Jure Franko: Vsaka kriza enkrat mine

"Jure Franko? O, zanimivo … Tako je bilo ime tistemu smučarju, ki je pri nas osvojil olimpijsko kolajno," je ob pogledu na bančno kartico svojega gosta pred leti vzkliknil gostinec v Sarajevu. Širok nasmeh gosta je kljub nekoliko spremenjenem videzu kaj hitro razkril, da je lastnik kartice v resnici Jure Franko, tisti mladenič, ki je leta 1984 osvojil srebrno olimpijsko kolajno v veleslalomu, prvo za tedanjo Jugoslavijo in seveda prvo za slovenski šport. Med olimpijskimi igrami v glavnem bosanskem mestu je Primorec v smučarski druščini resda štel le 21 pomladi, a je bil to naposled tudi njegov daleč največji uspeh v karieri. Po tekmovalni upokojitvi ga je pot vodila v ZDA in na Japonsko, dokler se ni vrnil v Slovenijo ter se ustalil v Radovljici. Tam z ženo Simono Vodopivec vodita podjetje Prospot, ki se ukvarja z gledališko in glasbeno produkcijo ter vodenjem raznoraznih prireditev.

Gospod Franko, si kdaj privoščite burek? O, vsekakor. Še najraje prav v Sarajevu. Kaj naj rečem? Tam so mojstri tovrstnih jedi.

A med takšnim obrokom verjetno ne gre brez spominov na olimpijske igre 1984. Z leti spomin bledi, a veseli me, da se ljudje radi spominjajo Sarajeva ter da sta prvi asociaciji maskota Vučko in parola "Jureka imamo raje od bureka". Pred nedavnim sem se pogovarjal z Brankom Đurićem, ki je bil v okviru legendarnih Nadrealistov eden od soavtorjev tega slogana. Prav zanimivo je bilo prisluhniti tudi tovrstnim spominom.

Vseeno pa vas redko slišimo govoriti o tem. Nastopi v medijih so prej izjema kot pravilo. Bo tako ostalo tudi v prihodnje? Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva se zavestno odločila, da se nekoliko odmakneva od medijev. Teh nastopov je bilo v obdobju moje kariere veliko, verjetno celo preveč. Tudi vprašanja, na katera sem odgovarjal, so se začela zelo ponavljati. Umik je bil logičen.

Ste se oddaljili tudi od smučarjev, s katerimi ste se družili v tedanji reprezentanci? Z reprezentančnimi sotekmovalci smo sicer preživeli veliko lepih trenutkov. A skupaj smo bili zato, ker smo pač morali biti. Na leto smo skupaj prebili tudi po 250 dni. Če se malce pošalim, bi dejal, da človek niti z zakonskim partnerjem ne preživi toliko skupnih ur. Ko je ta vez razpadla, so odnosi postali takšni kot med običajnimi ljudmi. Z nekaterimi si si bližje, z drugimi manj. Vsak od nas je šel svojo pot.

Žal pa so številni že pokojni. Boris Strel, Rok Petrovič, Jože Kuralt, Sašo Robič in Tomaž Cerkovnik … Prav grozljivo je, da je seznam tako dolg. Vsaka smrt je tragična. Vse so me zelo prizadele. Dejstvo pa je, da se te še bolj dotaknejo smrti tistih, s katerimi si imel več stikov. Rok Petrovič je bil na primer nekoliko mlajši. Po drugi strani pa sva bila s Tomažem Cerkovnikom vse od 12. leta sotekmovalca. Skupaj sva tekmovala, potovala … Ko sem se soočil z njegovo prezgodnjo smrtjo, sem si dejal, da je tudi to del življenja. Žal. V spomin sem poskušal priklicati tiste lepe trenutke. Ni jih bilo malo. Naj živijo.

Iz športa ste torej odnesli spomine, olimpijsko kolajno in še nekaj lovorik. Vam je dolgoletno udejstvovanje v smučarskem cirkusu kdaj koristilo tudi v drugačnih življenjskih okoljih? Če bi iskal odliko, ki jo šport pokloni posamezniku, bi opozoril na disciplino. Ta pa je dobrodošla in zelo uporabna na številnih življenjskih področjih. Poleg tega uspehi na športnem področju gradijo tudi samopodobo in krepijo samozavest. Vse to je pozitivna zapuščina športnega udejstvovanja. Omogoča ti, da se v mislih vselej vračaš v tekmovalne čase.

Ste se v življenju večkrat znašli na posebni prelomnici ali razpotju, na katerem se je bilo treba ozreti v preteklost in rešitev poiskati v športni zakladnici? Velikokrat. Verjetno na svetu ni človeka, ki se ne bi spopadal s težavami ali celo osebnimi krizami. Tudi nekdanji športniki se srečujemo s tem. Priznam, da sem v tistih trenutkih veliko razmišljal o svoji tekmovalni karieri. Spraševal sem se, kaj mi je pomagalo do nekaterih uspehov. No, vedel pa sem tudi, da dobri rezultati ne pridejo čez noč. Šport me je naučil, da vsaka kriza enkrat mine. Le vztrajati je treba in se prebiti čez težke čase.

Kako pa okolica v novem delovnem okolju sprejema nekdanje vrhunske športnike? Na Japonskem in v Združenih državah Amerike je poslovno okolje zelo naklonjeno športnikom, saj veljajo za lojalne in vztrajne delavce. No, jasno, človek pa lahko naleti tudi na skupino ljudi, ki v športnikih vidi navadne cepce. Sam pravim, da so tudi med športniki cepci. Seveda so. Tako kot to velja za druge interesne skupine.

Kako pa gledate na vpliv športnih rezultatov na javnost v kriznih časih? Globlja kot je kriza, bolj čvrsto se ljudje oklepajo športa. Prav pred kratkim je televizijski voditelj osrednjo dnevno-informativno oddajo začel s stavkom: "Edina dobra novica pa znova prihaja iz sveta športa." Ni sem zmotil. Žal. Šport povezuje. Tudi v okoljih, kjer je gospodarski položaj izjemno slab, stanje duha v družbi pa na nizki ravni, se na nogometnih štadionih ali drugih prizoriščih zbira veliko število ljudi. Te ljudi združuje nekaj pozitivnega. V poplavi težav je ta pozitivna iskra še toliko bolj mamljiva. Morda je tudi kopičenje pozitivnih misli v športni sferi ena od poti do boljšega jutri.

Ko bo minilo natanko 30 let od vaše kolajne v Sarajevu, se bodo v Sočiju odvijale že 22. zimske olimpijske igre. Se bodo poročila tudi tedaj začela s športnimi prispevki? Upam in verjamem. Vem, da so bili naši športniki marljivi. Potrebujejo le še zdravje in kanček sreče.

Ali še spremljate smučarska tekmovanja? Z rezultati sem na tekočem. Priznam pa, da sem pri aktivnem spremljanju zelo povprečen gledalec. To pomeni, da se moje zanimanje povečuje z uspehi. Ohranjam vsaj rahel stik s tekmovalnim smučanjem. Enkrat na leto si tudi v živo ogledam kakšno tekmo.