Primož Roglič
Sreda, 28. 7. 2021, 17.18
2 leti, 9 mesecev
Iz tokia
Izsušene solze Primoža Rogliča
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,35
8
"Vstati kot Primož Roglič" se po vseh težavah in zlati olimpijski kolajni v vožnji na čas v Tokiu lahko glasi novo reklo, ki nakazuje na pot od navideznega poraženca do največjega zmagovalca.
Po sobotni cestni olimpijski dirki je Primož Roglič sicer povsem profesionalno pristopil do povsem razredčene skupine slovenskih novinarjev. Njegove besede so se zdele prazne, predvsem ob pogledu na obraz. Povsem ozke in rdeče oči so dajale vtis nemoči, izčrpanosti in dokončnega poraza. Deloval je anemično, inferiorno in kot nekdo, ki bi svoje štartno mesto na sredinem kronometru najraje prepustil enemu od rojakov. "Vedno sem pristaš tega, da slovenske barve brani najboljši," je dejal. In jih je. Ne le najboljši v slovenskem taboru, temveč najboljši na olimpijskih igrah. On. Primož Roglič.
Ko se je dan pred kronometrsko preizkušnjo med slovensko sedmo silo razširila govorica o tem, da se je 31-letni Zasavec v dobršni meri otresel najhujših bolečin, ki so ga močno ovirale med sobotnim nastopom, se je napad na četrto slovensko kolajno na OI zdel povsem verjeten. Ko so se v novinarskem središču ob ciljnem izteku začeli izpisovati prvi vmesni časi in je kamera ujela osredotočen pogled dvakratnega kralja španskih cest in je njegovo delo nog delovalo kot v najboljših časih, se je hitro začelo porajati le še vprašanje barve odličja.
"Je to moj najboljši kronometer v življenju? Ne vem. A ko gledam to zlato olimpijsko kolajno, sem pripravljen podpisati, da je bila to pač ta vožnja," je pozneje dejal novi olimpijski prvak, ki je tokrat deklasiral vse tekmece. Prvi med njimi je bil nekdanji svetovni prvak in moštveni sotekmovalec Tom Dumoulin, ki je sicer štartal pred njim, a je bil za zlato več kot minuto prepočasen. Podobno kot na koncu bronasti Avstralec Rohan Dennis, s katerim je nato kramljal v prostoru za najboljše tri in ga spraševal, kaj si bo oblekel na podelitev kolajn.
Kot bi se šele tedaj povsem zares zavedal, da je to – njegov dan. "Odstopil sem na Dirki po Franciji. Preusmeritev misli na olimpijske igre se zdi logična in naravna. A ni bilo tako preprosto. Ko sem kakšen teden pred začetkom iger samega sebe prepričal, da sem dovolj telesno in psihično pripravljen, sem se povsem predal projektu. A telo še ni bilo povsem pravo. Če bi to vedel, bi ostal doma. Pa se je obrnilo drugače. Vidite, ni vse tako preprosto in samoumevno," je na terenu, kjer bi morali vohati gorivo, a so junaki energijo pač proizvajali sami, dejal Rogla.
Za njim je dolga pot. Od moža, ki je kot prvi nadgradil slovensko kolesarsko kakovost na najvišji ravni in se spogledoval z zmagami na vseh treh največjih večetapnih dirkah na svetu, do poraženca. Do tistega, katerega sanje so se zaključevale z bolečimi padci na asfaltu. Njegovo pobiranje, vnovično iskanje položaja na kolesu in osredotočeno ter dinamično vrtenje pedal se je končalo prav na eni največjih tekem v življenju, predvsem pa z zlato olimpijsko kolajno.
