Sobota, 2. 9. 2023, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Tonček Štern
Tonček Štern v nepoznanem položaju: Delam vse, da se bom vrnil še močnejši #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,94
Tonček Štern je že lep čas standardni član odbojkarske slovenske reprezentance, ki pa ji letos zaradi poškodbe in operacije kolka ne more pomagati.
Odbojkar Tonček Štern na lastni koži spoznava, kaj pomeni, ko se športnik prvič v profesionalni karieri znajde v primežu zahtevnejše poškodbe. Priznava, da je bilo sprva težko, da se je pojavila nervoza pred neznanim, a ob neizmerni podpori družine, bližnjih, zdravstvenega osebja, kluba in reprezentance je misli hitro zbistril in zagrizel v večmesečno okrevanje. Spregovoril je o spomladanski kalvariji, bolečini, ki se lahko primerja z zabadanjem noža v nogo, poti vrnitve, reprezentantih, Grčiji, pa očetovstvu, odraščanju, judu in glasbi. O zadnji ni le govoril, pač pa tudi v praksi pokazal, kako se znajde s saksofonom v rokah.
Odbojkarski reprezentant Tonček Štern, korektorski naslednik Mitje Gasparinija, je pred štirimi leti osvojil svoje prvo srebrno odličje na prvenstvu stare celine, pred dvema letoma še drugega. Danes bi moral z rojaki v Varni braniti naslov evropskega podprvaka, a je življenje ubralo drugačno pot.
Na vrhuncu klubske sezone grškega prvenstva, v katerem se je z Olympiakosom veselil naslova prvaka, se je pojavila bolečina v predelu kolka, ki je načrte 27-letnika iz Slovenske Bistrice obrnila na glavo, zahtevala operacijo in ga prisilila v daljše okrevanje. To še ni pri koncu. Skoki, nepogrešljivi del odbojke, so zanj trenutno še prepovedani, a če bo vse po sreči, bo začetek jeseni prinesel dodatno olajšanje.
V Sportalovem sobotnem intervjuju smo se z zgovornim Bistričanom sprehodili od tatamijev do glasbene šole, od odraščanja do očetovstva, od odbojkarskih začetkov do velikih olimpijskih sanj. Ob vsem tem pa prisluhnili njegovim glasbenim veščinam.
Te dni bi moral rojakom pomagati na evropskem prvenstvu, a bo na skakanje moral počakati še kakšen mesec. Izpustil bo tudi olimpijske kvalifikacije.
Trenutno bi morali igrati na evropskem prvenstvu v Bolgariji, a vam je to onemogočila poškodba kolka. Kako dojemate položaj? Ste se hitro sprijaznili, da je reprezentančna sezona za vas končana, še preden se je zares začela?
Zagotovo ni lahko. Želel bi si biti tam, pomagati fantom. Vemo, zakaj nisem zraven. Sem pa vseskozi v stiku z ekipo. Ko trenirajo v Sloveniji, se velikokrat pridružim reprezentanci, da vidim fante in v sklopu reprezentance opravim določene terapije. Tudi z bratom Žigo se pogosto slišiva.
Sicer pa rehabilitacijo večinoma opravljam v Slovenski Bistrici. Veliko raje bi bil seveda v Bolgariji kot tu, a žal ne gre, tako da se je treba sprijazniti. Pogrešam fante in jim želim vse najboljše.
Kaj najbolj pogrešate, kdaj vam je najtežje?
Vse. Ko enkrat toliko zaporednih poletij preživiš z reprezentanco, se na neki način kar navadiš na to, da med poletjem nisi doma, da nisi z družino, da so poletja rezervirana za reprezentanco, da si vseskozi v pogonu.
Težko je gledati tekme po televiziji, saj bi bil rad tam, pa veš, da zaradi poškodbe ne moreš. Predvsem ko je ekipa v neki stiski ali ko ji v določenih trenutkih ne gre najbolje, bi ji rad na vsak način pomagal, pa ne gre, saj si prisiljen tekme gledati s kavča. To ni preprosto.
"Predvsem ko je ekipa v neki stiski ali ko ji v določenih trenutkih ne gre najbolje, bi ji rad na vsak način pomagal, pa ne gre, saj si prisiljen tekme gledati s kavča."
Verjetno pa je nekoliko lažje odpraviti odbojkarske misli, odkar se je junija vaša družina razširila za novega člana, sina Jakoba.
