Zelenec, ki ruši stereotip o majhnih Slovencih

Ko so Domžale v evropskem dvoboju, ki je po kriteriju finančne moči spominjal na obračun med Davidom in Goljatom, izločile nemški Freiburg, so poskrbele za odmevno senzacijo. Igralci so ponosno pokazali na junaka večera, mladega trenerja Simona Rožmana, ki jim je vcepil v glavo, da se do favoritov ne smejo vesti ponižno.

Simon Rožman je poskrbel za največji evropski uspeh Domžal. V tej sezoni je izločil Floro (Estonija), Valur (Islandija) in Freiburg (Nemčija).

1 / 31

Simon Rožman je poskrbel za največji evropski uspeh Domžal. V tej sezoni je izločil Floro (Estonija), Valur (Islandija) in Freiburg (Nemčija). Foto: Grega Valančič/Sportida

2 / 31

Foto: Grega Valančič/Sportida

3 / 31

Foto: Grega Valančič/Sportida

4 / 31

Foto: Vid Ponikvar

5 / 31

Foto: Žiga Zupan/Sportida

6 / 31

Foto: Vid Ponikvar

7 / 31

Foto: Vid Ponikvar

8 / 31

Foto: Žiga Zupan/Sportida

9 / 31

Foto: Vid Ponikvar

10 / 31

Foto: Urban Urbanc/Sportida

11 / 31

Foto: Vid Ponikvar

12 / 31

Foto: Vid Ponikvar

13 / 31

Foto: Vid Ponikvar

14 / 31

Foto: Vid Ponikvar

15 / 31

Foto: Vid Ponikvar

16 / 31

Foto: Vid Ponikvar

17 / 31

Foto: Vid Ponikvar

18 / 31

Foto: Vid Ponikvar

19 / 31

Foto: Vid Ponikvar

20 / 31

Foto: Vid Ponikvar

21 / 31

Foto: Vid Ponikvar

22 / 31

Foto: Vid Ponikvar

23 / 31

Foto: Vid Ponikvar

24 / 31

Foto: Vid Ponikvar

25 / 31

Foto: Žiga Zupan/Sportida

26 / 31

Foto: Ana Kovač

27 / 31

Foto: Ana Kovač

28 / 31

Foto: Grega Valančič/Sportida

29 / 31

Foto: Vid Ponikvar

30 / 31

Foto: Vid Ponikvar

31 / 31

Foto: Vid Ponikvar

Slovenski nogomet je v zadnjih letih zelo pozoren na vzpon trenerske kariere Simona Rožmana. Čeprav je star komaj 34 let in je najmlajši strateg v Prvi ligi Telekom Slovenije, mlajši od mnogo igralcev, se nanj že lepijo uspehi. Ne le rezultatski. Oče dveh otrok je predstavnik nove generacije, ki prisega na red in disciplino. Našel je recept, kako mlade upe razvijati v pravo smer. Ni malo igralcev, ki so po njegovi zaslugi prestopili v večji klub in si obogatili žepe. Tako je bilo že v Celju, po selitvi v Domžale, s katerimi mu pogodba poteče čez dve leti, pa je naredil korak več in osvojil pokalno lovoriko.

Podvig, ki je poskrbel za popolno evforijo, je sledil to poletje. V Evropi je izločil Freiburg in se vpisal v zgodovino domžalskega kluba, saj je s prebojem v odločilni krog kvalifikacij za ligo Europa poskrbel za največji dosežek v mednarodnih tekmovanjih. Kmalu sledita spektakla proti Marseillu. Rožman, ki si dela ne more zamisliti brez sodelavcev in računalniških pripomočkov, verjame v novo senzacijo. Razmišlja realno in si upa. Noče biti majhen Slovenec.


Prizor, ki bo ostal v zgodovini NK Domžale zapisan z zlatimi črkami. Slovenski pokalni zmagovalci se veselijo, sedmi najboljši nemški klub (Freiburg) pa objokuje izpad. Prizor, ki bo ostal v zgodovini NK Domžale zapisan z zlatimi črkami. Slovenski pokalni zmagovalci se veselijo, sedmi najboljši nemški klub (Freiburg) pa objokuje izpad. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Domžalski nogometni klub je prejšnji teden poskrbel za največji evropski uspeh. Presenetili ste dobro stoječi nemški prvoligaški klub Freiburg (0:1 v gosteh, 2:0 doma) in slovenskemu nogometu pričarali pravljični uspeh.

Uspeh je posledica dobrega dela vseh prejšnjih rodov. Marsikaj se je sestavilo, tako da lahko po tem uspehu le uživam. Zdaj je najbolj pomembno, da ostanemo na realnih tleh. Zakaj? Doseženi rezultati morda niso realni po ustroju kluba. Čeprav smo organizacijsko zelo močni, še vedno nismo, zlasti finančno, primerljivi z evropskimi klubi.

