Izkušnja s prve roke: prostovoljec na OI 2012

Ker je željo po sodelovanju na tem največjem svetovnem športnem dogodku izrazilo kar preko 200.000 posameznikov iz vsega sveta, je bil postopek izbora primernih prostovoljcev dolgotrajen, organizatorji pa so tej selekciji namenili precej časa. Prostih mest je bilo le 40.000.

Tridesete olimpijske igre moderne dobe so šele na pol poti. London resda več ne preplavlja množica športnih navdušencev, tudi neznosen promet Britancem ne para več živcev, a športna prizorišča bodo kmalu zasedli tekmovalci in ljubitelji paraolimpijskih disciplin. Tudi tam bodo brez kakršnegakoli plačila nasmejani uniformirani prostovoljci pomagali pri tekoči izvedbi olimpijskih prireditev.

Varnostni pregled, registracija, prevzem bona za kosilo in večerjo, ponoven varnostni pregled, briefing in prevzem delovnih nalog – tako je za prostovoljce izgledal začetek običajnega dne tekom iger na edinem škotskem olimpijskem prizorišču. Hampden park, ki lahko gosti preko 50.000 gledalcev, je skupaj s petimi drugimi stadioni med 25. julijem in 11. avgustom gostil tekme ženskega in moškega nogometa.

Prostovoljci različnih generacij, narodnosti in profilov smo bili razdeljeni v številne funkcijske skupine in pomagali pri nemoteni izvedbi tekem tako na igrišču kot na tribunah, v medijskem centru, nepogrešljivi smo bili tudi pri reševanju zagat s transportom. Protokol so skoraj popolnoma zaupali možem in ženam v vijolično-rdečih uniformah. To področje je zajemalo delo z delegacijami političnih in športnih predstavnikov v VIP loži.

Ne glede na to, da nogomet še zdaleč ni dosegel tiste gledanosti, s katero se je ponašal olimpijski stadion v vzhodnem Londonu, je bilo delo v prostorih ob južni tribuni ves čas pestro in razburljivo. Pa to ne zgolj ob neljubih zapletih, kot je bil tisti, ko so med tekmo, med predstavnicami Kolumbije in Severne Koreje, prikazovali napačne zastave in s tem sprožili pravi diplomatski incident, pač pa ves delovni čas. Dnevi v Hampden parku so minevali vse prehitro, sijajna ekipa prostovoljcev pa je skrbela za pozitivno vzdušje in za to, da je bilo delo sproščeno in čim manj stresno.

Marsikdo me je že vprašal, zakaj sem se sploh odločil za opravljanje prostovoljnega dela, če pa v zameno za svojo pripravljenost sodelovati na tem pomembnem dogodku nisem dobil povrnjenih niti potnih stroškov niti stroškov nastanitve. Odgovor je preprost – aktivno sodelovanje na igrah je resda neplačano in zahteva veliko finančnih vložkov in prostega časa, a izkušnja je preprosto nepozabna. Poleg tega je postati gostitelj na olimpijskih igrah velika čast, da smo je bili deležni pa smo morali čez številna sita, prestati telefonski intervju ter vsaj tri uvajanja na Britanskem otočju.

V desetih dneh, kolikor časa so potekala tekmovanja na nogometnem prizorišču v Glasgowu, smo se naučili mnogo novih veščin, stkale so se številne prijateljske vezi, vsak dan pa smo prejeli tudi domiselna darila organizacijskega komiteja. Zadnji dan so za nas pripravili slovesno zaključno prireditev ter nas povabili še na sodelovanje paraolimpijskih iger. Ne glede na vihar medijskih kritik, ki jih je na žalost bila deležna pisarna jubilejne tridesete olimpijade moderne dobe, lahko z vso samozavestjo zagotovim, da je bil London odličen organizator in da si zasluži vse pohvale za brezhibno izvedene športne prireditve. Kljub neizbežno strogim varnostnim ukrepom so uspeli vsem obiskovalcem zagotoviti sproščen ogled tekem, za kar so se številni tako plačancem kot prostovoljcem ob odhodu tudi osebno zahvalili. Prav te pohvale pa so bile očiten znak, da je bil naš prispevek k igram pomemben ter cenjen.