Željko Milinović: Mislijo, da sem čudak, a delam to, kar imam rad

Nekoč član številnih nogometnih klubov, igral je tudi v Avstriji in na Japonskem, je bil vedno velik profesionalec. Športno življenje brez alkohola in cigaret je njegov vsakdan. Pri 45 letih verjetno tudi zato še vedno ohranja mladostniški videz, videti je vsaj deset let mlajši. Po koncu nogometne poti je zaplul v trenerske vode, bil nazadnje član strokovnega štaba selektorja članske reprezentance Srečka Katanca, a ga je pred kratkim zapustil. "Ne zaradi tega, ker se je pisalo v javnosti, temveč zato, ker mi to delo ni bilo več všeč," je zanikal pisanje medijev, da je šel svojo pot zato, da se bo povsem posvetil triatlonu. Ta je že pred leti postal njegova nova ljubezen.

Prihajate iz Ljubljane, iz Štepanjskega naselja, kjer je zraslo nekaj odličnih nogometašev. Prav veliko izbire, kateremu športu se boste posvetili, verjetno niste imeli. Tako je, takrat pri nas razen nogometa drugega ni bilo. Vsi so igrali le nogomet. Na sto kvadratnih metrih so od tam prišli številni pozneje uspešni nogometaši. Nihad Pejković, Slaviša Stojanović, Nenad Protega, Safet Hadžić … Pod mano je živel Gregor Židan. Takrat še ni bilo telefonov, kaj šele računalnikov. "Hadžo, Pejko …" smo se klicali z oken in se zbirali na igrišču, kjer smo prebili vse dneve. Le na kosilo smo skočili, sicer pa smo vseskozi igrali nogomet.

Kdo je bil takrat najboljši? Izstopal je Hadžić, ki je bil tudi eno leto starejši. Bil je najhitrejši, odlično je preigraval. Ko smo v osnovni šoli igrali med šolami, pa je bil najbolj dominanten Aleš Čeh, ki je bil že takrat fizično zelo razvit in mu nismo mogli prav nič. Vzel je žogo, žongliral in prišel z njo od gola do gola.

Prve nogometne korake ste naredili na Slovanu, na Kodeljevem. Vsi smo trenirali tam, tako se je začelo. Tam sem ostal vse do članov.

Z nekdanjim nogometnim ponosom s Kodeljevega ste nastopili v prvi sezoni prvoligaškega tekmovanja v zgodovini Slovenije, sezoni 1991/92. Kakšni so spomini? Takrat se je vse skupaj začelo. Trener je bil Janez Zavrl in bilo je zelo zanimivo. Vem, da nam je bilo sprva nekoliko čudno. Ko smo kupovali časopis Sportske novosti, so bili na naslovnicah vedno zvezdniki iz prve jugoslovanske lige, kar naenkrat pa smo se na njih začeli pojavljati mi. To je bilo takrat zares nekaj posebnega. To so lepi spomini. Čeprav od igranja za Slovan finančno nisem imel skoraj nič, dobil sem le bone za hrano, lahko zdaj, ko pogledam nazaj, ugotovim, da so to tudi najlepši dnevi moje nogometne kariere. Takrat smo vsi igrali le iz ljubezni do tega športa.

Ste že takrat vedeli, da bo nogomet vaše življenje? Da, in še pred tem. Vedno sem vsem okoli sebe govoril, da bom živel od nogometa. Ko sem se vpisal na srednjo grafično šolo in smo imeli prakso v tovarni, sem vsem dejal, da jaz tega ne bom delal. Da bo moje življenje nogomet. "Ne skrbite, šolo bom končal, a živel bom od nogometa," sem govoril staršem, ki so me poznali in so vedeli, da bom obljubo izpolnil. In sem jo. Pozneje sem grafično šolo končal, nobenih težav ni bilo, a v tem poslu nikoli nisem delal niti sekunde.

Slovan je bil res valilnica nogometnih talentov. Boste poskusili našteti vse uspešne nogometaše, ki so zrasli v njem? Uff, lahko poskusim, a ne bo lahko. Bilo jih je res veliko. Hadžića, Protego, Čeha, Stojanovića, Židana in Pejkovića sem že omenil. Potem so tu še Samir Handanović, Zlatan Ljubijankić, Andraž Kirm, Suad Beširović, Zoran Ubavić, Sebastijan Cimirotić, Ermin Raković … In zagotovo sem še koga pozabil. Res ogromno odličnih nogometašev je začelo na Kodeljevem.

