Nedelja, 18. 4. 2021, 4.00
3 leta
Skok v športno preteklost
Zgodba, ki se ne bo nikoli več ponovila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,58
2
Andres Iniesta po koncu tekme proti Čilu 18. junija 2014 v Riu de Janeiru, kjer se je končala neponovljiva španska nogometna pravljica.
Španski nogometni reprezentanci je med letoma 2008 in 2012 uspel zgodovinski podvig, ki se verjetno ne bo zgodil nikoli več. V štirih letih je nanizala naslove na treh velikih tekmovanjih zapovrstjo. Najboljša je bila na dveh evropskih in na svetovnem prvenstvu.
Do leta 2008 je Španija veljala za reprezentanco, ki na velikih tekmovanjih kot po pravilu razočara. Čeprav je imela vedno vrhunske posameznike, njeni najboljši klubi pa so pridno osvajali mednarodne lovorike, je od njene prve in edine lovorike minevalo 44 let. Leta 1964 je osvojila naslov na evropskem prvenstvu, na katerem so takrat igrale vsega štiri ekipe.
Leta 1984 je bila finalistka evropskega prvenstva, potem pa dlje od četrtfinala ni prišla. Na svetovnih prvenstvih sploh ne. Čeprav je bilo takrat za njo že 12 nastopov na največjem nogometnem tekmovanju na svetu, je bil četrtfinale leta 1986 ob četrtem mestu daljnega leta 1950 ob povsem drugačnem sistemu tekmovanja njen največji uspeh.
Luis Aragones, prekaljeni trenerski maček, ki je z Atleticom Madridom osvojil šest lovorik, treniral pa še številne španske klube, tudi Barcelono, je Španijo prevzel leta 2004 po polomu na evropskem prvenstvu. Od turnirja na Portugalskem, kjer smo z zmago Grčije videli enega največjih presenečenj v nogometni zgodovini, so se Španci poslovili že po skupinskem delu.
Luis Aragones je na klopi Španije sedel od julija 2004 do junija 2008. Zbral je 39 zmag, 11 remijev in le štiri poraze.
Aragones je ob prihodu spremenil filozofijo igre španske reprezentance, ki je pred tem igrala predvsem tako, da je z dolgimi žogami iskala svoje napadalce. Raula Gonzaleza, Fernanda Morientesa, Emilia Butraguena, če vzamemo le majhen vzorec odličnih nekdanjih napadalcev španske izbrane vrste.
Danes žal že pokojni trener je takrat vstopal v osmo desetletje svojega življenja in se odločil, da preobrazi igro na sredini igrišča. Namesto na hitro tranzicijo in predložke s strani je stavil na posest žoge in igro skozi sredino. Na majhne, tehnično izjemno podkovane nogometaše, ki jih Španiji ni manjkalo že pred tem, a tako skoncentrirane kakovosti, kot jo je imela takrat, ni imela nikoli.
Fantje, ki so nogometno zgodovino spisali na novo
Iker Casillas je bil kapetan Španije ob vseh njenih naslovih v letih 2008, 2010 in 2012. S 167 nastopi je bil nekaj časa tudi njen rekorder.
Naštejmo le nekaj njenih najboljših nogometašev, ki so pred 13 leti začeli pisati najbolj zlato obdobje katerekoli reprezentance v zgodovini nogometa.
Iker Casillas, kapetan Španije v njenem zlatem obdobju, velja za enega najboljših vratarjev na svetu vseh časov. Najboljši vratar svetovnega prvenstva 2010, najboljši vratar evropskih prvenstev 2008 in 2012, šestkratni udeleženec Uefine ekipe leta, petkratni najboljši vratar leta na svetu po izboru Mednarodnega inštituta za nogometno zgodovino in statistko (IFFHS), ki ga je izbral tudi za najboljšega vratarja prejšnjega desetletja …
Xavi Hernandez. Verjetno ga ni nogometnega deležnika, ki se ne bi strinjal s tem, da je nekdanji dolgoletni as Barcelone eden najboljših vezistov vseh časov. Za naštevanje vseh njegovih priznanj bi porabili preveč časa, a če omenimo, da je bil v eri nedotakljivih Lionela Messija in Cristiana Ronalda med letoma 2009 in 2011 trikrat tretjeuvrščeni v izboru za zlato žogo, je jasno vse.