Je pa že od nekdaj znan naš glavni cilj. To je vzgoja domačih igralcev. Smo mladi, ambiciozni in kar najbolj motivirani. Domžalska barka pluje v želeno smer, a moramo ostati na realnih tleh.

Kako boste o tem prepričali igralce, ki so prejšnji četrtek spravili na kolena sedmi najboljši klub v Nemčiji?

Resnica je tista, ki nas lahko vodi naprej. Igralci so v tem trenutku zelo realni. Ni napihnjenih zgodb o milijonskih prestopih ali pa tega, da bomo zdaj preskočili šest ovir zapored. Gremo stopnico za stopnico. Letos smo naredili korak naprej v Evropi, to je res. To je pokazatelj kakovosti igralcev.

V Domžalah je tako zadovoljen, da ga morebitna ponudba Olimpije ali Maribora v tem trenutku sploh ne bi vrgla iz tira, ampak bi jo takoj zavrnil. V Domžalah je tako zadovoljen, da ga morebitna ponudba Olimpije ali Maribora v tem trenutku sploh ne bi vrgla iz tira, ampak bi jo takoj zavrnil. Foto: Grega Valančič/Sportida

S takim pristopom v domačem prvenstvu ne morete veliko izgubiti. Če sta Olimpija in Maribor obremenjena z visokimi uvrstitvami, saj vse drugo kot naslov pomeni za njune navijače ogromen neuspeh, je pri vas drugače. Takšnega pritiska ni, s tem pa imate v boju za prvenstvene točke verjetno prednost.

Maribor in Olimpija sta glavni nogometni ustanovi v Sloveniji. In prav je, da je tako. Za seboj imata horde navijačev, kar prinaša dodatno energijo. Domžale pridno delamo, se učimo od boljših. Z določenimi koraki ju lovimo, mogoče v kakem delu celo prehitimo, za kaj več pa bomo morali čakati njune večje spodrsljaje. Kadrovske ali finančne.

Kakorkoli že, želimo biti stabilni in delati dolgoročno. Imamo svojo zgodbo, ki je malce drugačna, a realno zastavljena. Vemo, kam spadamo. Tekmovalno smo blizu Mariboru in Olimpiji, a z malce drugačno vizijo.

Omenili ste navijače. Maribor in Olimpija računata na glasno podporo na vsaki tekmi, Domžale pa nimajo organizirane navijaške skupine, ki bi jih spremljala na vsakih tekmah, tudi gostovanjih. To močno pogrešate?

Ko se množica, ki stoji za klubom, poistoveti z igralci, to prinaša dodano energijo. Če si že na 100 odstotkih, jo potrebuješ za korak naprej. Zunanja motivacija so lahko navijači, finančna injekcija ali pa izjemen talent. Išče se nekaj več od maksimuma.

Kot trener Domžal bi si želel takšno podporo, a česa na silo ni mogoče storiti. Treba je upoštevati posebnost okolja. Nekaterih zgodovinskih dejstev ni mogoče spremeniti. Treba je še naprej vzgajati ljudi, igrati dober, atraktiven nogomet. Po tem te ljudje prepoznajo. To pomeni, da si naredil korak naprej.

Tako se je veselil konec maja, ko je osvojil prvo klubsko lovoriko v članski karieri. Z Domžalčani je v finalu premagal Olimpijo. Tako se je veselil konec maja, ko je osvojil prvo klubsko lovoriko v članski karieri. Z Domžalčani je v finalu premagal Olimpijo. Foto: Vid Ponikvar

Najboljši igralci Domžal z redkimi izjemami odhajajo v tujino, ne pa k Mariboru ali Olimpiji.

Kar zadeva tržno vrednost naših igralcev, je pač tako, da Olimpija in Maribor v slovenskem prostoru ne plačujeta večjih odškodnin, mi pa želimo igralce spraviti na višjo raven. Klub dobi od tega povratna sredstva. Tekmovalno smo konkurenčni obema kluboma, tako da za igralce to ne bi bil ravno velik korak naprej. Še vedno bi namreč igrali v slovenski ligi, kjer pogoji za razvoj in infrastruktura ne bi bili veliko boljši kot tisti v Domžalah. Večji korak je prestop v tujino.

Privržence Olimpije ste nazadnje spravili v slabo voljo konec maja na finalu pokala Slovenije. Osvojili ste lovoriko, nato pa stopili v javni bran odstavljenemu trenerju Safetu Hadžiću, ki je takrat zadnjič vodil zmaje. Zakaj?

To je bila poteza v bran trenerski stroki. Ni šlo za osebne zamere. Strokovni kader je v Sloveniji na zelo visoki ravni. Po znanju ne zaostajamo za nobeno evropsko ravnjo. Trenerska stroka je pri nas premalo cenjena.