Res škoda, da je ta klub zdaj daleč od stare slave. Kako gledate na njegovo usodo? Ne vem, kaj se dogaja tam. Na pamet je težko govoriti. Je pa dejstvo, da otrok na Slovanu nikoli ne bo manjkalo. Prihajajo s Fužin, iz Most, Štepanjskega naselja … V tistem delu Ljubljane talentov nikoli ni manjkalo. Je pa škoda, da vsi ti otroci po tem, ko se razvijejo, odidejo in pot do uspeha iščejo drugje. Jaz bi si želel, da bi bilo v prihodnosti kaj bolje in bi imela svoje mesto v slovenskem nogometnem prostoru tudi članska ekipa, a vprašanje je, ali se bo to kdaj zgodilo. Pomagati smo pred leti želeli tudi mi. Ko sem bil na Japonskem, so klicali mene in Aleša Čeha, nekaj se je dogajalo, a potem iz vsega skupaj ni bilo nič, saj so se ljudje med seboj sprli.

Po polovici prve sezone 1991/92 ste se preselili v Olimpijo in tam ostali dve leti in pol. V tem obdobju ste osvojili tri naslove slovenskega prvaka. Takrat je bil trener Olimpije Lučjo Pertić. To je bil kar velik preskok. Tam so bili nogometaši, ki so igrali v prvi jugoslovanski ligi in so imeli poseben status. Imeli smo dobro ekipo, ki je bila v slovenskem nogometnem prostoru superiorna. Takrat sem začel trenirati bolj profesionalno, pa čeprav sem vedno rad treniral.

Sem pa pozneje odšel, saj sem začutil, da sem bil vedno v drugem načrtu. Vedno so pri Olimpiji v osredje potiskali nekoga drugega. Sploh mi, ki smo prišli s Slovana, za Bežigradom nismo imeli nikoli statusa, ki bi ga lahko imeli. Kdorkoli je prišel od drugje, je dobival več priložnosti. Zato sem se odločil, da odidem drugam. Naredil sem korak nazaj in še priključil Ljubljani, pozneje se je izkazalo, da je bil to korak naprej.

Ljubljana je bil vaša obvoznica do Maribora. Pri Ljubljani sem začel trenirati še bolje. Spoznal sem atletskega trenerja Srdjana Djordjevića, povezal sem se tudi z Radojem Milićem s fakultete za šport in se začel ukvarjati s fizičnimi pomanjkljivostmi, ki sem jih imel. Naredil sem velik preskok. Pri Ljubljani je bil takrat trener Željko Fundak, ki je pozneje postal športni direktor Maribora, povabil me je v Ljudski vrt. Nisem prav dolgo razmišljal in sem izziv seveda sprejel.

Prav po vašem prihodu je Maribor začel šampionsko pot, ki ga je zdaj pripeljala do statusa z naskokom najuspešnejšega slovenskega kluba. Je bilo že takrat mogoče čutiti, da bo zgodba šla v to smer? Da, to so bili začetki šampionskega Maribora. Drugo sezono je v klub prišel Bojan Prašnikar in klub je postajal vse bolj organiziran. Potem je prišel še Jože Jagodnik in zgodba je postala zelo uspešna. V Mariboru mi je bilo vedno zelo lepo. Če sem rekel, da je bil Slovan najlepše obdobje moje nogometne poti, pa lahko rečem, da mi je bilo v Mariboru najlepše, kar zadeva obdobje, ko sem bil profesionalec.

Da bi bila zgodba lahko uspešna, sem čutil že takrat. Maribor je imel vedno podporo navijačev in okolice. Tam ljudje živijo za nogomet. Maribor nima težav s tem, da na tribune pride deset tisoč navijačev. Tako je bilo prej, tako je tudi zdaj. To se v Mariboru preprosto čuti.

V Ljubljani te podpore tudi takrat ni bilo? Ne, čeprav je bilo nekaj ljudi, ampak ni bilo mogoče primerjati. Verjetno ima Maribor tako podporo tudi zato, ker so imeli tam vedno samo nogomet. V Ljubljani je bila takrat zelo priljubljena tudi košarka, Olimpija je bila zelo uspešna, potem je bil še hokej na ledu in tako naprej. V Mariboru pa imajo samo nogomet in živijo zanj.