Za njegovega dolgoletnega klubskega in reprezentančnega sopotnika Andresa Iniesto velja podobno. Leta 2010 je v izboru za zlato žogo pristal celo na drugem mestu, leta 2013 je bil tretji, s 34 lovorikami pa je najuspešnejši nogometaš v zgodovini Španije.
Kapetan Real Madrida Sergio Ramos je danes tudi kapetan Španije in s 180 nastopi že nekaj časa njen rekorder, že dolgo pa tudi eden najboljših branilcev na svetu. To je bil že takrat. Dvakrat najboljši branilec leta po izboru Uefe, kar devetkrat se je znašel v njeni ekipi leta, z Realom je bil štirikrat evropski prvak, je s kar 101 golom tudi najboljši strelec med branilci v zgodovini španske lige.
David Villa je s 59 goli v 98 nastopih najboljši strelec v zgodovini Španije. Xavi Hernandez je s 23 asistencami njen tretji najboljši asistent, na tretjem mestu pa je s 133 nastopi (12 golov) tudi po številu tekem.
Cesc Fabregas, dolgoletni zvezdnik Arsenala, Chelseaja in Barcelone, ki je še aktiven v Monacu, je s 31 asistencami še danes najboljši v zgodovini Španije.
Fernando Torres, s 38 goli tretji najboljši strelec v zgodovini Španije, ki je bil takrat v majici Liverpoola eden najboljših napadalcev na svetu in tistega leta tretji v izboru za zlato žogo, pa tudi igralca leta po izboru Fife.
David Villa, nekdanji golgeter Valencie, Atletico Madrida in predvsem Barcelone, je z 59 goli najboljši strelec v zgodovini reprezentance. Najboljši strelec evropskega prvenstva 2008 in drugi najboljši strelec svetovnega prvenstva dve leti pozneje.
Pozabiti ne moremo neponovljivega Carlosa Puyola, enega glavnih obrazov najuspešnejšega obdobja Barcelone in tudi njenega kapetana.
In seveda niti Davida Silve, enega najboljših nogometašev v zgodovini Manchester Cityja in tudi španske reprezentance.
Našteli smo le res tiste res najboljše. Odličnih nogometašev, ki so takrat nosili rdeč španski dres, je bilo še nekaj.
Fernando Torres je Španiji leta 2008 z golom v finalu prinesel prvega v nizu treh naslovov na velikih tekmovanjih. Z 38 goli v 110 nastopih je tretji najboljši strelec v njeni zgodovini.
EP 2008: konec muke, ki je trajala 44 let
Prvenstvo 2008 so Španci začeli z zmago s 4:1 nad Rusijo, ki je bila ena tihih favoritov prvenstva. S hat-trickom je zablestel Villa, ki se je izkazal tudi z golom v 92. minuti za zmago z 2:1 nad Švedsko v drugem krogu skupinskega dela. V tretji tekmi so Španci z 2:1 premagali takratne evropske prvake Grke in se suvereno uvrstili v drugi krog.
Tam jih je čakala najvišja možna ovira, Italija. Svetovna prvakinja, s katero so se Španci na velikih tekmovanjih pred tem pomerili petkrat, a je niso uspeli premagati niti enkrat. Tokrat jim je uspelo na najbolj dramatičen možen način. Po enajstmetrovkah.
V polfinalu se je ponovitev z Rusi končala z novo visoko zmago Španije, tokrat s 3:0.
V finalu so nasproti stali Nemci. Gledalci na Dunaju so videli le en gol, odločitev pa je padla v 33. minuti, ko je Torres izkoristil nepazljivost nemškega branilca Philippa Lahma in premagal Jensa Lehmanna za prvi naslov Španije po skoraj pol stoletja čakanja.
"Selektor Aragones mi je pred finalom dejal, da bomo prvaki, jaz pa bom zabil dva gola. Očitno je zelo slab napovedovalec, saj se je zmotil," je bil po tekmi razpoložen takrat 24-letni Torres.
Zanimivo, španskemu kapetanu Casillasu je velik pokal za naslov evropskega prvaka predal takratni predsednik Uefe Michele Platini, ki je Španiji leta 1984 ob njenem zadnjem nastopu v finalu ukradel sanje in z golom v finalu Franciji prinesel evropski naslov.
Španija na EP 2008:
Rezultati:
Španija : Rusija 4:1 (2:0)
Villa 20., 44., 75., Fabregas 91.; Pavljučenko 86.
