Luka Dončić
Sobota, 24. 7. 2021, 18.05
2 leti, 9 mesecev
Intervju z Juretom Zdovcem
Nekdanji selektor priznal: Dvomil sem v to, da bo Dončić zaigral za Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,96
Jure Zdovc je v pretekli sezoni kot trener deloval v Parizu.
"Fantje so v kvalifikacijah odigrali res vrhunsko in s tem so postali tudi eni od favoritov za odličje. To ni več nobena skrivnost. Mogoče nas je prej kdo še podcenjeval, zdaj pa je zgodba drugačna," je pred začetkom olimpijskega košarkarskega turnirja prepričan nekdanji slovenski selektor in košarkar Jure Zdovc, ki se lahko pohvali tudi z olimpijskim odličjem.
Jure Zdovc je eden izmed slovenskih športnikov, ki vedo, kako je igrati na olimpijskih igrah. Danes 54-letni trener in nekdanji košarkar je leta 1988 z Jugoslavijo v Seulu osvojil srebrno odličje. Prepričan je, da lahko Slovenija z Luko Dončićem na olimpijskih igrah vknjiži podoben dosežek. "S takšnimi dosežki se res zapišeš v posebno mesto zgodovine," je prepričan Zdovc, ki v teh dneh uživa v nekaj prostih trenutkih po koncu naporne klubske sezone v Franciji.
Nosilec zlatih odličij z evropskih prvenstev v letih 1989 in 1991 je v pretekli sezoni vodil pariški Metropolitans 92, ki ga je popeljal v četrtfinale EuroCupa. Poleg uspešne sezone pa ga je v tem letu doletela še posebna čast, saj je postal šele drugi Slovenec, ki je bil po Ivu Daneuju sprejet v Fibino hišo slavnih. Zdovc je pripadal vrhunski generaciji košarkarjev iz nekdanje Jugoslavije, ki je kraljevala v evropski košarki ob prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Po koncu igralske kariere pa je med drugim dvakrat sedel tudi na selektorskem stolčku Slovenije, za katero bo iz domačega naslonjača stiskal pesti v naslednjih dneh.
Jure, po naporni klubski sezoni ste znova doma. S čim se ukvarjate v teh dneh?
Nekaj dni sem bil na dopustu, drugače pa več ali manj aktivno počivam, hodim na sprehode, poizkušam biti čim bolj aktiven tudi nasploh. Ko te ni celo sezono nič doma, se res paše malce odklopiti. Hkrati poskušam tudi urediti čim več stvari okoli doma, kar mi sicer med letom ne uspe.
Jure Zdovc je v tej sezoni vodil francoski Metropolitans 92.
Če se ozreva proti končani sezoni, kako ste zadovoljni z vašo pri Metropolitans 92?
Če pogledam celotno sezono, sem prepričan, da je bila uspešna. Vedno je seveda lahko še boljše, a glede na vse težave, poškodbe, ki so jih imeli naši nosilci v tistih najbolj pomembnih trenutkih, smo lahko zadovoljni. Četrtfinale EuroCupa smo igrali brez našega prvega organizatorja igre, pa brez glavnega centra, tako da bi se stvari v boljših razmerah končale tudi drugače. Če pa bi mi nekdo pred sezono dejal, da bo ta naša francoska ekipa, ki do zdaj še ni imela nekih pravih izkušenj v Evropi, prva v skupini po prvem in drugem delu EuroCupa, bi mu odvrnil, da je zmešan. Mislim, da smo naredili vrhunski rezultat v Evropi.
Francosko prvenstvo pa smo končali na šestem mestu. V francoski ligi sicer igra 18 ekip, letošnje leto pa je bilo zaradi koronavirusa zelo specifično, ker polovica klubov sploh ni hotela igrati. Zaradi korone so igrali brez gledalcev in zato so imeli klubi pravico tekme celo odpovedovati, zato je na koncu nastala zmeda. Ni se vedelo, kdo pije in kdo plača. Odigrali smo ogromno tekem, bila je res čudna sezona. Tudi v play-offu bi se lahko obrnilo drugače, če ne bi imeli toliko težav s poškodbami. Ne iščem nekih opravičil, ampak so to zgolj objektivna dejstva, ki so nam preprečila tudi nastop na zaključnem turnirju četverice, ki sem si ga sam zelo želel. Sezona je bila res dolga, končali smo jo 24. junija. Bilo je naporno.
Omenili ste že težave s koronavirusom. Kaj pa glede življenja v Parizu nasploh, kako je bilo v tem letu z ukrepi proti koronavirusu?
