Sobota, 1. 4. 2017, 18.25
6 let, 6 mesecev
Tujka v Sloveniji
Ilka iz Belgije, ki bi slovensko navado razširila v domovini
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,03
4
Ilko Van de Vyver je v Slovenijo pripeljala odbojka. Deželice na sončni strani Alp ni bilo na seznamu njenih želja, a jo je v dobrem letu vzljubila. Slovenščino vidi kot izziv, slovensko navado "dober tek" bi razširila v domovini, nič pa ne bi imela proti, če bi spoznala svojo soimenjakinjo Ilko Štuhec.
Belgijska reprezentančna odbojkarica Ilka Van de Vyver je odraščala v majhnem kraju Kruibeke v vzhodni Flandriji, nedaleč od Antwerpna, kjer ji je bila odbojka položena v zibelko. Starša se še danes ukvarjata s tem športom, oče znanje predaja na Nizozemskem, mama doma uči otroke do 14 let, tudi mlajša sestra je izbrala odbojko.
Od Francije in Italije do Slovenije
Do leta 2012 se je izpopolnjevala v domovini, nato se je začela spoznavati s tujino. Tri leta je bila v Cannesu, sledila je selitev v Italijo, ki jo je morala zaradi neizkušenosti predčasno zapustiti. V težkem obdobju, ko je premišljevala, kdo jo bo vzel sredi odbojkarske sezone in ali bo sploh še igrala, je januarja lani prišel klic iz Slovenije. V svojih vrstah so podajalko želeli videti pri klubu Calcit Volleyball Ljubljana.
Calcit Volleyball iz slovenske prestolnice je klub, ki mu pomaga že dobro leto. V teh dneh se s soigralkami pripravlja na finale državnega prvenstva proti Mariboru. Ljubljansko-mariborsko rivalstvo, predvsem v nogometu, ji je dobro znano.
"Prva reakcija je bila, hmm … Slovenija. Priznam, da sem nekoliko oklevala. V Belgiji Slovenije ne poznamo dobro. Iskreno, o vaši državi nisem vedela veliko. Le to, kje leži. Dobro poznam Hrvaško, tako da sem si rekla, da ne more biti prav slabo. Poklicala sem še selektorja reprezentance in ga vprašala za mnenje. Ko je izvedel, da gre za Ljubljano, mi je takoj svetoval, da moram priložnost izkoristiti, da je mesto čudovito. Prav je imel," ne obžaluje prihoda v Slovenijo.
Ljubljana je bila pravo olajšanje
"Če Ljubljana ne bi bila tako lepo, ne vem, ali bi še igrala tu," pravi lka in ne skriva želje po igranju odbojke na višji ravni.
A na začetku ni bilo povsem tako. Ob prihodu je bila nastanjena v hotelu v Kamniku, ki ni bil prav po njenem okusu.
"Nisem se počutila najbolje, saj tam ni bilo mogoče početi veliko stvari. Poleg tega nisem imela avtomobila, da bi se kam odpeljala. Ko sem se odpravila na kavo, so bili tam samo starejši ljudje. To res ni bilo mesto zame. Vsi so bili zelo prijazni, a prihod v središče Ljubljane je bil pravo olajšanje."
Prestolnica jo je bolj navdušila. "Reka, mnogo lokalov vzdolž nje, grad, arhitektura, skoraj vsaka stavba ima svoj pomen, kar sem izvedela med turističnim ogledom … Decembra, ko jo okrasijo, prižgejo lučke in postavijo božične stojnice, iz katerih diši kuhano vino, je sploh super. Če ne bi bila tako lepa, ne vem, ali bi ostala še to sezono."
"Uau, kako visoka je Šmarna gora"
Ko na urniku ni treningov ali tekem – trenutno se pripravljajo na finale državnega prvenstva proti Mariboru –, se s soigralkami ali družino, ki jo tu in tam obišče, rada odpravi na izlet in uživa v raznolikosti slovenske pokrajine. Na seznamu odkljukanih ogledov so med drugim Maribor, Bled, Vintgar, Piran, Postojnska jama …
"Všeč mi je narava, razgibanost in vse zelenje, ki ga imate. Precej več ga je kot pri nas. Morje in gore so si zelo blizu. Tega v Belgiji ni. Sploh flamski del je zelo položen. Ko sem se povzpela na Šmarno goro, sem si rekla 'uau, to je višje od najvišjega belgijskega hriba'. Pri nas je nekaj višjih točk le bolj na jugu (najvišji vrh v Belgiji je s 694 metri Signal de Botrange, ki je slabih 20 metrov višji od priljubljene destinacije Ljubljančanov Šmarne gore, op. a.)."