Pričakovali bi kakšno solzo. Sreče, morda olajšanja. Ali ganjenosti. A zdelo se je, kot da je Roglič v zadnjem letu preživel toliko udarcev in psihičnih preizkušenj, da je bila pot do solza presušena. Tudi pri navijačih. Tako pri tistih, ki so doma podoživeli njegove muke na dveh zaporednih Dirkah po Franciji, kot tistih, ki so se zbrali ob cilju olimpijske proge. Bilo jih je kar nekaj. Jasno, iz japonskega okolja, saj je država pravzaprav zaprta, že zgolj obisk tekme OI pa je pravi privilegij, saj je mogoč le v prefakturah z ugodnejšo epidemiološko sliko. Regija, v kateri leži Fudži Speedway, spada med te.
"Pojdi, pojdi Primož," je pisalo na velikem papirju, ki ga je ob slovenski zastavi v rokah držal Akimori iz Tokia. "Saj ima to ustrezen pomen? Veste, uporabil sem Googlov prevajalnik," nam je dejal eden od vsaj desetih Japoncev, ki so se na tribunah pojavili v znak podpore Primožu Rogliču. "Izjemno spoštujem vse kolesarje. Toda Primož je gospod v tem športu. Zato sem se danes odpravil sem, tudi zaradi razočaranja po dirki na Touru," je dejal. Dvojno "krono" pa je ujela Koudi, ki je v cilju stala z zastavo, na kateri sta bila upodobljena tako Roglič kot bronasti s cestne dirke Tadej Pogačar. "Sama sem izdelala to zastavo. Oba sta odlična športnika in imela sem ju priložnost videti," je dejala.
O tem, da Rogličeva zgodba, ki ima dodatno težo tudi zaradi športne preobrazbe, ni spregledana, smo se lahko prepričali v mešani novinarski coni. Medtem ko sta se Dumoulin in Dennis hitreje prebila do prhe, so Rogličevo izjavo poskušal pridobiti vsi. "Veliko težav, ki jih nisem predvideval, me je pričakalo v Tokiu. Pridobil sem si miselnost in upanje na dober rezultat, a ko je šlo zares, so me bolečine povsem zaustavile. Šele v torek so bolečine izginile. Že to me je spravilo v dobro voljo. Ko dirkam brez bolečin, sem srečen," je dejal, ko se je po dveh urah le prebil do slovenske pišoče in agencijske sedme sile.
"Želim uživati v vlogi olimpijskega prvaka. To se me bo držalo do konca življenja. Vem, skozi kaj vse sem se moral prebiti, da sem dosegel, kar sem. Priznam, o tem sem razmišljal že med vožnjo. Končno je prišel dan, ko sem dobil zadoščenje, ko me je čakala neka nagrada. Res je, v kolesarstvu je veliko dirk. Po porazih človek hitro pogleda naprej. Toda vse vendarle ni tako preprosto," pripoveduje Primož, ki je še en teden pred načrtovanim odhodom v Tokio omahoval oziroma skorajda dvignil roke. "Na koncu sem si le dejal: 'Greš na olimpijske igre!' Ko zdaj gledam nazaj, se zdi zgodba res neverjetna," pravi nekdanji svetovni podprvak in zdaj olimpijski prvak.
"V ta nastop sem vložil veliko dela. Ne le v zadnjem obdobju. Govorimo o širšem procesu. To je odrekanje. Ne le moje. Tudi družine. Zaradi nje zaupam sebi in sem tako samozavesten," je dodal mojster vožnje ure na čas, ki je šolsko razporedil moči, izkoristil svoje prednosti, si privoščil celo nekaj previdnosti na zadnjem spustu, v zaključnem zahtevnem delu pa znova pritisnil na plin in v velikem slogu zaključil svoje delo. S tem se je vpisal v klub slovenskih olimpionikov, v katerem so že Leon Štukelj, Miro Cerar, Alenka Cuderman, Rolando Pušnik, Iztok Čop, Luka Špik, Rajmond Debevc, Primož Kozmus, Urška Žolnir, Tina Trstenjak, Benjamin Savšek in Tina Maze.
8