Včasih obmolknejo tudi moška usta

Včasih so za tretje polčase, ko so se mnenja o določenem pripetljaju na večnem derbiju kresala še dneve in dneve po tekmi, skrbeli navijaški izgredi. V preteklosti jih ni manjkalo. Pogosti so bili tudi očitki o sodniških krivdah. Po dvobojih so se na njih vedno spomnili tisti, ki so bili manj zadovoljni z rezultatom. Tokrat, po ponedeljkovem remiju v Ljudskem vrtu z 1:1, so ogorčeni v mariborskem taboru.

Prepričani so, da jih je sodnik Nejc Kajtazović oškodoval za zadetek. Če bi v 46. minuti pokazal na sredino, bi Maribor podvojil svojo prednost, pri zaostanku z 0:2 pa bi se možnosti Olimpije o tem, da bi Štajersko zapustila nepremagana, močno zmanjšale. Po tekmi ni manjkalo slabe volje pri privržencih vijolic, ki so v sodniku prepoznali poglavitni dejavnik, zaradi katerega so ostali brez tako želene zmage. Tako niso razmišljali le navijači, to sta po tekmi naznanila tudi trener Darko Milanič in nekdanji reprezentant Dare Vršič.

Tvegana, a odkrita poteza

Sodniška organizacija, ki spada pod okrilje Nogometne zveze Slovenije, se neposredno po tekmi ni odzvala. Podobno je tudi dan pozneje. Če bi javnosti v posebnem sporočilu, podprtem s počasnim posnetkom spornega napada Mariborčanov, pojasnila, zakaj je bil zadetek razveljavljen, bi bilo manj jeze. Predstavila bi pravila, ki s(m)o si jih mnogi po spornem dogodku razlagali po svoje.

To bi bila sicer tvegana, a toliko bolj odkrita poteza sodniške organizacije. Zakaj dvorezen meč? Televizijski posnetki bi lahko ob podrobni analizi morda pokazali drugače in prav prisodili Mariboru. S tem bi oživele teorije zarot kritik, ki jim srce utripa za vijolično barvo in so prepričani, da je bila Mariboru v ponedeljek namerno prizadejana škoda. Toliko bolj, ker je NZS za tekmo, ki je že po tradiciji deležna posebnega adrenalina in pozornosti, delegirala relativno neizkušenega delivca pravice iz Kranja, ne pa nekaterih njegovih rojakov, ki spadajo med boljše v Evropi. Morda bi kritike oživele, morda ne, bolj pa bi bilo pomembno in dobrodošlo, da bi si slovenska javnost končno nalila čistega vina in bi vedela, zakaj je bilo kaj dosojeno.

Razlaga ni tako preprosta

Krovna zveza se trudi, da bi postalo domače prvenstvo še bolj priljubljeno. Številke obiskanosti tekem ali gledanosti po televizijskih in računalniških zaslonih so obetavne, za piko na i pa manjka osrednja nogometna oddaja, v kateri bi se sodniški strokovnjak po vsakem krogu sprehodil po odločitvah, ki so dvignile največ prahu, in jih pojasnil.

Nedovoljeni položaj ali po domače ofsajd je pravilo, ki spada v nogometu med najbolj kompleksne. Čeprav se sliši njegova razlaga dokaj preprosta in gre moški populaciji po navadi na smeh, ko iz ust nežnejšega spola zaslišijo, s kako nemogočim in nerazumljivim fenomenom imajo opravka, obstajajo tudi primeri, ki jih gre veliko težje pojasnjevati. Takrat obmolknejo tudi moška usta.

Vrhunci derbija v Mariboru:

V primeru dvoboja v Ljudskem vrtu naj bi sodnik Kajtazović v 46. minuti ocenil, da je strelec razveljavljenega zadetka Sintayehu Sallalich stal bližje golovi prečni črti kot vratar Olimpije Aleksander Šeliga. Pravilo nedovoljenega položaja se upošteva, če se nogometaš ujame v zanko in se v trenutku, ko mu soigralec poda žogo, pred njim znajde le en nasprotnik. V večini primerov je to vratar.

Odločali so centimetri

V akciji, ko se je v Ljudskem vrtu Izraelec prebil do vrat Olimpije, je bilo drugače. Iz igre je ob pokrivanju nogometaša Maribora izpadel branilec zmajev Dejan Kelhar in končal zunaj igrišča. V trenutku, ko je Sunny Omoregie po podaji Sallalicha streljal na vrata (in zadel okvir vrat), je bil Brežičan za igralno črto. Pravila so takšna, da ga je sodnik kljub temu še vedno štel za aktivnega igralca, ki stoji v polju, na golovi črti.

Sodniki so torej označili nedovoljeni položaj zaradi tega, ker so prišli do spoznanja, da je bil Sallalich ob strelu Sunnyja bližje golu Ljubljančanov od Šelige. Pri tem kriteriju, kdo je bližje vratom, se ne upoštevajo roke, se pa upošteva vsak drug del telesa. Sodniki so ocenili, da je bil Izraelec bližje. Televizijski posnetki so razodeli, da so odločali centimetri, pravega sklepa pa ni bilo moč potegniti.

Mariborčani so prepričani, da je bil Šeliga bližje svojim vratom kot Sallalich, zato vztrajajo pri svojem, da bi moral zadetek obveljati. Če bi, bi se vijolice znašle pred vrati raja, do zmage nad Olimpijo in skoka na prvo mesto pa bi prišli veliko lažje.  

Torek sprožil besedno vojno

Če bi se Nogometna zveza Slovenije odzvala in to samoiniciativno, ne pa na prošnjo medijev, bi pokazala, da ji je še kako mar. Dokazala bi, da želi v glavah slovenskih nogometnih navdušencev ustvariti bolj kristalen pogled na sporno situacijo, ki bi se lahko v prihodnosti še ponavljale v podobnih oblikah. Hkrati bi poskrbela za izobrazbo ljubiteljev nogometa, ki jih na sončni strani Alp ne manjka, zanimale pa bi jih tudi spremembe, ki so stopile v veljavo tik pred začetkom evropskega prvenstva v Franciji.

Krovna zveza in Zveza nogometnih sodnikov Slovenije sta tako zamudili zelo primeren trenutek, da bi umirili strasti in pokazali, zakaj je Kajtazović razveljavil zadetek. Ker tega nista storili, se je torek pričakovano izrodil v besedno vojno navijačev Maribora in Olimpije na družbenih omrežjih, nogometu pa s tem ni bila storjena usluga, saj je v zraku obstala iskra, ki bi lahko na naslednjem spopadu večnih tekmecev sprožila novo nenadejano eksplozijo negativnih čustev.

Tretji polčasi so žal že dolgo časa stalnica slovenskih večnih derbijev, sodniki pa s svojim molkom in neodzivnostjo, po kateri se med nogometnim občinstvom v Sloveniji širi misel, da so zaščiteni kot kočevski medvedi in nikoli (javno) ne odgovarjajo za morebitne zmote, ne skrbijo, da bi se stanje v kratkem popravilo.