Španija : Švedska 2:1 (1:1)
Ibrahimović 34.; Torres 15., 92.
Grčija : Španija 1:2 (1:0)
Charisteas 42.; De la Red 61., Güiza 88.
Četrtfinale:
Španija : Italija 4:2* (0:0, 0:0) *po enajstmetrovkah
Polfinale:
Rusija : Španija 0:3 (0:0)
Xavi 50., Güiza 73., Silva 82.
Finale:
Španija : Nemčija 1:0 (1:0)
Torres 33.
Taktika:
Casillas; Capdevilla, Marchena, Puyol, Ramos; Iniesta, Xavi, Senna, Silva; Villa, Torres.
V sistemu 4-4-2, ki se je spreminjal tudi v 4-1-4-1, sta na krilih igrala Iniesta in Silva, ki sta se "obnašala" atipično za njuni poziciji in namesto ob avt liniji napadala proti sredini. Edini obrambno naravnani vezist je bil takratni član Villarreala Marcos Senna, ki je imel v ekipi zelo pomembno nalogo, da je kril hrbet preostalim napadalno usmerjenim virtuozom.
Španija je igro gradila s posestjo iz obrambe, a je bila ta usmerjena precej drugače od tiste, ki smo jo spoznali v letih pozneje.
SP 2010: vrhunec zlate generacije
Po zmagoslavju na evropskem prvenstvu 2008 se je od funkcije selektorja samovoljno poslovil takrat 79-letni Aragones. Nasledil ga je Vicente del Bosque, ki je pred tem vse, kar se je dalo, osvojil z Real Madridom. Na klopi Španije je postal edini trener, ki se lahko pohvali z naslovom evropskega in svetovnega prvaka kot klubski trener in tudi selektor.
Pred odhodom v Južnoafriško republiko je del Bosque še nekoliko spremenil taktiko in "posvojil" filozofijo Josepa Guardiole, ki jo je ta gojil pri Barceloni. Petim nosilcem igre španske reprezentance je iz vrst katalonskega velikana priključil še tri. Tudi Španija je, podobno kot Barcelona, zaigrala po notah znamenite tiki-take.
Vicente del Bosque je bil selektor Španije od avgusta 2008 do junija 2016. Na 89 tekmah je zmagal, osemkrat remiziral in doživel 17 porazov.
Sergio Busquets, ki je še danes duša igre Barcelone, je eden najboljših vezistov v zgodovini španskega nogometa.
Za Gerarda Piqueja, zdajšnjega kapetana Barcelone, podobno velja, ko beseda nanese na branilce.
Pedro Rodriguez, trikratni evropski prvak z Barcelono in zmagovalec lige Europa s Chelseajem, je za ta dva kluba zabil prek 150 golov. Leta 2010 je postal do zdaj edini nogometaš, ki je v eni sezoni dosegal zadetke v šestih različnih evropskih klubskih tekmovanjih.
Od drugod kot iz Barcelone so bili zraven priključeni še številni drugi odlični nogometaši.
Jesus Navas, dolgoletni talisman Seville in Manchester Cityja. Juan Mata, ki vrsto let navdušuje kot član Valencie, Chelseaja in zdaj Manchester Uniteda, in še en odlični vezist Xabi Alonso. "Daleč najboljši vezist, s katerim sem kadarkoli igral," je o nekdanjem dolgoletnem članu Liverpoola in Real Madrida dejal Steven Gerrard. Če to slišite iz ust nogometaša, ki je brcal skupaj s Frankom Lampardom, Paulom Scholesom, Davidom Beckhamom …
Španija, ki je v kvalifikacijah na desetih tekmah desetkrat zmagala, turnirja ni začela najbolje. Na jugu Afrike je namreč na prvi tekmi doživela šok in izgubila s Švico z 0:1. V drugem krogu je z novima goloma Ville z 2:0 odpravila Honduras. Villa je zadel tudi v odločilni tekmi skupinskega dela pri zmagi nad Čilom z 2:1. Drugi zadetek za Špance je prispeval Iniesta.
V osmini finala je bil spet junak Villa, ko je z novim golom sijajno kronal akcijo Inieste in Xavija, po kateri je z 1:0 padla Portugalska.
Na 12 svetovnih prvenstvih pred tem so bili njeni najboljši rezultati četrto mesto in tri četrtfinala, leta 2010 pa je šla Španija do konca.