Francija je bila večino časa zaprta. Edina stvar, ki je bila všeč tudi meni, je bila ta, da niso zapirali šol, saj imam sina, ki je v tem letu obiskoval prvi letnik srednje šole. Tako da res cenim, da je skoraj celotno leto lahko normalno hodil v šolo. Kar pa se tiče ostalega življenja, pa je bilo večinoma vse zaprto. Policijsko uro smo imeli dolgo časa že ob 18. uri, od doma si se lahko premaknil le za kilometer, lahko si šel na sprehod le za eno uro in podobno. Omejitve so počasi začeli sproščati maja, junija pa so nato odprli tudi muzeje, restavracije in Pariz je počasi začel znova živeti in dihati.
V Sloveniji je nazadnje vodil Olimpijo.
Zdaj ste dobili izkušnjo tudi z delom v francoski klubski košarki. Bi jo lahko primerjali z delom v Sloveniji?
Vsi, ki delamo v košarki, že dolgo vemo, da je francoska liga nekoliko podcenjena. Je pa letos s tem, ko je Monaco osvojil EuroCup, pa s tem, ko smo se mi uvrstili v četrtfinale, in tudi z dobrimi predstavami Asvela v evroligi s pretežno francosko zasedbo dokazala, da se v Franciji igra dobro in kvalitetno košarko. Tukaj se je pokazalo tudi dejstvo, da je Francija stabilna država, kar se tiče financ, tudi v športu in se je zato veliko igralcev odločilo za prihod v Francijo.
Liga je sicer zelo atletska, ogromen poudarek je na fizični in hitri igri. Vsaka liga ima neke svoje posebnosti. Tako da v taki konkurenci osvojiti šesto mesto ni lahko, sploh glede na to, da je bilo to moje prvo leto v Franciji, da je bila ekipa pretežno nova in da smo na koncu zaradi poškodb igrali le s sedmimi igralci.
Letos vas je doletela še ena čast. Postali ste drugi Slovenec, ki je bil sprejet v hišo slavnih.
Ja, ravno danes sem moral izpolnjevati postopke in papirje, da mi bodo domov poslali plaketo (smeh, op. p.), ker se je vse skupaj zaradi korone dogajalo na daljavo. Res me je doletela izredna čast in sem na to ponosen. To je pa to (smeh, op. p.).
Pri vas je že nekako stalnica, da ne želite gledati v preteklost in razpravljati o svojih dosežkih, pa vseeno, ob omenjanju zgodovine in največjih košarkarskih imen skoraj nikoli nihče ne izpusti imena Jure Zdovc. Vam takšne pohvale godijo?
Takšne pohvale mi vedno godijo, sploh če o tem govorijo bivši igralci. Pa tudi zato, ker smo pogosto doma podcenjeni za svoje delo. Pa ne samo jaz, nasploh se mi zdi, da imajo vsi uspešni Slovenci težavo, da doma niso tako cenjeni in spoštovani kot v tujini, včasih so celo pozabljeni.
"Nasploh se mi zdi, da imajo vsi uspešni Slovenci težavo, da doma niso tako cenjeni in spoštovani kot v tujini, včasih so celo pozabljeni."
Če se zdaj posvetiva trenutnemu dogajanju. Olimpijske igre so pred vrati, prvič pa se bo pod koši borila tudi Slovenija.
Če sem odkrit, sem bil pred začetkom kvalifikacij nekoliko v dvomih, če bo Dončić lahko prišel v reprezentanco. Tudi potem, ko je Dallas že izpadel v končnici, saj imam sam slabe izkušnje s tem, ko sem bil selektor. Takrat smo na primer v zadnjih dneh pred začetkom evropskega prvenstva ostali brez Gorana Dragića. Zato sem v takšnih primerih vedno malce v dvomih. Ne zato, da si Luke ne bi želel, ampak zaradi možnosti, da mu klub tega ne bi dopustil.
Na srečo se to ni zgodilo, Luka je tu in zdaj je čas za olimpijske igre. Če bi bilo to morda "le" evropsko prvenstvo, bi bilo stanje drugačno. Dejansko so tu zbrani vsi najboljši slovenski košarkarji, razen Gašperja Vidmarja in Žana Marka Šiška, ki imata težave s poškodbami. V teh kvalifikacijah smo res videli dominantno igro naših. Že pred začetkom teh kvalifikacij sem nekajkrat poudaril, da ne vidim nikogar, ki bi Slovenijo lahko premagal. Fantje so res odigrali vrhunsko in s tem so postali tudi eni od favoritov za odličje. To ni več nobena skrivnost. To pa te potem postavi v povsem drugačno luč. Mogoče nas je prej kdo še podcenjeval, zdaj pa je zgodba drugačna in bodo fantje v Tokiu pod še nekoliko večjim pritiskom.
"Fantje so res odigrali vrhunsko in s tem so postali tudi eni od favoritov za odličje."
Slovenija je z Dončićem dobila pravega vodjo na parketu.