Zagotovo. Sicer so bili tisti dnevi na začetku precej kaotični. Vse se je zgodilo v treh dneh. Rodil se je drugi sinček, čez dva dneva sem že imel napovedano operacijo, tako da me po rojstvu na začetku sploh ni bilo doma.
Pozneje pa res, z dojenčkom se zamotiš, hitreje odmisliš odbojko. Čeprav vsak dan opravljam terapije in sem dopoldne v fitnesu, sem popoldne, ko bi načeloma moral biti na treningu, če bi bil zdrav, zdaj veliko več z družino, otroki, tako da malo odmislim vse preostale stvari. Rojstvo sina je na neki način dobra stvar v slabem položaju in rehabilitaciji.
Ko sva ravno pri otrocih. Kakšen oče ste?
S partnerko Heleno sta se junija razveselila drugega sina, Jakoba.
Trudim se, da bi na otroke prenesel znanje, jih naučil čim več, kar so mene starši. Da jih ne razvajam preveč in da jih prav tako ne silim v stvari, ki si jih ne želijo. Ne dopuščam, da bi delali kakšne velike neumnosti (smeh, op. a.).
Starejša hčerka je že v šoli, v Grčiji je to leto obiskovala mednarodno šolo, starejši sin še ni bil v vrtcu, tako da je bilo s tega vidika težje za ženo, ker je bila 24 ur na dan z njim. Za zdaj moram kar potrkati, saj so vsi trije zelo pridni, nimamo težav.
Prenesti na otroke, kar so na vas starši, pravite. Katere lekcije bi v prvi vrsti prenesli?
Vesel sem, da so mi starši vedno prepustili izbiro, da sem lahko sam izbral, s katerim športom se bom ukvarjal, in tako dalje. A pri tem so starši želeli, da to stvar tudi dokončam, da si ne premislim po nekaj treningih.
Tako sem najprej začel trenirati judo. Že oče in prej ded ter njegov brat so bili judoisti. Ko sem si zaželel kimono, je ata rekel: "Izbral si si judo, lahko treniraš, a ne moreš kar tako končati, če ti čez čas ne bo več všeč." Judo sem tako treniral sedem let, nekje do konca osnovne šole. Tudi brat Žiga je bil judoist.
Dvorana, v kateri je kot osnovnošolec več let treniral judo. Judoist je bil tudi brat Žiga, pred tem pa tudi dedek in oče.
Vmes sem se vpisal še v glasbeno šolo, zanimal me je saksofon. Pa smo ga kupili. Po treh letih sem hotel opustiti glasbeno šolo, saj so se prijatelji popoldne igrali na igrišču, meni pa sta judo in saksofon vzela veliko časa, tako da ni bilo časa za igranje. A ker sem se odločil za saksofon, je oče želel, da končam glasbeno šolo, ki sem tudi jo. Opravil sem šest, sedem let glasbene šole.
Podobno je bilo tudi z odbojko, ki sem jo začel igrati nekje pri 12, 13 letih. A na odbojko sem se zelo navezal, tako da mi ni bilo treba govoriti, naj vztrajam. Spomnim se, da sem po svojem treningu ostal v dvorani v Slovenski Bistrici, kjer je v klubu deloval tudi oče, in spremljal še odbojkarski trening članov. Odbojka me je res pritegnila.
Podobno želim prenesti na otroke. Pustil jim bom možnost, da sami izberejo, s čim bi se radi ukvarjali, saj v življenju nima smisla nikogar v nič siliti, bom pa želel, da v izbrani dejavnosti vztrajajo.
Veselje družine Štern po uvrstitvi v finale evropskega prvenstva 2019. "Sam sem bil bolj tekmovalen kot Žiga, ki me je vedno branil. Še danes sva zelo povezana," o odnosu s starejšim bratom, ki je te dni z reprezentanco na prvenstvu, pravi Tonček.
Kdo je bil bolj tekmovalen, vi ali Žiga? Kakšen odnos sta imela?
Jaz sem bil vedno bolj tekmovalen. On je slabi dve leti starejši od mene, tako da je bil močnejši, boljši v različnih športih, saj je starejši, jaz pa sem bil bolj "živec". Znal sem ga tudi udariti, sam pa mi nikoli v življenju ni vrnil. Vedno me je branil.