Ogromno strokovnjakov, Matjaž Kek, Slaviša Stojanović in vsi tisti, ki so odšli v tujino, Zdenko Verdenik, Marijan Pušnik, Miloš Rus in drugi so dokazali, da slovensko znanje v tujini lahko pride do izraza.

Iz tega vidika bi vsak drugi trener, ki je prav tako Slovenec, to naredil za svojega kolega. Še vedno mislim, da so v Sloveniji menjave trenerjev prehitre. Znanje se pokaže šele takrat, ko je delo začrtano dolgoročno. V mesecu ali dveh nihče ne more narediti čudežev.

O slovenski trenerski stroki in podpori Hadžiću

[video: 64030 / ]

Vas moti, da tuji trenerji tako hitro dobijo delo v 1. SNL?

Nisem obremenjen z nikomer. A ko primerjaš trenersko strukturo v tujih ligah, govorim o enem kakovostnem razredu višje od našega, torej ne ravno Nemčije ali Italije, se natančno vidi, kako zaupajo svojim strokovnjakom. V Sloveniji je dovolj kakovostnih trenerjev. Delamo za naš trg, naše igralce.

Treba bi bilo zaupati mladim strokovnjakom, izkušeni starejši trenerji pa bi jim bili v pomoč. Lahko bi naredili krasne kombinacije. Tudi kriteriji, da vodiš klub v tujini, so veliko strožji od tistih pri nas. Tujci lažje pridejo v našo ligo kot pa slovenski trenerji na primer v dansko, švicarsko ali nemško.

Menite, da bi se morali tuji trenerji hitreje naučiti slovenskega jezika in ga uporabljati v javnih nastopih?

Da. Poglejte, kaj se dogaja že čez mejo. V avstrijski ligi. Materni jezik v državi, v kateri deluješ, je temelj. Zadeve so pravilno zastavljene, to sovpada z neko kulturo in navijači. Nogomet ni le delo na igrišču, ampak marsikaj drugega. Tako idejo absolutno podpiram, moralo bi se dvigniti na to raven.

"Treba je iti čez naše okvirje, čez vse zgodovinske zadeve, češ, da smo mi majhni in da tega ne zmoremo," je prepričan, da je to pravo vodilo za uspeh, ki bi lahko odmeval tudi v tujini. "Treba je iti čez naše okvirje, čez vse zgodovinske zadeve, češ, da smo mi majhni in da tega ne zmoremo," je prepričan, da je to pravo vodilo za uspeh, ki bi lahko odmeval tudi v tujini. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ko ste izločili Freiburg, je vsa Slovenija zaploskala samozavesti nogometašev Domžal. Igralci so dejali, da ste jim zaupanje v svoje sposobnosti na srečanjih proti tako izrazitim favoritom vcepili vi. Kako vam je to uspelo?

Z moje strani je bila zgodba povsem iskrena. Če kot vodja strokovnega tima v to ne verjamem, se zadeva ustavi. Mi smo verjeli. Po vseh analizah, ki smo jih naredili, po vseh informacijah, ki smo jih prejeli, smo menili, da je to mogoče. To smo prenesli na fante, jim to po vseh plateh argumentirali.

Fantje so verjeli v svoje sposobnosti. Če hočeš, da se to zgodi, si moraš postavljati višje cilje. Nič ni narobe, če se potem kritika obrne name. S tem nimam težav. Dobivam pa navdih pri preostalih slovenskih športnikih. Od kolesarja Primoža Rogliča, smučark Tine Maze, Ilke Štuhec, smučarskega skakalca Petra Prevca. To so zame športni ekstremi in fenomeni, ki so sami sebi postavili letvico. Nihče drug. Oni so zame navdih, da je mogoče v življenju nekaj narediti.

Treba je iti čez naše okvirje, čez vse zgodovinske zadeve, češ, da smo mi majhni in da tega ne zmoremo. Imamo izzive, s katerimi se moramo spopasti. Seveda moraš biti realen, a če ne verjameš v večje stvari, potem se ti te ne morejo zgoditi.

O navdihu, ki mu ga dajejo slovenski fenomeni

[video: 64031 / ]

Družina zaradi zgoščenega evropskega ritma kaj trpi?

Zelo težko je. Koledar je res naporen. Tekme si sledijo na vsake tri dni. Hkrati je treba narediti analizo prejšnje tekme in se pripraviti na novo. S trenerji preživim več časa kot z družino, a je to del našega poklica. Družina je na to pripravljena.

Tako kot bi bila v primeru ponudbe iz tujine. Takrat bi se usedli za mizo in pogovorili. Imam namreč dva otroka. Eden je star dva meseca, drugi pa je osemletnik, šoloobvezen sin. Je velik ljubitelj nogometa. Njegov pogled na nogometno sceno je prav posrečen. To velja za vse otroke.