Na naslednji stopnički so Španci po napeti tekmi, v kateri sta obe reprezentanci zgrešili enajstmetrovko, z 1:0 premagali Paragvaj in prekinili urok četrtfinala, iz katerega se na svetovnih prvenstvih niso prebili vse od leta 1934. "Ko smo zmagali na tej tekmi in se končno uvrstili v polfinale, sem vedel, da bomo prvaki," je o tej tekmi leta pozneje dejal del Bosque.
V polfinalu je, spet z 1:0, ob golu z glavo Puyola po kotu Xavija padla še Nemčija.
Z istim rezultatom so potem v velikem finalu v Johannesburgu izgubili še Nizozemci. Z golom v 116. minuti, v zaključku drugega podaljška, je bil junak Iniesta. Po dolgem šprintu Navasa po desni strani je žoga prišla do Xavija, ta jo je atraktivno podaljšal do Fabregasa, ki je nadaljeval z diagonalno žogo v kazenski prostor in tam našel Iniesto.
Korak naprej, strel z desnico in gol za edini španski naslov svetovnega prvaka. "Ko sem udaril po žogi, se je ustavilo vse. Samo jaz, žoga in tišina. Kot v počasnem posnetku. Ustavil sem se, poslušal tišino in užival. Vedel sem, da bo žoga končala v mreži," je trenutek kariere opisal Iniesta.
Španija na SP 2010:
Rezultati:
Španija : Švica 0:1 (0:0)
Fernandes 52.
Španija : Honduras 2:0 (1:0)
Villa 17., 51.
Čile : Španija 1:2 (0:2)
Millar 47.; Villa 24., Iniesta 37.
Osmina finala:
Španija : Portugalska 1:0 (0:0)
Villa 63.
Četrtfinale:
Paragvaj : Španija 0:1 (0:0)
Villa 83.
Polfinale:
Nemčija : Španija 0:1 (0:0)
Puyol 73.
Finale:
Španija : Nizozemska 1:0* (0:0, 0:0) *po podaljških
Iniesta 116.
Taktika:
Casillas; Capdevilla, Pique, Puyol, Ramos; Busquets, Alonso; Iniesta, Xavi, Pedro; Villa;
S sistemom 4-2-3-1 je z dvema defenzivnima vezistoma selektor del Bosque zaprl sredino, a s tako podkovanima nogometašema, kot sta Busquets in Alonso, Španiji omogočil posest, ki je včasih mejila že na mučenje žoge. Skupaj z Iniesto, Xavijem in Torresom, na zadnjih dveh tekmah pa Pedrom, so si Španci žogo podajali do onemoglosti in poskrbeli, da je njihova posest igre v povprečju s 54 s prejšnjega prvenstva poskočila na 65 odstotkov.
Španija je bila na tem prvenstvu za nekatere precej dolgočasna, saj je na sedmih tekmah zabila le osem golov, za druge pa nogometna perfekcija. Nasprotnike je "ubijala" z žogo v nogah. Prejela je vsega dva gola na celotnem prvenstvu. Na štirih tekmah izločilnih delov niti enega.
EP 2012: spektakularen konec trilogije
Na evropskem prvenstvu 2012 je Španija najprej v skupinskem delu tekmovanja na Poljskem z golom Fabregasa remizirala proti Italiji z 1:1, potem je s 4:0 odpihnila Irsko, za konec prvega dela tekmovanja pa z golom Navasa tik pred koncem tekme z 1:0 odpravila Hrvaško in se brez težav uvrstila v izločilne dele.
V četrtfinalu je z dvema goloma Alonsa, enega je dosegel po strelu z glavo, drugega pa z enajstmetrovke, z 2:0 premagala Francijo, s katero se je pomerila prvič po četrtfinalu svetovnega prvenstva 2006, ki ga je izgubila.
Španija je leta 2012 postala prva, ki je zmagala na dveh evropskih prvenstvih zapovrstjo.
V polfinalu proti Portugalski gledalci v Donecku v 120 minutah niso videli zadetka. Španija je Ronalda in soigralce izločila po enajstmetrovkah. V odločilni seriji je strel Portugalca Bruna Alvesa končal v prečki in se odbil iz gola. V vratnico je za njim meril tudi Fabregas, a po njegovem strelu je žoga končala v mreži in Špance popeljala v nov finale.