Kot otroka sva bila v zelo dobrih odnosih, morda sva se med puberteto nekoliko razšla, a sva se nato hitro spet združila. Tudi danes tisti čas, ko smo v Slovenski Bistrici, kjer sva soseda v bloku, večinoma preživiva skupaj. Zelo dober odnos imava, še vedno sva zelo povezana.
Omenili ste saksofon. Kolikokrat še zaigrate?
Tu in tam malo povadim. Nimam ga pri sebi doma, imam ga še pri starših, a včasih, ko grem po koncu klubske sezone tja, si ga za lastno veselje vzamem in zaigram dve, tri pesmi.
V dvorani, kjer je odbojkarsko zrasel, in z glasbilom, ki ga je spremljalo v osnovnošolskih dneh, občasno pa ga še danes.
Kaj se najpogosteje znajde na vašem repertoarju?
Vse po malem. Od Louisa Armstronga do slovenskih. Ko je bil deda še živ, smo velikokrat zaigrali Avsenika. Žiga je igral klarinet. Tudi on je končal glasbeno šolo, a od takrat skoraj ni več prijel za klarinet. Sem pa zato jaz in se kot samouk naučil igranja klarineta.
Ob saksofonu se je naučil igrati tudi klarinet.
Po intervjuju je sprejel glasbeni izziv, angažiral mamo, ki mu je prinesla saksofon, in dokazal, da se znajde odlično tudi z inštrumentom v rokah:
Vrniva se k odbojki, k vaši poškodbi. Bolečine v kolku ste čutili že v klubu, a kljub temu začeli reprezentančne priprave.
Da, začelo se je že v Grčiji, v zadnjem mesecu sezone, ko so na sporedu odločilne tekme, polfinale, finale. Takrat sem prvič začutil bolečine v kolku. Ni še bilo tako hudo, da ne bi mogel igrati, pa tudi kot športnik takih tekem nočeš izpustiti.
V Grčiji sem takrat prestal magnetno resonanco, ki je pokazala določene težave, a ni bilo še tako ekstremno, da ne bi mogel igrati, pa tudi sam sem bil odločen, da na tako pomembnih tekmah stisnem zobe.
Bolečine v kolku je začutil že ob koncu grškega prvenstva, a stisnil zobe in soigralcem pomagal do naslova grškega prvaka. Ob prihodu v reprezentanco so se težave stopnjevale, sledila je operacija, po njej pa večmesečna rehabilitacija.
S selektorjem, zdravnikom in celotnim štabom smo se odločili, da je najbolje opraviti dodatne preiskave in videti, kaj je trenutno najbolje za mojo kariero. Magnetne resonance, rentgeni, CT in vsi preostali pregledi so pokazali deformacijo kosti, kost je bila izbočena na glavi stegnenice in je pritiskala na ovojnico. Lahko da se je to dogajalo dva meseca, lahko je vse skupaj genetsko in je pritiskalo že več let, a v nekem trenutku je ovojnica počila in kost je pritiskala na kolk.
Občutek je bil grozen. Zabolelo me je ob točno določenem gibu, ko sem nogo obrnil navznoter. Glede na to, da imam 27 let in je pred menoj še kar nekaj let odbojke, so zdravniki, specialisti presodili, da je najboljša rešitev čimprejšnja operacija.
Moral sem se sprijazniti s tem, da je reprezentančna sezona zame končana. Po operaciji, operiral me je dr. Klemen Stražar, se je takoj začela rehabilitacija. Začela se je tako, da sem moral šest tednov povsem mirovati, ne da bi stopil na nogo.
"Ko sem izvedel, za kaj gre, zagotovo ni bilo preprosto. Takrat gre glava 'malo po svoje', pojavi se nervoza, saj si v novem, nepoznanem položaju."
Kako to uspe profesionalnemu športniku?
Zelo težko. Prva dva, tri tedne sem bil "privezan" na kavč, na posteljo … Izposodil sem si kinetek, ki razgibava nogo, da bi se v času, ko nisem smel stopiti na nogo, vrnila čim večja gibljivost. Po treh tednih sem začel malo hoditi, ne da bi stopil na nogo. Obiskal sem tudi reprezentanco, tam opravil določene terapije.
Po šestih tednih sem začel obiskovati fitnes, začel sem krepiti mišico. Takrat je bilo največ sobnega kolesa, da sem se počasi začel vračati v kondicijo, v kateri sem bil. Da bom, ko bodo zdravniki dali zeleno luč za tek in pozneje skakanje, v najboljši mogoči fizični kondiciji.