Zadnjič, ko smo premagali Freiburg, mi je rekel, da smo "tiste rdeče" res z lahkoto premagali. Ta otroška neobremenjenost ti lahko vedno da dobro idejo.

Ko so Domžale lani v Stožicah premagale West Ham, je bil Rožman tesen sodelavec prvega trenerja Luke Elsnerja. Ko so Domžale lani v Stožicah premagale West Ham, je bil Rožman tesen sodelavec prvega trenerja Luke Elsnerja. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Lani, ko so Domžale igrale z West Hamom, njihov takratni prvi as Dimitri Payet ni zaigral v Ljubljani. Letos, ko vam je žreb za tekmeca v play-offu kvalifikacij za evropsko ligo dodelil Marseille, kjer je kapetan prav Payet, bi končno lahko dočakali prihod francoskega zvezdnika.

Marseille bo prišel v najmočnejši zasedbi, saj igramo za velike cilje. O njegovi ekipi je brezpredmetno govoriti. Vemo, kdo so. Premore tako kakovost, da se želijo s PSG potegovati za naslov.

Ne bi rad, da vržemo puško v koruzo. Veliko je bilo že presenečenj. Lani se me je dotaknila zmaga Vojvodine nad Sampdorio s 5:0. Dala mi je upanje. Smo realni, a s pomočjo gledalcev in fanatizmom bi lahko prišli do presenečenja. Če bi se prva tekma izšla po naših željah, sem prepričan, da bi imeli velike možnosti tudi na gostovanju. Še vedno verjamem in upam v neverjetno senzacijo.

Veliko je bilo kritikov in dvomljivcev, ki sta jih motili vaša pretirana samozavest in drznost, a ste jim z nemškim skalpom zaprli usta.

Lepo je, da se zadeva zgodi po tvojih načrtih, da ti končno uspe narediti preboj na sceni. Nisem obremenjen s kritikami. Vsak ima svoje mnenje. Delamo korektno, imamo širok strokovni tim. Zahvalil bi se vsem sodelavcem, da smo na tej točki. Nisem jaz tisti, ki bi moral biti pretirano izpostavljen. Ogromno ljudi je zajetih v veliko rumeno družino.

Bodo pa kritike vedno prisotne. Če so argumentirane, se lahko iz tega kaj naučimo, a je žal res, da je večina kritik privlečenih za lase. Brez argumentov. Tako pač je.

V domžalskem klubu sodeluje tudi z nekdanjim slovenskim reprezentantom Dejanom Djuranovićem. V domžalskem klubu sodeluje tudi z nekdanjim slovenskim reprezentantom Dejanom Djuranovićem. Foto: Vid Ponikvar

Z vami je zapihal v 1. SNL svež veter. Postali ste najmlajši trener. Vas kaj moti, ko se nenehno poudarja to dejstvo?

Ne. Zagotovo na tem področju veljam še za zelenca. Kakorkoli obrnemo stvar. Trenerski staž se zavleče v precej pozno starost, izkušnje pa so tiste, ki jih ne moraš prebrati, ampak jih moraš doživeti. Z njimi se lahko bolj modro odzoveš.

V tem pogledu imam veliko rezerv. Zelo sem hvaležen telefonskih klicev starejših kolegov, druženja z Matjažem Kekom, s komerkoli. Zelo sem hvaležen vsem trenerjem, da se kdaj dobimo in si ogledamo kak trening. Da si vzamejo čas zame. Vsaka informacija je zlata vredna. Izkušenj ni mogoče kupiti, ne da se jih prehiteti, jih pa za svoje napredovanje potrebujem.

Zato sodelujem v nekaterih okroglih mizah v trenerskih krogih na Celjskem, prek spleta izmenjujem informacije z dvema trenerjema visokega evropskega razreda, ki jima pošiljam ideje, ona pa mi dajeta povratne informacije. Zavedam se, da sem še na začetku poti.

Tako mlad, pa ste doživeli že toliko. Ko ste bili trener Celja, ste zablesteli, popeljali izbrance do naslova podprvaka in finala pokala, v prihodnji sezoni pa po nizu slabših rezultatov zapustili klub. Usoda je hotela, da ravno po visokem porazu proti Domžalam.

To je bila zame izjemna šola. Prava fakulteta. Še danes sem zelo hvaležen, da se je zgodilo tako. Zgodba v Celju je bila krasno zastavljena, a okoliščine niso dovoljevale, da bi se vzpenjali.

Stagnacija načrta mi ne pomeni nič. Če se zgodi, sem tako naravnan, da grem naprej ali pa ne delam. Če sem na trenerskem mestu, se raje umaknem.