Najlepši spomin na obdobje v Mariboru? Tega, ko smo osvojili prvi naslov, ne bom pozabil nikoli. Ko smo, mislim, da v predzadnjem krogu prvenstva, za potrditev naslova potrebovali zmago v Beltincih, nas je pred klubom dan pred tekmo, ko smo odpotovali v karanteno v Zreče, pričakalo več kot tisoč navijačev in nas pospremilo na pot. Viole so naš avtobus obkrožile z avtomobili, vozile tudi po conah za pešce in nas spremljale vse do izhoda iz mesta. Na tekmi se je spet zbralo neverjetno število ljudi, padel je rekord štadiona v Beltincih, ko nam je uspelo, pa je bilo tako ali tako noro.

Maribor podpirate tudi danes? Seveda sem bil vesel, ko se je lani uvrstil v ligo prvakov. Me pa s tem ni presenetil. To sem pričakoval. Tam je nogomet številka ena, vsa regija živi za nogomet, v zadnjem obdobju pa se je klub še bolj organiziral. Prepričan sem, da bomo ligo prvakov v Mariboru videli še nekajkrat.

Za koga navijate, ko se pomerita Maribor in Olimpija? Za nikogar, vseeno mi je. Otroci me, ko gledamo tekmo, sprašujejo, za koga bomo navijali, sin igra nogomet, je Ljubljančan in seveda navija za Olimpijo, a jaz jim vedno govorim, da mi je vseeno, kdo zmaga. Sicer pa tudi ne hodim prav pogosto na tekme.

Bo Olimpija sploh kdaj ujela Maribor? Težko govorim o tem, saj ne vem, kako Olimpija deluje. Mislim pa, da je njena velika težava, ker se preveč obremenjuje z Mariborom, namesto da bi razmišljala le o sebi in o svojih težavah. Zdajšnja Olimpija ima kar nekaj mladih, zelo nadarjenih nogometašev, a se z Mariborom ne more primerjati. Saj je tudi prav, da se ne. Maribor je organizacijsko nekaj korakov pred njo.

Velik minus je tudi simbioza z navijači. Za Olimpijo je to velik minus, za Maribor ravno obratno. In tako je že nekaj časa. V interesu nogometa je, da se zgradi most med navijači in ljudmi, ki vodijo Olimpijo, saj se nogomet igra zaradi občinstva. Tekme, kot je bila nedavna med Katarjem in Slovenijo v Dohi, ko na tribunah ni bilo skoraj nobenega navijača, ne zanimajo nikogar. Ne bi rad koga užalil, a takšne tekme nimajo smisla.

V Olimpiji ste leta 2007, ko se je ta vračala iz pete lige, sklenili nogometno pot. Takrat sem že končal z nogometom, a so me ljudje povabili, da pridem pomagat. Ker ni bilo nobenih obveznosti, pomagal sem, ko sem imel čas, sem izziv sprejel. Ostal sem le eno sezono, iz četrte smo se prebili v tretjo ligo. Zbrali smo se številni nekdanji igralci, bilo je lepo. Po koncu sezone sem ocenil, da bi moral, če bi hotel pomagati še naprej, začeti več trenirati. Sem tak, da se, ko se česa lotim, to vzamem zelo resno, tam nisem želel biti za okras, zato sem odšel. Razšli smo se na lep način.

Kar nekaj let ste preživeli tudi v Avstriji. Kako je bilo? Ko sem bil v zadnjem letu pogodbe z Mariborom, so mi ponujali novo, a dobil sem tudi ponudbo Laska, pri katerem je bil trener Otto Barić. Star sem bil 28 let in zavedal sem se, da je to moja zadnja priložnost, da se preizkusim v tujini. Če bi sprejel ponudbo Maribora, ki ni bila slaba, takrat je bilo v klubu kar nekaj denarja, bi se sprijaznil s tem, da bom kariero končal v Sloveniji. Zato sem se odločil, da sprejmem avstrijsko ponudbo. Tvegal sem, a sem se odločil pravilno.