Trenutno sem vsako jutro po dve uri v fitnesu. Ne več le na sobnem kolesu, pač pa lahko delam tudi druge vaje, ki mi jih je predpisal osebni trener.
Kaj pravi časovnica nadaljnjega okrevanja?
Zdravnik je rekel, da bi lahko približno po treh mesecih, kar bo v kratkem, počasi poskušal začeti teči, da vidim, kako se bo noga odzvala.
Skoki pa so prepovedani in bodo še nekaj časa. Približno štiri mesece po operaciji bi lahko spet začel skakati. Morda bom kot športnik potreboval nekoliko manj časa.
A najprej moramo videti, kako se bo noga odzvala po teku. Sledijo pregledi pri zdravniku, ki me je operiral, da pove, v kakšnem stanju je noga. Če bo vse super, računam, da bi v začetku oktobra, ko se vračam v Grčijo, začel tudi skakati.
Kakšno je vaše počutje več kot dva meseca po operaciji?
Že od prvega dne po operaciji je bil moj občutek odličen. Vemo, da lahko, ko anestezija po operaciji popusti, hitro kaj zaboli ali pa kaj oteče. Moram potrkati, da nisem čutil skoraj nobene bolečine, tudi otekline ni bilo, tako da smo v nekaj dneh pol protibolečinskih tablet dali na stran, po tednu, dveh pa vse.
Fizioterapevti so z njegovim okrevanjem zelo zadovoljni. "Tudi gibljivost noge je zelo dobra. Vaje opravljam brez bolečine, tako da sem res optimist."
Vsaka operacija vzame nekaj mišic, a menim, da mi ni vzela tako veliko, kot je morda komu drugemu. Tudi fizioterapevti pravijo, da je moje stanje vrhunsko, da sem dobro pripravljen. Nisem se zredil, nekaj mišične mase na kvadricepsu sem izgubil, a se vse hitro vrača v prvotno stanje. Tudi gibljivost noge je zelo dobra. Vaje opravljam brez bolečine, tako da sem optimist.
Kako je poškodba vplivala na psihično stanje?
Ko sem izvedel, za kaj gre, in smo imeli zaključne pogovore z zdravniki, selektorjem, štabom, kaj narediti - čakati ali čim prej operirati -, zagotovo ni bilo preprosto. Takrat gre glava "malo po svoje", pojavi se nervoza, saj si v novem, nepoznanem položaju.
Po desetih letih sem se moral prvič ustaviti. Na srečo pred tem nisem imel niti ene resnejše poškodbe v vsej karieri. Morda kakšen zvin gležnja, a nikoli ni bilo nekih resnejših težav, zaradi katerih bi se moral dobesedno ustaviti, nehati igrati za dlje časa. To se je zgodilo prvič, prvič sem se znašel v takem položaju.
A na srečo sem hitro zbistril misli, glavo. Pomagali so mi družina, starši, tudi vsi v klubu in reprezentanci. Vsi skupaj so me pomirili. Vsi pričakujejo, da se bom vrnil še močnejši, jaz pa delam vse, da bo res tako.
Vesel je podpore ogromno ljudi, ki mu v obdobju okrevanja stojijo ob strani.
Pa klubsko vodstvo Olympiakosa, kako gledajo na nastali položaj?
Preden sem šel na operacijo, je reprezentančni zdravnik govoril s klubskim zdravnikom, sam pa sem se pogovarjal s športnim direktorjem v klubu. Tudi oni so se strinjali, da je najbolje čim hitreje opraviti operacijo, da se potem za klubsko sezono vrnem. Če bi čakali, bi se zavleklo.
V trenutnem položaju je vsak mesec, teden, celo dan lahko zelo pomemben za vrnitev. S klubom smo v rednih stikih, vsak teden se slišimo, seznanjeni so, katere vaje že lahko delam, in mi stojijo ob strani.
Nemalo športnikov je ob poškodbah povedalo, da so bili prepuščeni sami sebi, da si hitro lahko pozabljen. Vi takšne izkušnje, glede na povedano, niste imeli.