Na klopi Celjanov (2014/15) je osvojil drugo mesto v prvenstvu, se v pokalu uvrstil v finale, nato pa v Evropi izpadel proti poljskemu Slasku. Na klopi Celjanov (2014/15) je osvojil drugo mesto v prvenstvu, se v pokalu uvrstil v finale, nato pa v Evropi izpadel proti poljskemu Slasku. Foto: Ana Kovač

Pri Celju ste hoteli odstopiti s položaja trenerja že prej, a uprava tega ni dovolila.

Že po koncu sezone se nisem več videl v celjski zgodbi. Na silo smo resda še vlekli Evropo, a v tistih pogojih ni šlo naprej. Naredili smo prevelik športen korak naprej, ki mu logistika kluba niti približno ni mogla slediti.

Kaj je bilo narobe?

Težav je bilo ogromno na vseh področjih. Zmotilo me je, da smo v tistem obdobju privarčevali oziroma dobili ogromno denarja, a ga nismo niti na enem področju uporabili za razvoj kluba. Poglejmo primer. Prvi trening v novi sezoni. Sveža energija, igralci motivirani, na treningu pa trava, visoka do kolen. Tak odnos ni pravi.

Tu so se začele težave. Naslednje so bile z igralci, ki so jim obljubljali marsikatere stvari. Imel sem dober odnos z njimi, a raje ne bi razlagal podrobnosti. V klubu so me prepričevali, da se bo to uredilo, a sem se že predčasno odločil, da grem.

Ogromno nogometašev iz vaše celjske generacije si je našlo boljše klube. Večina je v Mariboru, eden tudi v Olimpiji, odpravili pa so se tudi v tujino, kjer izstopa reprezentant Benjamin Verbič.

Zelo sem vesel, da so fantje tako prodali zgodbo. V Celju je bilo ogromno odrekanja, pogosto je bilo treba iti na glavo. Doživeli so velik korak naprej, v glavi pa svoje premaknili svoje meje. Za vse sem zelo vesel. Za tiste, ki so v tujini, sem prepričan, da to ni še njihova zadnja stopnica.

V Celju bi kot mladenič skoraj oblekel dres članskega moštva, a se je raje odločil, da se vpiše na fakulteto in zapusti zelenice. V Celju bi kot mladenič skoraj oblekel dres članskega moštva, a se je raje odločil, da se vpiše na fakulteto in zapusti zelenice. Foto: Vid Ponikvar

Ko ste pretrgali pogodbo s Celjem, ste nekaj mesecev počivali. Kako ste se znašli v vlogi brezdelneža?

Na začetku mi je prijalo, saj sem se lahko odmaknil od vsega in spočil. V celjskem klubu smo bili izčrpani. Trije ljudje smo delali za ustroj dvajsetih. Bilo je zelo težko.

Nato sem izkoristil prosti čas za izobraževanje. Odšel sem za teden dni v Köbenhavn k trenerju Staleju Sollbaknu, nabral neprecenljive izkušnje, nato pa začel spremljati slovensko ligo. Pripravljati sem si začel svoj material za morebiten naslednji klub. Nato smo se hitro srečali s športnim direktorjem Domžal Matejem Oražmom in trenerjem Luko Elsnerjem.

So si vas takrat želeli tudi pri Olimpiji? Kar nekaj je bilo o tem napisanega.

Kar zadeva mene, ni bilo nobenih stikov. Ničesar.

Pa bi si želeli kdaj voditi Olimpijo ali pa Maribor ali razmišljate kot večina nogometašev Domžal in raje zagovarjate neposredno selitev v tujino?

Če sem povsem iskren, se v Domžalah počutim odlično. Vodstvo kluba meni in moji strokovni ekipi dovoli, da se razvijamo in iščemo nove rešitve. Ta stopnica je idealna zame kot tudi za slovenski prostor.

Ne poznam zgodb v Olimpiji in Mariboru, a v tem trenutku ne bi v Sloveniji zamenjal prav ničesar. V Domžalah imam podporo, dobre pogoje in zelo jasno strategijo, ki mi je pisana na kožo.

Ko pa bo prišel čas, da odidem v tujino, če si bom seveda to z delom, produkcijo in rezultati zaslužil, bom pa razmišljal naprej.

V prvi ligi zna na tekmah z Mariborom pogosto drago prodati kožo starejšemu stanovskemu kolegu Darku Milaniču. V prvi ligi zna na tekmah z Mariborom pogosto drago prodati kožo starejšemu stanovskemu kolegu Darku Milaniču. Foto: Vid Ponikvar

Kakšno ponudbo bi sprejeli iz tujine?

Zgodba mora biti prava. Ne bi hotel iti z glavo skozi zid. Finančni okvirji me ne zanimajo. Sem še na začetku trenerske poti. Če mi bo zdravje naklonjeno, bom trener vsaj še 20 let. To je dolga doba. Zato ne želim preskakovati dogodkov.