Šmarna gora je le nekaj metrov nižja od najvišjega belgijskega hriba.
Poostrena varnost
V Sloveniji se počuti varno, morda še bolj kot v Belgiji, kjer je pred letom dni teroristični napad v Bruslju zahteval več kot 30 smrtnih žrtev.
"V času napadov nisem bila v Belgiji, a kot so mi povedali, je bil to velik šok, kar je razumljivo. Bila je panika. Varnost na letališčih ali ob večjih prireditvah je danes poostrena. Mislim, da so vložili precej truda v to, da bi jo še zvišali, in so veliko bolj pozorni na morebitne nevarnosti," o varnostnih ukrepih v domovini pravi 24-letnica in dodaja: "Za Slovenijo sem še pred prihodom vedela, da je precej varna država. Ko se sprehajam po mestu, nimam nikoli slabega občutka, da bi mi kdo hotel kaj slabega."
Slovensko-flamski pozdrav Ilke Van de Vyver:
"Kaj sem jim naredila, da so ves čas jezni name?"
Je pa zanimivo, da jo je občutek nelagodja prevzel, ko je slišala moške govoriti slovensko. "Ko govorijo, se mi zdi, da so ves čas jezni. Na začetku sem se spraševala, kaj sem naredila narobe, da so tako jezni name (smeh, op. a.). Ko preklopijo na angleščino, se ta jeza izgubi," pove v smehu. Manj nasmejana je, ko beseda nanese na slovenski jezik, ki ji je, kot večini tujcev, povzročil kar nekaj preglavic.
A dekleta pri Calcitu so ji pomagala, da je usvojila kar nekaj slovenskih besed, povezanih tako z odbojko kot življenjem na splošno. "Govorim angleško, francosko, italijansko in flamsko, a vaš jezik je tako drugačen. Niti najmanjše povezave nima s temi jeziki. Na začetku nisem razumela prav nič. Spraševala sem se, kaj za vraga je to. Sem se pa nato hitro naučila spreganja glagolov, ki gredo po istem načinu. Pa še dvojino imate, kar je dodatna posebnost in vse skupaj še malo bolj zaplete."
Belgijska Ilka vesela za slovensko soimenjakinjo
Slovenskih športnikov ne pozna prav veliko, a ena športnica ji je še posebej pri srcu. "Ilka Štuhec!" izstreli kot iz topa. "Ko sem prišla v Slovenijo, so mi rekli, da mi je ime kot vaši smučarki. Takrat je nisem poznala, zdaj pa dobro vem, kdo je. Letos je bila odlična. Vesela sem zanjo, slišala sem, da je imela veliko poškodb, a je vztrajala. Prav rada bi jo spoznala (smeh, op. a.). Drugih ne poznam dobro, le nekatere odbojkarje. Preden sem prišla, nikoli niti nisem slišala za slovensko odbojko. Morda le takrat, ko ste z Andreo Gianijem dosegli uspeh na evropskem prvenstvu (evropski podprvaki leta 2015, op. a.)"
Podobno kot v Sloveniji je tudi v Belgiji nogomet šport številka ena. "Eden Hazard, Thibaut Courtois, Romelu Lukaku, Dries Mertens in še bi lahko naštevala. Tako slavna ne bi hotela biti, saj se ne moreš niti normalno sprehoditi po mestu," pripoveduje o belgijskih zvezdnikih.
Vratar Chelseaja Courtois je brat njene reprezentančne soigralke, ki še zdaleč ne uživa takšne slave. Odbojka pač ni prav visoko na seznamu športov, a se v zadnjem času tudi zanimanje zanjo viša. Sploh po tem, ko so leta 2013 na evropskem prvenstvu dekleta osvojila bron.
Presenečena nad dobrim znanjem angleščine
Slovenci se ji zdijo še bolj prijazni kot Belgijci.
Slovenci so na študentko športne vzgoje, ki letos študij opravlja na daljavo, naredili pozitiven vtis.