Na srečo res. Lahko se le zahvalim vsem za pomoč. Tako reprezentanci, fantom, štabu, zdravnikom, fizioterapevtom kot selektorju Cretuju, ki mi res stoji ob strani in s katerim se veliko slišiva. Vsi mi pomagajo pri rehabilitaciji, vsak na svojem področju. Če ne bi bilo reprezentance, bi se verjetno že vrnil v klub, ki začenja priprave na novo sezono. Tako pa smo se po dogovoru s klubom odločili, da ostanem tukaj.
Ko se bo reprezentanca vrnila z evropskega prvenstva in se pripravljala na olimpijske kvalifikacije, se ji bom pridružil, tam hodil na fitnes in terapije. Ko se bodo oni odpravili na Japonsko na kvalifikacije za olimpijske igre, pa se bom sam vrnil v Grčijo in nadaljeval rehabilitacijo. Olympiakos je eden največjih klubov, združuje nogomet, košarko, rokomet, odbojko in vse mogoče športe. Temu primerno so organizacija, zdravniška služba, terapevti in zdravniki na zelo visoki ravni.
A pred tem je pomembno, da že tu opravim velik del dela, da bom ob vrnitvi čim bolje fizično pripravljen. Saj vemo, da se lahko po poškodbi, ko tri, štiri mesece ne skačeš, hitro zgodi neka druga poškodba. Zato se posvečamo tudi preventivi, da tudi kolena, rama, preostali sklepi in mišice ostanejo v pogonu.
Z Olympiakosom, pri katerem je moči združeval z Alenom Pajenkom in nekdanjim selektorjem Slovencev Albertom Giulianijem, je letos postal grški prvak in osvojil pokal CEV Challenge:
Kako ste se navadili na Grčijo, na tamkajšnje življenje?
Super je bilo. Organizacija v klubu je bila, kot rečeno, na visoki ravni. Je pa življenje tam precej bolj lahkotno, počasno. Vemo, kakšni so Grki. Lahko greš v bar in tam tri ure piješ kavo, nikomur se nikamor ne mudi. Če kdaj kaj prosiš, morda ni urejeno že naslednji dan, ampak čez teden dni. A smo se tudi tega navadili. Počasnejše življenje nam po eni strani kar ustreza.
Bili smo blizu plaže, tako da smo se lahko kopali. Ob sebi sem imel tudi Pajenka (reprezentanta Alena Pajenka, op. a.), tako da smo se veliko družili tudi z njim in njegovo ženo.
Pajenka, ki pri 37 letih navdušuje in se lahko pohvali z nazivom najkoristnejšega igralca grškega prvenstva.
Uh, da. On je kot vino. Starejši ko je, boljši je (smeh, op. a.). Res je odličen.
"Pajenk? Starejši ko je, boljši je."
Vaša poškodba je v reprezentanci zahtevala spremembe v igri, v sistemu. Kako se vam zdi, da so se mu prilagodili?
Verjamem, da fantom sploh na začetku ni bilo lahko. V odbojki 90 odstotkov ekip igra s sistemom dveh sprejemalcev in korektorja. Na začetku je bila to tako za selektorja kot tudi igralce zagotovo težava, sploh ker časa za prilagajanje na nov sistem ni bilo veliko.
Z reprezentanco je dvakrat postal evropski podprvak (2019, 2021), na svetovnem prvenstvu pa lani z njo zasedel četrto mesto. Odločen je, da z njo zaigra tudi na olimpijskih igrah prihodnje leto v Parizu.
Ni lahko ne za podajalca ne za sprejemalca Možiča in Čebulja, ki sta vsak po malo zasedla moje mesto. A v zelo zelo kratkem času so se privadili. Iz treninga v trening, iz tekme v tekmo so dvigovali formo, rasli, popravljali neke manjše napake, nevšečnosti v igri.
Mislim, da so zdaj že toliko časa skupaj, da so se navadili tega sistema, da so lahko sproščeni in da se jim ni treba nikogar bati. Tudi zadnji turnir na Poljskem (Wagnerjev memorial, op. a.), kjer so bile zbrane verjetno štiri najboljše reprezentance Evrope, je pokazal, da so na zelo visoki ravni in se lahko kosajo z vsemi.
Temu primerno so visoki tudi cilji. Tri srebrne kolajne z zadnjih štirih evropskih prvenstev govorijo same zase, a fantje želijo končati srebrno zgodbo.