"Po tem sem vedel, da nam je naslov usojen," je o tej podrobnosti pozneje dejal španski selektor, a si zagotovo niti del Bosque ni mislil, da bo Italija v finalu pomendrana. V kijevskem finalu je bilo kar 4:0 za Špance, ki so prvič v zgodovini v finalih velikih tekmovanj zmagali s štirimi goli razlike.
Španija na EP 2012:
Rezultati:
Španija : Italija 1:1 (0:0)
Fabregas 64.; Di Natale 61.
Španija : Irska 4:0 (1:0)
Torres 4., 70., Silva 49., Fabregas 83.
Hrvaška : Španija 0:1 (0:0)
Navas 88.
Četrtfinale:
Španija : Francija 2:0 (1:0)
Alonso 19., 91./11m
Polfinale:
Portugalska : Španija 2:4* (0:0, 0:0) *po enajstmetrovkah
Finale:
Španija : Italija 4:0 (2:0)
Silva 14., Alba 41., Torres 84., Mata 88.
Taktika:
Casillas: Alba, Pique, Ramos, Arbeloa; Xavi, Busquets, Alonso, Iniesta, Fabregas, Silva.
Zaradi poškodbe Ville in slabe forme Torresa, ki je po prestopu v Chelsea padel v hudo krizo, se je del Bosque odločil, da na evropskem prvenstvu na Poljskem in v Ukrajini nastopi v sistemu 4-6-0 brez krilnih nogometašev in brez pravega napadalca. Namesto tega je zaigral z "lažno devetko", na tem položaju so se izmenjavali Xavi, Iniesta in predvsem Fabregas, posest igre pa spravil na še višjo raven.
Precej manj revolucionarna in odmevna je bila odločitev, v katero je bil španski selektor primoran v obrambi. Poškodvanega Puyola je v osrčju obrambe nadomestil Ramos, ki se je z bočnega položaja v zadnji vrsti preselil proti sredini, kjer ga spremljamo še danes.
Konec neponovljive pravljice
Španci so svojo zmagoslavno pot na krut načini končali na svetovnem prvenstvu 2014 v Braziliji, od katere so se poslovili že po skupinskem delu, potem ko so na uvodu doživeli pravcato katastrofo in proti Nizozemski izgubili z 1:5, na drugi tekmi pa proti Čilu klonili z 0:2. Zmaga s 3:0 nad Avstralijo v zadnjem krogu je bila slaba tolažba.
Španska nogometna pravljica je trajala štiri oziroma šest let, če jo zarišete med dunajski finale 2008 in tekmo proti Čilu v Riu de Janeiru leta 2014, ko je bilo jasno, da se je končala. V tem času sta Špance na velikih tekmovanjih vodila dva selektorja, za njih pa je v Avstriji, Švici, Južnoafriški republiki, Ukrajini in na Poljskem nastopilo 33 nogometašev, ki so na 19 tekmah dosegli 32 golov. Žogo v svoji posesti so imeli v približno tisoč minut. Še nekajkrat več je bilo podaj, ki so jim ob tem uspele.
Lahko mislite tudi drugače, a prav veliko argumentov, da bi se prepirali s tistimi, ki pravijo, da je Španija 2008-2012 najboljša reprezentanca vseh časov, nimate. To, kar je Špancem uspelo pred desetletjem, je v modernem, na najvišji ravni še nikoli bolj izenačenem nogometu ob zdajšnjem formatu velikih tekmovanj enostavno neponovljivo.
To je moj zadnji članek na Sportalu, od katerega se poslavljam po 17 letih. Vsebine smo v tem času ustvarjali z dvema urednikoma in s prek 30 sodelavci našega najožjega uredništva. Za mano je več kot 20 tisoč ur dežurstev in dela na terenu. Nenazadnje sem v redakciji doživel tudi vse tri španske naslove na svetovnem in evropskih prvenstvih. Podpisal sem se pod več kot sto kolumn oziroma komentarjev, opravil nekaj sto intervjujev in napisal nekaj tisoč drugih člankov, objavljenih na teh spletnih straneh.
Lahko mislite tudi drugače, a prav veliko argumentov, da bi se prepirali s tistimi, ki pravijo, da je Sportal danes najboljša slovenska športna redakcija na spletu, morda pa tudi širše, nimate. Ponosen sem, da sem košček v ta mozaik entuziazma, enotnosti, prijateljstva, profesionalizma in kakovosti vstavil tudi sam. Neponovljivo je bilo.
2