Kako je z zaslužkom? V Domžalah zaslužite dovolj, da si lahko privoščite lagodno življenje? Ne nazadnje boste deležni še posebne nagrade za uspešne nastope v Evropi.

Finančni vidik ni bil nikoli tisti, ki me je gnal naprej. Mene zanima delo. Delujemo kot podjetje. Končno stanje mora biti boljše od začetnega. Proces si zamišljam na ta način.

Finance? V Domžalah je zadeva korektna. Ne hrepenim po velikem denarju in hitrih zaslužkih. Razmišljam dolgoročno. Tudi ta Evropa ne bo prinesla bogastva. Bodo nagrade, a če sem iskren, niti ne vem, kakšne. Za to bo že poskrbel klub. Pomembno je, da so zadovoljni igralci.

Nogometaši Domžal so ga po pokalni lovoriki rade volje dvignili na roke, nato pa zmagoslavno zalučali v zrak in si dali duška. Nogometaši Domžal so ga po pokalni lovoriki rade volje dvignili na roke, nato pa zmagoslavno zalučali v zrak in si dali duška. Foto: Vid Ponikvar

Ste že v otroštvu vedeli, da vam je usojen trenerski poklic?

V Štorah, kjer sem odraščal, nas je od 20 do 25 fantov v moji družbi sanjalo, da bomo profesionalni nogometaši. Da bi bili takšni zvezdniki kot Paolo Maldini ali Marco Van Basten, ki sta takrat izstopala. Nogomet smo imeli na tapeti 24 ur.

O trenerskih vodah nisem razmišljal. Vse do takrat, ko sem šel na fakulteto. Takrat sem se moral odločiti. Obrniti kariero v eno ali drugo smer. Kot mladinec celjskega kluba sem bil povabljen v člansko ekipo. Lahko bi podpisal pogodbo in šel naprej, a sem se odločil za fakulteto. Za izobraževanje. Še danes mi ni žal.

Vas ni nihče od prijateljev poskušal prepričati, da bi še vztrajali na igrišču?

Imel sem srečo, da sem imel večinoma starejše kolege. Bili so dobri mentorji in mi svetovali, naj se držim šole. Zelo so bili skrbni in me ob starših vodili po pravi poti. Na lastni koži sem videl, kako težak je igralski kruh zaradi konkurence, koliko dobiš priložnosti, koliko pa ne. Možnost študija se mi je zdela bolj "ziheraška" za delovno mesto. Bolj realna. Nikoli nisem bil sanjač.

Zakaj je prekinil nogometno kariero?

[video: 64033 / ]

Na katerem igralnem mestu pa ste igrali?

V zvezni vrsti. Kot kadet sem hitro prešel v člansko ekipo. Na tistem prehodu smo imeli močno ekipo. Koren, Radosavljević, Lungu, Jožef … Takrat sem drugače razmišljal kot fantje, ki danes prihajajo v člansko kategorijo. Bil sem realen. Če je bilo v Celju osem vezistov za tri igralne položaje, jaz pa sem bil deveti, si lahko hitro izračunal, kakšne so tvoje kombinacije. Zadevo sem končal.

Danes je drugače. Mladi igralci se kljub hudi konkurenci naivno zaženejo, ko pa zadeva traja in traja, hitro obupajo. Tako so nihanja današnje mladine veliko večja kot v mojih časih.

Postali ste trener mlajših kategorij. Ste se srečevali s poskusi podkupovanja pri starših, ki bi želeli na vsak način omogočiti svojim sinovom več igranja?

Res je groza, kar se dogaja. Vesel sem, da sem imel na začetku trenerske poti dobre mentorje, ki so me usmerjali. Vsi starši v Celju se me spomnijo prav po tem, da niso nikoli prestopili ne praga garderobe ne moje pisarne. Igrišče je bilo moje.

Korektno sem skrbel za šest- in osemletne fante, nato še za starejše. Danes, ko so mladostniki, so mi hvaležni. Vsem trenerjem bi svetoval, da na začetku poti dobijo prave mentorje. Tako bodo prejeli osnovne informacije. Štart je zelo pomemben, saj se tako lažje odstranijo zunanji dejavniki. Če pa se pojavijo podkupovanja ali neresnice, se trenerska pot hitro konča.

V kvalifikacijah za evropsko ligo se bodo Domžale za veliko nagrado, skupinski del in več kot trimilijonski znesek v evrih, dvakrat pomerile z Marseillom. Najprej v četrtek v Ljubljani, nato teden dni pozneje v Franciji. V kvalifikacijah za evropsko ligo se bodo Domžale za veliko nagrado, skupinski del in več kot trimilijonski znesek v evrih, dvakrat pomerile z Marseillom. Najprej v četrtek v Ljubljani, nato teden dni pozneje v Franciji. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Ko se tako pogovarjamo z vami ali pa vas spremljamo v medijih, izžarevate dobro voljo. Ste takšni tudi v slačilnici, ko napoči čas za trening in tekme?

