Umrl je Branko Elsner, oče slovenskih trenerjev

Nogometaš, trener in pedagog Branko ''Brane'' Elsner je podiral mejnike slovenskega športa. Bil je prvi Slovenec, ki je vodil tujo izbrano vrsto in v dveh različnih časovnih obdobjih sedel na selektorskem stolčku avstrijske članske reprezentance, pa tudi nogometni delavec, ki je znanje nesebično prenašal na druge. Postavil je katedro na fakulteti in doktrino, njegova družina pa je ostala strastno vezana na nogomet, najbolj postransko stvar na svetu. Nogometna dinastija Elsner, prepletena z vrhunskimi nogometaši, je ostala brez očeta oziroma dedka Branka. Mlajši sin Marko je bil nekdanji jugoslovanski in slovenski reprezentant, starejši Brane je dolgoletni delavec Nogometne zveze Slovenije (NZS), posrečen družinski krog pa zaključujeta vnuka Luka in Rok. Prvi je oblekel članski državni dres, zdaj pa se je podal na trenersko pot, mlajši Rok pa zbira odmevne nastope na Poljskem. Prejel je tudi že reprezentančni vpoklic, v sredo pa v Skopju spremljal dvoboj z Makedonijo na klopi.

Navduševal na Tirolskem, igralsko pot zaključil pri Slovanu

Branko Elsner se je rodil 23. novembra 1929 v Ljubljani. V mladosti je bil član Sokola Narodni dom v Ljubljani, svojčas pa eden najbolj nadarjenih slovenskih nogometašev. V nogometni organizaciji je bil prvič registriran leta 1939 kot član NK Vič. Še posebej je navduševal z igro z glavo. V mladinski konkurenci je bil najboljši strelec, nosil dres Enotnosti in Odreda, nato pa po odmevnih nastopih v mariborskem dresu igralsko pot zaključil pri Slovanu in se kot novopečeni diplomant posvetil ljubezen trenerskim izzivom. Prve uspehe je požel na klopi Olimpije, nato pa navduševal naše severne sosede. Tako s klubom iz Innsbrucka, kjer je po pričevanju starejših novinarskih kolegov s Tirolskega še danes ''pojem nogometa v Innsbrucku'', v dveh različnih časovnih obdobjih pa je vodil tudi reprezentanco Avstrije. Med letoma 1982 (takrat je pridobil naziv doktorja) in 1985 je bil predsednik NZS, štiri leta kasneje redni profesor na Visoki šoli za telesno kulturo. Bil je tudi predsednik nogometnih trenerjev Slovenije, v Nogometni zvezi Jugoslavije pa predsednik strokovnega odbora in član izvršnega odbora. V samostojni Sloveniji je do leta 1997 opravljal funkcijo direktorja reprezentanc Slovenije, sodeloval pri postavljanju organizacijske sheme NZS in postavil temelje delu z mladimi, nato pa odšel za šest mesecev na Japonsko, kjer je vodil moštvo Vegalta Brummel. Leta 1999 je prejel Bloudkovo priznanje ter postal častni član NZS, leta 2008 je prejel častno listino Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) za življenjsko delo na področju vzgoje mladih nogometašev in razvoja nogometa na Slovenskem, postal je tudi častni predsednik Otroške nogometne šole. Šola za nogometne trenerje že tri leta nosi njegovo ime.

Zdravstvene težave mu v zadnjih letih niso prizanašale. Zaradi dveh operacij hrbtenice je težko hodil, nato pa sta ga prizadeli še Alzheimerjeva bolezen in močna izguba spomina. Slovenija je izgubila nogometnega strokovnjaka, ki ga je zasluženo spremljal vzdevek ''oče slovenskih trenerjev''.