"Zdi se mi, da so ljudje tu morda celo bolj prijazni kot pri nas. Presenetilo me je, da tukaj skoraj vsi dobro govorijo angleško in ko slišijo tujca, preklopijo na angleščino. Saj so tudi Belgijci vedno zelo prijazni, a nikoli ne bodo naredili prvega koraka. Počakali bodo, da jih kdo ogovori, šele nato se bodo vključili v pogovor. Je pa res, da znate biti tudi vi kdaj zaprti. Z najboljšo prijateljico v Sloveniji sva bili najprej tudi nekoliko na distanci, na začetku je bila nekoliko zadržana, zdaj se odlično razumeva."
Prijazne se ji zdijo tudi slovenske cene. "Tukaj je vse precej cenejše. Če se odpraviš na kosilo v restavracijo, se za 15 evrov že zelo dobro naješ. V Belgiji bi za kosilo za dve osebi in kozarec vina plačal vsaj 50 evrov. Je pa tudi res, da je v Belgiji višji standard. Odlično je tudi to, da študentje tu lahko jedo na bone in se lahko res poceni dobro najedo."
Raje kozarec slovenskega vina kot belgijskega piva
Z mamo je obiskala slovensko Obalo, kjer so ji šli v slast predvsem kalamari. Od slovenskih jedi ji tekne prekmurska gibanica.
Okusila je malo morje slovenskih jedi. Med priljubljenimi sta predvsem dve sladici, prekmurska gibanica in kremna rezina. V Sloveniji se je navdušila tudi nad kalamari, ki jih je z mamo spoznala na Obali.
"Sprva sem si mislila, da ljudje tukaj jedo res zdravo, potem pa sem kmalu videla, da imate veliko restavracij z burgerji, bureki, picami …, tako da ni vse tako zdravo, kot se mi je zdelo na prvi pogled. Veseli me, da tukaj skoraj povsod dobiš hrano brez glutena, medtem ko moraš v Belgiji v prav za to namenjene restavracije," pravi zgovorna svetlolaska, ki zadnje čase skrbi, da je v njeni prehrani čim manj glutena.
Čeprav je Belgija bolj kot po vinu znana po pivu, ima raje prvega. "Res imamo kar nekaj piva, a kaj ko nisem ljubiteljica piv. Raje izberem kozarec dobrega vina. V Belgiji nimamo prav veliko svojega vina, ampak ga uvažamo, tukaj pa jih imate veliko in še dobra so," pohvali slovensko kapljico rujnega. Ne brani se niti macchiata, ki ga po njenem mnenju v Sloveniji znajo pripraviti skoraj tako dobro kot v Italiji, medtem ko v Belgiji ne bo takšen, kot bi moral biti.
"Dober tek" in copate
"Dober tek" pred vsako jedjo - za Ilko prisrčna navada, ki bi jo prenesla tudi v Belgijo.
Vsaka država skriva svoje navade. Ilka je spoznala kar nekaj slovenskih in izpostavila sezuvanje čevljev na obisku. "V tem ste res zanimivi. Vedno imate doma pripravljene "ekstra" copate za goste (smeh, op. a.). Ljudje so bili prav jezni, če se nisem sezula. Zdaj vem, kaj je pri vas nezaželeno. Zanimivo je tudi to, da ne glede na vreme, naj bo minus pet ali pa 20, skoraj vedno sedite zunaj na pijači. Tudi pozimi ste zunaj ob grelcih. V Belgiji smo večinoma notri."
Če preobuvanja v copate ne bo odnesla s seboj v domovino, pa bi rade volje na Belgijce prenesla slovensko oliko ob obrokih. "Ena od vaših navad je res vljudna. Preden začnete jesti, vedno rečete 'dober tek'. Res prisrčno. Saj imamo tudi mi besede za to, a ni v navadi, da bi jih izrekli ob vsaki jedi. Morda bi morala to navado res malo razširiti po Belgiji (op. a.)."
Priložnost za to bo imela čez dober mesec dni. V Sloveniji bo namreč ostala do drugega tedna v maju in se nato kot družica ene od soigralk pri Calcitu vrnila junija. Kam jo bo odnesla igralska pot, še ne ve. Morda celo nazaj v Slovenijo, čeprav ne skriva želje, da bi zaigrala na višji ravni.
Imate tudi vi ženo, soseda, sodelavko, znanca, ki prihaja iz tujine? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urska.makovec@tsmedia.si.
4