Ne (smeh, op. p.). Sem zelo zahteven, kar zadeva trenersko delo na igrišču. Fantje so me hitro spoznali. Vse moje kritike, kdaj pade tudi kaka žalitev, absolutno niso osebne narave, ampak zaradi njihovega napredka. Sem privrženec argumentiranja stvari.

Red in disciplina sta pri meni na prvem mestu. Če tega ni, moram vse popraviti. Pravzaprav so na prvem mestu odnosi. Če ni spoštovanja na relaciji igralec–trener, pade vsa stroka. Vse gradim na korektnem odnosu. Seveda ne morejo biti vsi igralci zadovoljni z menoj. Ne delam si utvar. A vsem, ki želijo delati in imajo potencial, lahko pomagam. Vsem pa žal ne morem.

Kakšen trener je in kaj pričakuje od igralcev?

[video: 64032 / ]

Radi imate red in disciplino, po drugi strani pa zagovarjate spontane vložke v konici napada, ko si lahko nogometaši upajo malce več, pa zaradi tega niso okrcani.

Prav imate. Moj slog nogometnega razmišljanja je, da v fazi obrambe vlada disciplina. Tam ni nobene svobode, niti demokracije. Tam se nimam z igralci kaj pogovarjati, saj so postavljene zakonitosti. Vsak pozna svoje zahteve na svojem igralnem mestu.

V napadu, v zadnji tretjini igrišča, pa je drugače. Tam imajo moji igralci svobodo. Tam želim, da se pokažejo njihove ustvarjalnost, nogometna žilica, nepredvidljivost. Da se izražajo. To je edina pot, da se lahko razvijajo v svoji luči znotraj ekipe.

Bi ohranili motivacijo in ostali trener Domžal, četudi v tej sezoni ne boste osvojili nobene lovorike?

Absolutno. Saj veste tisto o začetnem in končnem stanju. Prvi cilj kluba je razvoj igralcev, promoviranje, prestopi, da se s tem denarjem krepi proračun kluba. To je prvi cilj. Če bi bilo rangiranje drugačno, bi bila strategija drugačna.

Igralci in trenerji imamo seveda lastne tekmovalne cilje, a se ne obremenjujemo z lovorikami. Stremimo k njim, a smo tudi realni in vemo, da se vsega skupaj ne da narediti. Da bi igrali atraktiven nogomet, osvajali lovorike, prodajali igralce in še vzgajali mlade … Potem bi se od nas pričakovale nerealne stvari.

Delamo korektno. Fantje so s to zgodbo seznanjeni. Nič ne zakrivamo, vse karte so odprte. Govorimo si resnico, le to vodi v pravo smer.

Je zaradi tega slačilnica še bolj složna?

Odnosi v slačilnici so dobri, to se vidi že na zunaj. Treningi razen enega, s katerim nisem bil zadovoljen, so na visoki ravni. Igralci napredujejo, oglednikov je vedno več. Ko bomo prišli v normalen ritem, bomo na igrišču videti še bolj sveže. Imamo veliko ambicij.

Kako pa se vedete do igralcev, ko se pojavi težava? Takoj udarite po mizi?

Za nobeno stvar si ne želim, da bi šla pod preprogo. Tako sem si postavil pravila. Igralci jih poznajo. Po treningu, tak je bil le eden, sem jasno povedal, kaj si mislim o tem. Igralci so po prespani noči to priznali in videli, da njihova pot ne vodi v pravo smer. Takoj je bilo bolje.

Zakaj pa so vas razočarali igralci?

Ne bi razlagal podrobnosti, ni korektno do igralcev. Bila so nesoglasja, nezadovoljstvo zaradi igralnih minut. Zelo pomembno se mi zdi, da se vsi, ko pridejo v Domžale ali pa kak večji klub, zavedajo, da obstaja konkurenca. Vsi govorijo, da konkurenca prinaša boljše rezultate. Da daješ vse od sebe. Vse lepo in prav, a konkurenca pomeni tudi to, da si v nekem trenutku nezadovoljen.

Nimam težav s tem, da nekateri igralci niso zadovoljni s trenerjem, ker ne igrajo. Ne sme pa biti tako, da ne delajo več stvari na treningu. Le tako se bodo namreč prebili v ekipo. Po tem se razlikujejo igralci.

Nekateri tudi takrat, ko trpijo, naprej trdo delajo, drugi, ki ne trpijo konkurence, pa zapadejo v krizo in ne trenirajo. Ko nastopi priložnost za nastop, pa niso pripravljeni in se ne izkažejo. Zato ima konkurenca v ozadju ogromno pasti. Tisti, ki se tega ne zavedajo, imajo v večjih klubih težave.