Kakšna je bila takrat razlika med avstrijskim in slovenskim klubskim nogometom? V Avstriji je bila kakovost višja, saj so Avstrijci v nogomet vlagali veliko več denarja. Tako je tudi danes. Veliko več je gledalcev, medijska pozornost je ogromna, v Avstriji kupujejo dobre tujce. V Lasku sem prebil tri leta, potem sem pol leta igral še za GAK in moram reči, da sem se imel lepo.

Potem ste odšli na Japonsko, član JEF Uniteda ste bili tri leta. Spet pot v neznano. Kako se je zgodila? Tja me je poklical dr. Zdenko Verdenik. Ko sem igral za GAK, me je dva meseca pred koncem sezone v japonski prvi ligi poklical in me vprašal, ali me zanima prihod na Japonsko. Rekel je, da bi me rad videl pri sebi, če bo s klubom ostal v prvi ligi. Odgovoril sem, da me zanima, a na to nisem resno računal. Potem je JEF United obstal v ligi, po koncu sezone me je poklical, v Avstriji sem imel še tri leta pogodbe, a sem se odločil, da sprejmem izziv in grem. Tudi finančni pogoji so bili na Japonskem veliko boljši, s tistimi iz Avstrije se ne morejo primerjati. Nisem se odločil napačno. Moram reči, da sem se imel na Japonskem krasno.

Odšli ste na drug konec sveta, v povsem drugo okolje. Kako ste se znašli? Bil je kulturni šok, tudi jezika nisem poznal, a je šlo. Vseskozi sem imel na voljo slovensko prevajalko, veliko mi je pomagal tudi Verdenik, v klubu pa so bili tako ali tako navajeni na Evropejce, tako da s tem nisem imel težav. Pozneje je iz zagrebškega Dinama prišel še Bosanec Edin Mujčin in vse skupaj je bilo še lažje. Na hrano sem se hitro navadil, Japonci jedo veliko zelenjave. Takrat sem imel sam nekoliko drugačne navade, a sem jih spremenil. Od takrat jem veliko bolj zdravo, kot sem prej.

Vse je bilo v najlepšem redu. Ne vem, kako je tam, a zdi se mi, da je bil JEF United organiziran na ravni madridskega Reala. Težave sem imel zgolj z odhodi na reprezentančne akcije. Šestkrat na leto sem šel domov, vseskozi sem bil na letalu. Spomnim se, da sem prvič, ko sem prišel na reprezentančni zbor, potoval v ekonomskem razredu in se potem takoj poškodoval. Takrat je selektor Srečko Katanec rekel, naj se vozim v poslovnem razredu ali pa je bolje, da sploh ne hodim. Na nogometni zvezi so to potem seveda uredili in drugič je bilo lažje.

Sem pa še vedno imel veliko težav s prilagajanjem na časovno razliko. Zdaj je v reprezentanci drugače, igralci lahko izbirajo, ali bodo v sobah sami, mi pa smo bili v parih. Sam sem si jo delil z Džonijem Novakom in se še kako dobro spominjam, kako do šestih, sedmih zjutraj nisem mogel zaspati in sem se premetaval po postelji. Verjetno tudi njemu ni bilo prijetno.

Kaj se vam je na Japonskem najbolj vtisnilo v spomin? Predvsem spoštovanje do starejših. Sam sem bil, ko sem prišel v klub, najstarejši v moštvu, zato so me vsi vikali. Tudi navijači so bili do nas, igralcev zelo spoštljivi. Vseskozi so nam prinašali darila, bili so zelo pozorni. Če si imel rojstni dan, če je imel rojstni dan kdo izmed članov tvoje družine, so te vedno s čim presenetili. Dnevno sem dobival takšna in drugačna darila. Nisem vedel, kaj naj naredim z njimi.

Zelo mi je všeč tudi to, koliko Japonci dajo na tradicijo in čistočo. So tudi zelo organizirani, saj morajo biti. Kar 128 milijonov jih živi na zelo majhnem prostoru. Ko prideš v mesto, kot je Tokio, in vidiš, kako tam vse skupaj deluje, ne moreš verjeti.

Pa potresi, ki so značilni za tamkajšnje območje? Tudi to sem seveda doživel. Tla so se vseskozi tresla, dvakrat tudi zelo močno, a sem se hitro navadil.

V reprezentanci ste se uveljavili precej pozno, pod Katancem ste igrali na prehodu v četrto desetletje življenja. Ravno takrat, ko se je začela pravljična zgodba slovenskega reprezentančnega nogometa. Naključje? Debitiral sem pod vodstvom Verdenika na prijateljski tekmi proti Avstriji, potem me leto in pol ni bilo zraven. Dokler se name ni spomnil Katanec. Prišel me je gledat na eno izmed tekem, dobila sva se in tako se je začelo. Resda ravno takrat, ko smo začeli dosegati odlične rezultate, a zagotovo ne zaradi mene. Ne vem, kaj se je takrat tako zelo spremenilo. O tem težko govorim, saj me pred tem ni bilo zraven, a lahko rečem, da smo vsi imeli neizmerno željo po dokazovanju.

Prvi vrhunec ste doživeli novembra 1999, ko ste premagali Ukrajino v dodatnih kvalifikacijah in se uvrstili na prvo veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo 2000. To so res enkratni spomni. V Sloveniji je zavladala splošna nogometna evforija. Vsi smo bili v rožicah. Takrat smo bili res prava ekipa. Na igrišču je vse delovalo tako, kot mora. Vsak je poznal svoje naloge in dajal vse od sebe. Ni bilo nobenega strahu in pritiska. Tudi ko smo pozneje igrali v Parizu proti Franciji, ga nismo čutili. Preprosto smo bili vsi tako zelo samozavestni, da so rezultati kar prihajali.

Odlična serija ni trajala samo dve leti, pozneje ste se uvrstili še na svetovno prvenstvo 2002. Enega izmed pomembnejših golov, za remi s takratno Jugoslavijo v Beogradu z 1:1, ste zabili prav vi. To je bil pomemben gol, a pomembni so bili vsi. Če gledam nazaj, je bil v tistih kvalifikacijah odločilen prav vsak gol, ki smo ga zabili. Vsaka tekma je bila odločilna. Ne pozabimo, tiste kvalifikacije smo, vključno z dodatnimi, končali brez poraza.

V dodatnih kvalifikacijah smo izločili Romune, potem ko smo jih premagali na domačem igrišču z 2:1, pa čeprav bi morali po vseh zakonitostih za Bežigradom izgubiti, saj so bili Romuni veliko boljši, a smo imeli veliko sreče. To je bilo verjetno odločilno. Romuni so mislili, da smo slabi in da tudi v Bukarešti ne bomo igrali dobro. Mi pa smo vedeli ravno obratno. Da slabše, kot smo igrali na prvi tekmi, ne moremo igrati. To smo potem tudi dokazali in spet nam je uspelo. Simbioza med igralci je bila takrat res enkratna.

A vsega lepega je bilo potem hitro konec. Na prvi tekmi na svetovnem prvenstvu sta se sprla prvi zvezdnik Zlatko Zahović in selektor Katancem, po tem ni bilo nič več kot prej. Kako zdaj, več kot deset let pozneje, gledate na to, kar se je dogajalo v Južni Koreji? Takrat je bilo za nas svetovnega prvenstva konec. Po tem, kar se je zgodilo, smo mislili le na to, kako čim prej priti domov. O dveh tekmah, ki sta še bili pred nami, sploh nismo razmišljali. Vseskozi smo sestankovali, spati nismo mogli normalno, bilo je napeto in predvsem zelo mučno. Škoda, da se je tako končalo. Drugega ne morem reči. Tako pač je v življenje. Je kot kovanec, ta ima dve strani. Na eni ljubezen, na drugi sovraštvo.

Včasih se zdi, da južnokorejska zgodba posledice pušča še danes. Ste jih zdaj, ko ste bili član Katančevega strokovnega štaba, čutili? Kaj pa vem. Govori se o raznoraznih lobijih, a sam o fantih, ki so v reprezentanci zdaj, lahko govorim le o superlativih. Mislim, da se oni s tem ne obremenjujejo. Igrajo v tujini in so super fantje. Toliko odličnih fantov, kot jih je na kupu v reprezentanci zdaj, je težko najti.

Zakaj ste pred kratkim pretrgali pogodbo in zapustili Katančev strokovni štab? Odšel sem, ker mi ni bilo všeč. To je vse, kar lahko povem. Bila je moja napaka, jaz sem si vse skupaj predstavljal nekoliko drugače. Ne morem pa reči, da sem imel slabe odnose. Razšli smo se povsem korektno.

Kakšno sodelovanje ste si predstavljali vi? Drugačno, kot je bilo. Nima smisla, da govorim. Sam do nikogar ne gojim nobenih zamer. Tudi o Srečku ne nameravam govoriti nič slabega.

Kako ocenjujete delo, ki ste ga skupaj s Katancem in sodelavci opravili, odkar se je zdajšnji selektor vrnil na staro mesto? Srečko je prišel sredi kvalifikacij in izvlekel največ. Malo nam je zmanjkalo, pa bi se uvrstili v dodatne kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2014. Zdaj smo še v igri za veliko tekmovanje, česar smo si tudi želeli.

Kakšna se vam zdi reprezentanca, ki jo ima selektor na voljo zdaj? Odlična. Fantje, ki so v reprezentanci zdaj, so super nogometaši. Privoščim jim, da se na evropsko prvenstvo uvrstijo že zdaj. Predvsem zaradi njih, ker si to zaslužijo. Zdaj ko se na prvenstvo neposredno uvrstita dve reprezentanci, imajo lepo priložnost.

Kako bi jih primerjali z nogometaši, ki so za reprezentanco igrali v vaših časih? To, da se jih primerja z nami, ni potrebno. S tem se jim dela krivica. Oni so ena zgodba, mi smo bili druga. Kdo je boljši, je težko govoriti. A če gledamo po klubih, v katerih igrajo, so fantje, ki so v reprezentanci zdaj, boljši, kot smo bili mi. Pri nas sta v zvenečih klubih igrala samo Zlatko in Miran Pavlin. Zdaj so člani zelo dobrih evropskih klubov številni reprezentanti. Če je to merilo … A takšne primerjave so nepotrebne.

Ste trenerski posel z odhodom iz reprezentance opustili? Za zdaj da, a nikoli ne veš, kaj bo v prihodnosti. Jutri je nov dan, zgodi se lahko marsikaj.

Zdaj se boste lahko še bolj posvetili triatlonu, s katerim se ukvarjate v zadnjih letih. Kako ste to zgodbo sploh začeli? Ko sem prenehal igrati nogomet, sem se začel ukvarjati s tekom. Tekel sem na polmaratonih, maratonih. Potem sem se počasi začel ukvarjati s plavanjem in se včlanil tudi v rekreativni plavalni klub, kjer sem se s pomočjo učiteljice naučil tehnike plavanja. Pozneje sem spoznal izkušenega triatlonca Tomaža Kavčiča in tako se je počasi začelo. Kupil sem si še kolo in se zaljubil v ta šport.

Koliko časa posvetite triatlonu, kakšni so zdaj vaši dnevi? V zadnjih letih sem treniral še veliko več, kot sem takrat, ko sem bil še nogometaš. V zadnjem času treniram manj, a bolj intenzivno. Treniram rad, to mi je ostalo še od nogometa, po navadi treniram dopoldne. Vstanem zgodaj zjutraj, tako kot moji otroci, pripravim zajtrk, potem gredo otroci v šolo, jaz pa na trening. Včasih plavam, včasih tečem, enkrat na teden sem na kolesu od pet do šest ur. Največkrat kar med tednom, da mi ostane še kaj časa za družino. Zdaj ena hčerka trenira košarko, druga pleše pri Zmajčicah, sin igra nogomet. Vsi bi radi, da jih pridem gledat, zato prav veliko časa več nimam.

Kakšne cilje imate v triatlonu? Nobenih konkretnih, triatlon jemljem kot tekmo s samim seboj. Sam sebi iz leta v leto dvigujem letvico. Predvsem mi je všeč, ker se s triatlonom lahko ukvarjaš praktično do konca življenja. En triatlon na leto, sam nastopam na ironmanih, mi je dovolj. Več mi tudi ne znese.

Kako na ta vaš hobi gleda družina? Preden sem se začel ukvarjati s triatlonom, so mi govorili, naj raje najprej vprašam doma, a moja žena je to sprejela, saj ve, da je to del mene. To sem jaz. Vedno sem rad treniral, tudi zdaj je povsem enako. Včasih se mi na treningih priključijo tudi otroci. Skratka, uživam.

Pa nogometna okolica? Ko sem se začel ukvarjati s triatlonom, so me gledali kot čudaka. Vem, da tega marsikdo ne razume, a jaz sem se v ta šport zaljubil in delam to, kar imam rad. Preprosto všeč mi je.