Vsak športnik ima cilj stopiti na najvišjo stopničko, a ni preprosto. Nismo edina reprezentanca, ki ima cilj stopiti na najvišjo stopničko. Ne bo lahko, smo pa lahko samozavestni, kajti v prejšnjih letih smo že dokazali, kam spadamo.
"Na treh evropskih prvenstvih smo že dobili kolajno, imamo tri srebrne, zlate pa še ne. Vem, da bodo fantje naredili vse, da bi prišli do zlata."
Nobena reprezentanca z vrha v tekmo z nami ne vstopi več sproščeno, vsi se zavedajo, kam spadamo, kakšne so naše individualne in ekipne kakovosti. Vsi se zavedajo, da bodo proti nam morali zelo garati, da nas lahko premagajo le, če odigrajo na zelo visoki ravni.
Na treh evropskih prvenstvih smo že dobili kolajno, imamo tri srebrne, zlate pa še ne. Vem, da bodo fantje naredili vse, da bi prišli do zlata.
In da bi v začetku oktobra uresničili še olimpijske sanje, kar je verjetno glavni cilj te sezone?
Če pogledamo celotno reprezentančno sezono, so, vsaj tako menim, največji cilj res olimpijske kvalifikacije. Vsak športnik si želi nastopiti na olimpijskih igrah, tudi mi sanjamo o njih.
"Imamo potrebno kakovost, da nastopimo na olimpijskih igrah."
Pred štirimi leti vam je dobro kazalo, a ...
Lahko bi rekel, da smo takrat malo zakockali olimpijske igre, a iz vsakega poraza se nekaj naučiš, vsak poraz ti da neko lekcijo.
Menim, da je letos zelo lepa priložnost, da se uvrstimo na olimpijske igre. Imamo potrebno kakovost. Če bomo v taki formi, kot smo zdaj, če bo vzdušje ostalo, kot je, gredo lahko sproščeno po olimpijske igre.
Kako gledate na pomembnost vloge Gheorgheja Cretuja, ki je selektorsko taktirko lani prevzel 18 dni pred svetovnim prvenstvom, na katerem ste se na koncu borili za odličja?
Lahko ga le pohvalim. Kot trener in kot človek je na pravem mestu. Prišel je ob pravem času.
"Sva v zelo dobrem odnosu. Glede operacije, klubske sezone in vsega mi je dal veliko predlogov, mi zelo pomagal," o odnosu s selektorjem Cretujem pravi Štern.
Videli smo, kaj se nam je lani zgodilo v svetovni ligi, ko smo nastopali z neko neprepoznavno igro. Niti rezultatsko niti v igri nismo bili najboljši. Prišel je dobra dva tedna pred svetovnim prvenstvom in v kratkem času povezal ekipo, pa čeprav ni imel časa in ni poznal igralcev.
Na začetku se mi je zdelo celo nemogoče, da mu bo uspelo, a je povezal ekipo in dvignil formo, ki je bila na dokaj nizki ravni. Po svetovnem prvenstvu, ko smo bili četrti, smo si želeli, tako igralci, zveza in tudi tisti, ki se malo spoznajo na odbojko, da ostane z nami. Vemo, da je velik strokovnjak, videli smo, kaj je naredil z Zakso (osvojil ligo prvakov, op. a.).
Sva v zelo dobrem odnosu. Glede operacije, klubske sezone in vsega mi je dal veliko predlogov, mi zelo pomagal.
Pomagal je na neki način tudi mladim, ki jim je letos ponudil kar nekaj priložnosti.
Vemo, da je naša prva postava, iz športnega vidika, kar stara, in da pred mnogimi ni več veliko reprezentančnih let. Če se uvrstimo na olimpijske igre, se bo reprezentanca po njih v veliki meri spremenila.
Zato je Cretujeva poteza, da je na priprave povabil veliko mladih, zelo pomembna. Da se navadijo na sistem, višjo kakovost odbojke, življenje v reprezentanci, se družijo, spoznajo miselnost starejših. Vsi smo enkrat morali čez to, tudi sam sem se od starejših veliko naučil.
Tudi na tekmah v določenih trenutkih daje priložnost mladim. Menim, da je od vseh trenerjev v zadnjih letih prav on dal največ priložnosti mladim, da dobijo občutek, vidijo, da so sposobni, in da se bodo še naprej trudili in vztrajali.
Kaj sporočate soigralcem na evropsko prvenstvo?
Preberite še:
