Volk je Jana Oblaka vrgel med leve

V času, ko blesti pri portugalskem prvaku in naskakuje evropsko lovoriko, se malokdo spominja, da je bil za njegov preporod v mlajših letih najbolj zaslužen Robert Volk. Govorimo o obdobju po letu 2005, ko je Olimpija sprva kot NK Bežigrad preskakovala ovire na poti do vrnitve v prvo ligo. V orkestru, prepolnem odsluženih, a za nižje slovenske lige še kako motiviranih slovenskih zvezdnikov, se je našlo mesto le za enega najstnika. To je bil ravno Jan Oblak, ki si je to čast prislužil s tistim, kar je najboljše znal. S predstavami na treningih, kjer je navduševal praviloma dvakrat, če ne celo trikrat starejše soigralce. ''Ko je začel trenirati z nami, ni imel niti 14 let. Priključil se je nam, starim konjem, ker je pač kazal izjemen talent. Čeprav nam je trener Škerl, ki je vodil kadete, očital, da ga bomo uničili, ker je še premlad, smo verjeli v njega in vztrajali, da je ostal z nami,'' se spominja Volk, ki bi bil lahko takrat Janu po letih oče, saj je od njega starejši skoraj tri desetletja. Primorec je bil takrat prvi vratar ljubljanskih zeleno-belih, vzporedno pa tudi trener vratarjev.

''Vseeno je, ali igra proti Dekanom ali pa Real Madridu''

Ni minilo veliko časa, ko sta se učitelj Volk in učenec Oblak že enakovredno potegovala za dres prvega vratarja zmajev. Takrat je Slovenija že začela spremljati zgodbo o talentiranem vratarju, ki za svoja leta kaže neverjetno zrelost in profesionalizem. Ko je Olimpija prišla iz tretje v drugo ligo, je Jan vzhičeno podpisal pogodbo s klubom, za katerega je navijal že od otroštva. Takrat v ljubljanskem klubu še ni bilo Izeta Rastoderja, pri podpisu pogodbe z bodočim reprezentantom pa je kot direktor sodeloval Miran Pavlin.

''Ko opazujem zdajšnje reprezentante do 16 in 17 let, nobeden ne kaže takšnih znakov zrelosti, kot jih je v njihovih letih Jan. Glavo ima na mestu, vseeno je, ali igra proti Dekanom ali pa Real Madridu. To ima očitno prirojeno. Nikoli ga ni bilo strah, čeprav je bil z nami, veliko starejšimi igralci. Nekateri so se smejali, kaj sploh dela z nami. Milko Djurovski, Miran Pavlin, Robert Englaro, Amir Karić, Cime …

Učil se je med starimi konji, ki so mu prodajali trike. To je bila zanj velika šola. Nekateri so se smejali, on pa je napredoval. Dobil je dragocene izkušnje, tega se ni mogel naučiti iz knjig,'' je prepričan 48-letni Volk, danes trener vratarjev pri koprskem prvoligašu, ki se mu nasmiha naslov podprvaka, v izbrani vrsti do 16 in 17 let pa pomaga tudi staremu prijatelju in selektorju Primožu Glihi.

Bil je edini otrok, ki je sodeloval z veterani

Volk se sprašuje, kaj bi se zgodilo z Oblakom, če ga ne bi takrat vključili v redne članske treninge. ''Do 18. leta bi lahko branil pri mladincih in mogoče zdaj treniral s člani,'' premišljuje izkušeni vratar, ki se takrat ni strinjal z mnogokrat izrečeno opazko, da bi moral Oblak igrati s svojimi sovrstniki. ''Bil je pač tako dober, da je igral z nami. Bil je edini otrok, ki je sodeloval z veterani. Imel je srečo, da je takrat Olimpija razpadla, in se vključil v to zgodbo.''

Ponosen je, da je bil lahko del njegovega mozaika, ima pa še eno željo. ''Odkar blesti pri Benfici, ga še nisem videl ali se slišal z njim. Moram ga poklicati in mu osebno čestitati,'' je dejal, zahvalil pa se je tudi njegovim skromnim staršem, ki so ga marljivo vsak dan vozili na treninge iz Škofje Loke. ''Jan ni nikoli manjkal na treningu. Nikoli.''

Takoj je opazil, da ima značaj rojenega vodje

Takrat, ko se je Oblak priključil članski zasedbi prebujenega bežigrajskega kluba, je bil prvi trener Jani Pate. Nekdanji reprezentant in dirigent Olimpije je obetavnega vratarja spoznal na zimskih pripravah v Turčiji. Za to, da se je prebil med potnike, ki so odpotovali v tople kraje, je bil najbolj zaslužen Volk.

Na koncu je izprosil še mesto za najstnika, ki je takoj navdušil trenerja. ''Imel je vse. Višino, hitre eksplozivne noge, vse pa je presenetil še z zrelostjo. To ni bila majhna stvar za njegova leta. Bil je talent in pripravljen poslušati. Cenil je, da je s člani, in pridno poslušal Volka. Pri njem cenim tudi to, da se ni dvignil in začel leteti po oblakih, ampak je ostal zelo realen.''

Spominja se Oblakovega prvega nastopa v Turčiji. Branil je en polčas, Pate pa se je prepričal, da se v fantu skriva značaj rojenega vodje. ''Pred njim so bili Ščulac, Poljšak in Bajrektarević, a je odlično sodeloval z njimi. Bil je samozavesten in zanesljiv. Takrat sem videl, da se Volk v oceni, da iz Jana še bo nekaj, ni zmotil. Prepoznal je talent, ki je prerasel mladinske selekcije. Jan ima nekaj, česar primanjkuje v Sloveniji. Je pravi vodja. Olimpija v prvi ligi tega nima, on pa že od nekdaj odlično komunicira z obrambo. In še nekaj je zanimivega. Njemu ni nikoli padla žoga iz rok. Takšne napake se mu preprosto ne dogajajo. Če je dobil gol, je dobil nogometni gol,'' je ponazoril zanesljivost, s katero je krepil obrambno moč Olimpije, nato pa to nadaljeval na Portugalskem.

Voda na mlin malemu Oblaku

Pate mu je dal priložnost, tako da je za prvo ekipo branil rosno mlad. Imel je srečo, da so se njegovi stanovski kolegi znašli v težavah. Damir Botonjić je po nesrečni izgubi brata padel v depresijo in nabiral telesno težo, Gregor Fink (zdaj brani pri Zavrču) ni imel potrpljenja, da bi še eno leto vztrajal na klopi, in se je raje vrnil v domači kraj, Volk pa je kolebal, ali bi pri več kot 40 letih še vztrajal med vratnicama ali ne. ''To je bila voda na mlin malemu Oblaku,'' se spominja njegov prvi trener v članski karieri.

Selektor mlade reprezentance Tomaž Kavčič je pred petimi leti sprejel drzno odločitev in v vrata mlade reprezentance postavil komaj 16-letnega Škofjeločana. ''Ko je to slišala Evropa, je ponorela za Janom. Pol Evrope ga je želelo, to je bila uspešnica,'' se spominja Volk, ki si želi, da bi mu današnji lastnik Olimpije namenil vsaj kakšno pohvalno besedo o tem, kako je prepoznal izjemen talent vratarja, ki je pozneje napolnil klubsko blagajno.

Pogodbe z Benfico ni obešal na veliki zvon

Oblak je v mladi reprezentanci delil slačilnico tudi z Nejcem Vidmarjem. Bila sta tudi sostanovalca. Ljubljančan je od Jana starejši štiri leta in vedno je občudoval profesionalen odnos do nogometa, s katerim je njegov mlajši stanovski kolega plenil pozornost na vsakem koraku.

''Takrat je imel že skoraj podpisano pogodbo z Benfico, ampak tega ni obešal na veliki zvon. Če bi sam podpisal za Benfico, bi težko to zadržal zase, on pa ni črhnil niti besede. Ima res glavo na pravem mestu, zato je dosegel to, kar je. Ni se bahal s tem. To ga je pripeljalo tja, kjer je. Sva dobro sodelovala, čeprav sva bila konkurenta. Nekaj tekem je branil on, nekaj jaz. Bila sva tekmeca na igrišču in prijatelja zunaj igrišč,'' je spomine na nekdanje druženje z Oblakom v državnem dresu obujal prvi vratar Domžal, ki bo zvečer stiskal pesti za njegovo Benfico. Tako kot verjetno vsa Slovenija. Volk ga je pred leti vrgel med leve, zdaj pa osvaja prestižne lovorike z orli. Takšna je pravljica o Janu Oblaku.