Njegovi izbranci so v petek v derbiju 5. kroga Prve lige Telekom Slovenije remizirali pri vodilnem Mariboru. Njegovi izbranci so v petek v derbiju 5. kroga Prve lige Telekom Slovenije remizirali pri vodilnem Mariboru. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Darko Milanič je bil v prejšnjem obdobju trener Maribora pet let zapored, kar je v Sloveniji redko. Bi lahko vi v Domžalah postavili še daljši mejnik?

Slovenija zame pomeni negativen trend, saj so tu nogometne zgodbe začrtane kratkoročno. Upam, da bo v Domžalah drugače in da bodo z mano zadovoljni. Upam, da bom izpolnil cilj. Zakaj pa ne? Za mladega trenerja je to idealna sredina. Če bi mi to uspelo, bi bila to velika stvar.

Je res, da ste mlajši trenerji bolj drzni, kar pogosto sploh ni slabo, vsaj kar zadeva uvajanje novih nogometnih prijemov?

Ravno pred nekaj meseci sem se o tem pogovarjal z Darkom Milaničem. Dejal mi je, da smo mlajši trenerji zdaj veliko bolj predrzni, kot pa so bili oni, ko so bili v naših letih. Morda izkušnje, psihološko gledano, v ozadju prinašajo modrost, a je včasih treba iti z glavo skozi zid in postaviti karte na mizo. Nisem obremenjen s službo in s tem, da kake stvari ne bi naredil zaradi tega, da me ne bi zamenjali. Moja filozofija je, da dam vsak dan od sebe največ.

V Prvi ligi Telekom Slovenije v močnejših klubih ne manjka stanovskih kolegov, ki so bili vrhunski nogometaši. Darko Milanič, Igor Bišćan, Miran Srebrnič. Vi se s tem ne morete pohvaliti. Vas to kaj ovira na trenerski poti?

Nogometna kariera ti zagotovo da določene izkušnje. Poznam veliko igralcev, ki do zadnjega dneva kariere niso razmišljali le kot igralci. Po drugi strani pa je bilo moje izobraževanje veliko daljše na drugih področjih, kar ti daje nove atribute. Ne bi favoriziral ne ene ne druge struje. Spoštujem vse. Se pa sicer ne prištevam med ''nenogometaše''. Srednja pot je prava pot, zato sem neopredeljen.

Jose Mourinho je lep primer, da lahko vrhunski trener postaneš tudi brez tega, da bi kot igralec nizal vrhunske dosežke. 

Igrišče in delo sta tisto, kar dokazuje trenerja, ne pa njegova medijska ali trženjska podoba. Le igrišče. Dokler se igralci pod našim vodstvom razvijajo, dokler se dobro počutijo, je pot zagotovo prava. Takrat veš, da še nisi rekel zadnje.

Bi pa o Mourinhu, Guardioli, Kloppu in podobnih trenerjih povedal še nekaj. Vsi top strokovnjaki vodijo nogomet v nove dimenzije. V vsem procesu, ki ga mi gradimo, imajo top storitve. Preostane jim več časa, tako da lahko razmišljajo o novih poteh. Za seboj imajo inštitute. Če govorimo o kondicijski vadbi, ki se v nogometu intenzivno razvija. So kreatorji.

Če se vrnemo nazaj k slovenski trenerski stroki, je tam podobno. Ona je tista, ki vodi slovenski nogomet v eno ali drugo smer, sploh če pogledamo nižje lige. Dober vpogled je že peta liga. Kaj bi bilo, če tam ne bi bilo trenerjev. Na trening pride deset igralcev, klub pa nima niti predsednika niti čistilke. Trener postori vse. Trenersko delo je premalo cenjeno.

Sorodne vsebine

Komentarji

5
  • Rafko / 12.08.2017. ob 09:48

    Želim mu, da bo enkrat uspešno vodil, kakšen elitni klub.

  • alfa650 / 12.08.2017. ob 13:02

    Bravo Rožman,vse čestitke,tako se dela!Lahko,da bodo sicer kvalitetne vendar gotovo tudi motivirane Domžale porazile tudi ,,marsej''!!

  • siolovec / 12.08.2017. ob 12:24

    Pa naj še kdo reče, da pri nas ni dovolj znanja in sposobnosti, in to predvsem zato, ker trenerji in strokovnjaki delajo za fičnike, zunaj pa za milijone! Počasi bo pač treba priznati, da Slovenci nismo preveč obremenjeni z milijoni ampak smo zadovoljni tudi, če smo uspešni in imamo mnogo pravih prijateljev! Če je edina vrednota denar, potem sreča nima svojega mesta!

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano