ekipi tudi pri nas prihaja do sporov, kar je normalno, a smo vseeno povezane in se rade družimo. Ko je treba, znamo res stopiti skupaj in smo zelo dobra ekipa.
"Včasih me je bilo kar malce strah"
Kako ste se navadili na zelo energično igro pri odbojki sede?
Na začetku mi je bilo nenavadno. Morala sem osvojiti nove premike, saj se vse dogaja na tleh, premikaš se z nogami in rokami. Od prej sem bila navajena normalno teči in igrati nogomet, tako da je bila res velika sprememba. Ko sem videla, kakšne močne udarce imajo dekleta, me je bilo na začetku kar strah, saj je bilo včasih že kar malce preveč agresivno, tudi pri ženskah ekipah.
Kako se spopadate s krizo, ko ni dovolj motivacije?
Ko sem hodila na redna predavanja na fakulteto, in poleg tega še opravljala redno študentsko delo, sem morala zelo zgodaj vstajati ter se voziti uro in pol na trening. Takrat sem imela na treningu zelo malo energije, a kljub temu ti niso nikoli bili slabi. Niso pa bili tako kakovostni, kot so takrat, ko sem spočita.
Katera tekma vam pomeni največ?
Največ mi pomeni lanska tekma na kvalifikaciji za paralimpijske igre, četudi smo dosegle tretje mesto. Zadnja tekma, ki smo jo igrale, in sicer za tretje mesto, je bila nekaj res zelo posebnega, ker smo premagale ekipo Nemčije. Takrat smo bile najbolj usklajene. Tiste zmage smo se tako veselile, kot da bi bile prve.
Vsaka tekma je dobrodošla
Na katero tekmo pa si še posebej želite iti?
Paralimpijske igre so želja vsakega parašportnika. To bo v mojih sanjah prisotno, dokler tega ne doživim. Želim pa si kakršnegakoli tekmovanja, saj v teh časih vsaka tekma prav pride, da lahko pokažemo, zakaj treniramo že toliko časa.
Med korono je moral vsak zase skrbeti za kondicijo, da ne bi naša pripravljenost povsem padla, ker se je težko vrniti v tekmovalno formo in ritem. Od začetka epidemije smo imeli premor, poleti smo spet trenirali, od oktobra lani do februarja letos pa tudi ni bilo treningov.
Kako skrbite za kondicijo, ko ni treningov?
Za kondicijo sem pravzaprav zares začela skrbeti šele v času epidemije. Zelo veliko hodim, tudi s psom, imam svoj mini fitnes. Sicer sem zelo aktivna vsak dan, tudi po 16 ur dnevno, tako da s kondicijo nimam toliko težav.
Ko enkrat poskusiš odbojko sede, ti postane všeč
Za koga je primerna vaša disciplina?
Odbojka sede je primerna za vse. Zelo smo veseli vsakogar, ki pride k nam na trening, tudi če je zdrav. K nam lahko pridejo nekdanji odbojkarji, tisti, ki še vedno trenirajo, ali pa tisti, ki se do zdaj sploh še niso srečali z odbojko. To je zelo zanimiv šport. Ko enkrat poskusiš in osvojiš osnovne gibe, ti postane všeč. Priporočam ga vsem, ki si želijo več gibanja in tudi poskrbeti za svoje zdravje. Želimo si novih članov reprezentance, ki imajo neko obliko invalidnosti, da bi jih lahko sprejeli v svojo družbo. Trenutno nas je dovolj, ampak bi bil vsak novi član več kot dobrodošel.
Za koga boste navijali na letošnjih paralimpijskih igrah?
Nimam favorita, saj vem, kako veliko vsak vloži v to, da sploh izpolni normo za paralimpijske igre, tako da bom navijala za vse in upala, da se uvrstijo čim višje.
Sicer pa zelo spremljam nogomet, odbojko. Vsak športnik zase je vreden občudovanja, glede na to, koliko odrekanj in truda vloži v svoj šport. Spoštujem vse športnike, ki delajo za svojo kariero.
S tekmami lahko postanemo še boljši – kot osebe in kot športniki
V spotu kampanje Nič mi ne manjka je uporabljena himna parašportnikov Ta tempo, ki jo je pred dobrim letom ustvaril Rok Terkaj – Trkaj, režijo spota pa je prevzel Miha Kačič, podpisan tudi pod uradni videospot himne.
Slogan Lidlove akcije je Nič mi ne manjka. Kaj bi vi izpostavili?
Nič mi ne manjka, razen še več tekem, ker s tekmami dobimo kilometrino in le tako lahko postanemo še boljši – kot osebe in kot športniki. V bistvu si želim še več treningov, ki bi bili lahko malo bližje domu, saj je vožnja zelo naporna. Na dan treninga si moram vzeti osem ur časa. Moja šibka točka je tudi, da se prehitro razjezim. Dobro bi bilo, da bi tudi na tekmah uspešneje nadzorovala svoja čustva, saj to vpliva tudi na ekipo.
- Senta Jeler je na naslednji intervju povabila Aneja Dopliharja.