Luka je rojeni ubijalec (smeh, op. p.). Zdi se mi, da se že vsi ponavljamo, a tak igralec se res rodi na 20, 30 let. Resnično sta njegov talent ter branje igre in nasprotnika na res neverjetni ravni. Ni atlet, je igralec, ki igra z glavo. Spomnim se tistega prvega leta, ko je odšel v ligo NBA, ko je imel na tekmo le nekaj malega asistenc, pa sem bil že takrat mnenja, da je Luka tip igralca, ki lahko na tekmo vknjiži tudi 20 asistenc, če si tega želi. Kar se zdaj tudi kaže. Je neverjetno talentiran, res se vidi, da v košarki uživa. Ima tudi višino, s katero lahko kreira igro, hkrati pa ko je to potrebno, tudi realizira. Taki igralci so res redki.
Verjame, da bosta Mike Tobey in Vlatko Čančar pomembni orožji Slovenije v Tokiu.
Slovenska izbrana vrsta je v kvalifikacijah praktično skoraj na vsaki tekmi presegla mejo stotih doseženih točk. Vas je to morda presenetilo ali ste pričakovali reprezentanco, ki bo gojila tak slog igre?
Ekipa je sestavljena za takšen način igre. O tem priča že podatek, da je del reprezentance zdaj tudi Mike Tobey, ki je center z dobrim metom od daleč. Podobno, kot je bil Anthony Randolph pred štirimi leti. Dejansko lahko raztegne raketo, ti klasični centri res počasi izumirajo. Velik poudarek je na gibljivosti centrov, če imajo izdelan še met od daleč, pa je to še toliko težje braniti.
V ekipi je trenutno približno pet ali šest košarkarjev, ki so na vrhuncu svoje kariere. Tu imam v mislih predvsem Zorana Dragića, Klemna Prepeliča, Jako Blažiča in Eda Murića. Vsi ti igralci so dozoreli, v svojih klubih imajo vlogo nosilcev in so izredno neugodni za nasprotnika. Tudi Čančar je v odlični formi, tudi on lahko zadane od daleč. In ko te fante razigrava Luka Dončić, je to res užitek spremljati. Verjamem, da bomo vedno imeli enega ali dva igralca, ki bosta razpoložena za igro, zato se nekako ne bojim nobene tekme. Vsi ti fantje pa lahko odigrajo tudi izjemno dobro obrambo in verjamem, da jo bodo tudi takrat, ko bo to najbolj potrebno.
Bi rekli, da je trenutna zasedba Slovenije najmočnejša v zgodovini naše reprezentance?
To je težko primerjati, saj je tisto zlato z evropskega prvenstva leta 2017 res velikansko. Eurobasket po mojem mnenju premore več kvalitete kot olimpijske igre. Seveda so tu Američani, potem pa je ostala konkurenca nekoliko bolj okrnjena. Že iz Evrope je zelo malo reprezentanc, zato verjamem, da je na OI pot nekoliko lažja kot na evropskem ali svetovnem prvenstvu.
Olimpijski turnir je zelo specifičen, tudi s tistim žrebom za četrtfinale. Kdo so po vašem mnenju favoriti za končni uspeh?
V Američanih tako kot večina vidi glavne favorite za naslov olimpijskih prvakov.
To težko komentiram, ker nisem pogledal veliko pripravljalnih tekem. Kot sem že omenil, so tu naši košarkarji, pa seveda ZDA. Pogledal sem si srečanje med Španijo in ZDA. Španci imajo res staro ekipo, a bodo zagotovo izjemno motivirani. Zelo dobro poznam nigerijsko izbrano vrsto. Mogoče jim manjka nekaj stabilnosti, a v eni tekmi lahko dobijo vsakogar. Tu je še Argentina, ki je svetovni podprvak. Pa Francozi, na katere moraš biti vedno pozoren. Imajo kvaliteto, a sam kljub temu ne bi stavil na njih. Vedno pa lahko posežejo po najvišjih mestih.
Vse te ekipe igrajo podobno kot Litva s klasičnimi, počasnimi centri in tu mislim, da je Slovenija v prednosti.
Sami imate odličje z olimpijskih iger iz Seula 1988. Kakšni so vaši spomini na to obdobje?
Uf, od takrat je minilo že res ogromno časa (smeh, op. p.). Olimpijske igre so poseben dogodek, tudi zato, ker si nastanjen v olimpijski vasi z drugimi športniki. Mi takrat sicer nismo šli niti na otvoritev niti na zaključek, ker nam urnik tega ni dopuščal. Občutek je še toliko boljši, če osvojiš medaljo, saj s tem postaneš nesmrten. Jaz na primer od zbirateljev in oboževalcev olimpijskih iger še danes prejemam pisma in fotografije iz časov, ko sem še sam tekmoval. S takšnimi dosežki se res zapišeš v posebno mesto zgodovine.
Preberite še:
