Marko Šuler: Če hočeš v športu kaj narediti, je prav, da si stvari poveš v obraz

Korošec Marko Šuler je obrambni steber evropskega Maribora. Nekdanji slovenski reprezentant in astmatik je v karieri doživel že toliko lepega, da ga redkokaj vrže iz tira. Obstajajo pa tudi izjeme. Ko se je z vijolicami še drugič v treh letih uvrstil v ligo prvakov, je bil ganjen in presenečen. Zdaj komaj čaka, da v sredo znova prisluhne himni lige prvakov.

Marko Šuler je 34-letni branilec, ki ima bogate reprezentančne izkušnje. Z Mariborom osvaja lovorike od leta 2014. V sredo bo zaigral že v drugem skupinskem delu lige prvakov.

Marko Šuler je 34-letni branilec, ki ima bogate reprezentančne izkušnje. Z Mariborom osvaja lovorike od leta 2014. V sredo bo zaigral že v drugem skupinskem delu lige prvakov. Foto: Vid Ponikvar

Slovenija v zadnjem desetletju ni imela veliko branilcev, ki bi se lahko pohvalili s tako vrhunskimi klubskimi in reprezentančnimi dosežki. Marko Šuler spada med najboljše. Je pravi magnet za lovorike, saj jih je osvajal z vsemi klubi, kjer je igral članski nogomet. Z vsemi petimi!

Nekdanji slovenski reprezentant, ki si rad pogosto nalije čistega vina s športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem, se še vedno sprašuje, zakaj so ga Viole lani na transparentu označile za pozerja, kateremu predstavljajo največji vrhunec frizura in tetovaže, ne pa igranje v vijoličnem dresu. To ga je prizadelo, saj je prepričan, da pušča na igrišču zadnjo kapljico znoja.

Obožuje trenerja Darka Milaniča in soigralce, NK Maribor smatra za nekaj največjega v Sloveniji. Vsem, ki razmišljajo drugače, sporoča, da vedno pove svoje mnenje, ne pa tisto, kar bi nekdo od njega želel slišati. Tako razmišlja 34-letni branilec pred novo odgovorno nalogo, ko bo od srede dalje pod evropskimi žarometi poveljeval mariborski obrambi proti ruskim, angleškim in španskim velikanom.


Z Mariborom je osvojil že pet lovorik, od tega tri naslove državnih prvakov. Z Mariborom je osvojil že pet lovorik, od tega tri naslove državnih prvakov. Foto: Vid Ponikvar Če v teh dneh prisluhneš nogometnim pogovorom v mestu ob Dravi, zlahka prideš do spoznanja, da je štajerska prestolnica podlegla evropski evforiji. Tudi vi nestrpno odštevate dneve do srede, ko bo v razprodanem Ljudskem vrtu gostoval moskovski Spartak in se bo začela liga prvakov?
Komaj čakam. Nisem najmlajši, a ko slišim himno lige prvakov, se mi vsakič znova naježi koža. Biti del tega tekmovanja je poseben privilegij. Do največjega klubskega tekmovanja čutim ogromno spoštovanje. Letos me je kar malce presenetilo, da smo v tako kratkem obdobju ponovili uspeh. Prej smo na novo udeležbo v ligi prvakov čakali desetletja, zdaj pa nam gre tako dobro, da kar razvajamo navijače.

Ste se v mlajših letih bolj nagibali k razmišljanju, da boste željo po nastopu v ligi prvakov lažje uresničili v dresu tujega kluba kot pa slovenskega prvaka?
Iskreno povedano, sploh nisem verjel, da bi lahko kdaj prišel blizu takemu tekmovanju, kaj šele, da bi v njem tekmoval. Ligo prvakov sem prvič gledal v Mariboru in Gradcu, kjer sem pri Sturmu spremljal današnjega trenerja Darka Milaniča. Zdelo se mi je nepredstavljivo, da bi lahko tudi jaz kdaj zaigral v ligi prvakov. Zlasti zaradi tega, ker vem, od kod prihajam in kakšno pot sem moral prehoditi. Ko greš v tujino, bi ti moralo biti po tej logiki lažje priti v ligo prvakov. Meni ni uspelo. Zaigral sem v ligi Europa, dlje pa ni šlo. Očitno je že moralo biti tako.

V tujini sem doživel veliko lepih stvari. V vsakem klubu sem pustil pečat in ga zapustil z odprtimi vrati. Z vsemi sem ohranil dobre stike. Po drugi strani pa je res, da sem mejnike, kar zadeva klubsko kariero, postavljal prav v Sloveniji. To je bila moja želja, zato sem tudi prišel v Maribor. To bo tudi moja zadnja postaja v karieri. Doma je lepo postavljati take stvari, a je žal tudi res, da pri nas niso tako cenjene kot v tujini.

Ni več dvomov. Šuler bo bogato nogometno pot končal v Ljudskem vrtu. Maribor je njegova zadnja postaja v klubski karieri. Ni več dvomov. Šuler bo bogato nogometno pot končal v Ljudskem vrtu. Maribor je njegova zadnja postaja v klubski karieri. Foto: Vid Ponikvar

Torej že veste, kje boste končali kariero? Ne bi odigrali še sezone ali dveh na Koroškem, kjer ste začeli spoznavati nogometne korake, ali pa v kateri od nižjih avstrijskih lig, kjer mrgoli slovenskih veteranov?
Ne, Maribor je moja zadnja postaja v nogometu. Potem bom verjetno šel v druge vode.

Poslovne?
Da. Že zdaj nekaj pripravljamo. Sem bolj v obrobnih vlogah, saj še nočem aktivno sodelovati, a nekatere stvari se že postavljajo. Odhajam v druge vode, a dokler nisem zraven, o tem nočem preveč govoriti.

Ko bo napočil čas, se bom temu posvetil s polno paro. Za zdaj je glava še povsem v nogometu, sem pa vesel, da si pripravljam stvari in da takrat, ko bom končal kariero, ne bom doživel šoka. Ko se konča aktivno športno življenje, napoči za športnika psihološko težak trenutek. Deset ali 20 let si navajen živeti v določenem zaprtem krogu. Povsem si ločen, nato pa padeš v nekaj drugega.

Ko se konča športna pot, je lahko življenjska sprememba kruta.
Zelo kruta. Veliko ljudi se ne znajde. Temu posvečamo premalo pozornosti in pogovorov. To je vidik, ki ga podcenjujemo. Šport te pritiska naprej, velikokrat greš kje mimo vrste, nato pa vstopiš v navadno življenje. Takrat je vse bolj realno, a se ne znajdeš. Če nisi na to pripravljen in če ne razmišljaš o tem, zna biti šokantno.

Nekdanji reprezentant se je umaknil iz javnega življenja. Za razliko od večine soigralcev ni prisoten na socialnih omrežjih. Nekdanji reprezentant se je umaknil iz javnega življenja. Za razliko od večine soigralcev ni prisoten na socialnih omrežjih. Foto: Vid Ponikvar

Kako se počutite kot javna oseba? Vas hudo zmotijo pripombe, pohvale? Bi si želeli več miru?
Rad imam kritiko, tudi sam sem zelo kritičen. Konstruktivna kritika je vedno dobrodošla. Razumem pa tudi medije. Nikoli nisem imel z nobenim nikakršnih konfliktov, ni bilo težkih besed. Vsak ima pravico do svojega mišljenja, to spoštujem. Ti pa strokovna kritika pride bolj do živega kot prazno mlatenje slame. Tudi tisto spoštujem in ga je treba sprejeti, saj si javna oseba, a na večje zvezde, kot sta na primer Lionel Messi ali Cristiano Ronaldo, kritike letijo veliko huje kot na nekega Šulerja.

Zame je to povsem normalen proces posla. Niti me ne vrže s tira, te pa naredi boljšega. Če znaš to sprejeti, moraš biti samokritičen. Potem je to dobrodošlo.

Sicer sem se kar umaknil iz javnega življenja. Nisem prisoten na socialnih omrežjih. Nisem ravno tisti tip športnika, ki ga imajo vsi radi. Veliko jih je, ki sploh ne vedo, kaj se dogaja z mano. Javno življenje sprejemam v zakup, sam s sabo pa moraš razčistiti nekatere stvari.

Marko Šuler o svojih tetovažah:

[video: 64579 / ]

Danes so socialna omrežja mehanizem, s katerim je mogoče hitro osvajati pozornost širnih množic. Zlasti mlajši nogometaši so osvojili recept, kako lahko čim hitreje in bolj učinkovito ugajajo ljubiteljem nogometa.
To je ena izmed poti, ki pa se mi ne zdi prava. Imam drugačne prioritete, ne pa, koliko všečkov bom dobil ali kako sem videti na fotografiji. Res je, to je postal del posla, s tem je mogoče zaslužiti lep denar, a se mi zdi, da je glavno še vedno tisto, kar delaš na igrišču. Da si osredotočen na tisto.

Svetovne zvezde se s pojavljanjem na socialnih omrežjih ne ukvarjajo veliko. To delajo zlasti njihove službe za stike z javnostjo. Dobro, nekateri to delajo tudi sami, a veliko manj, kot bi si mislili.

Transparent Viol, ki so ga obesile na tekmi zadnjega kroga v "ponesrečeni" sezoni 2015/16, mu je dal misliti. Pisalo je "21, 69, 4, 5 frizure in tetovaže so vrhunec vam kariere, Maribor ni klub za pozere." Poleg Šulerja (4) so omenili še Amirja Derviševića, Matka Obradovića in Željka Filipovića. Transparent Viol, ki so ga obesile na tekmi zadnjega kroga v "ponesrečeni" sezoni 2015/16, mu je dal misliti. Pisalo je "21, 69, 4, 5 frizure in tetovaže so vrhunec vam kariere, Maribor ni klub za pozere." Poleg Šulerja (4) so omenili še Amirja Derviševića, Matka Obradovića in Željka Filipovića. Foto: Vid Ponikvar Kako pa ste se počutili, ko so si vas lani na enem izmed transparentov privoščile Viole in vam sporočile, da je za vas zunanja podoba pomembnejša od igranja za Maribor?
Ne vem. Tega mi še do danes ni uspelo razjasniti. V medijih je bilo o tem veliko zapisanega, kot da je bilo mogoče čutiti nezadovoljstvo. Ne vem.

Ste se o tem kaj pogovorili s predstavniki navijačev?
Ne. Imeli so pač pravico povedati tisto, kar se jim je zdelo pomembno. So že imeli povod za to, čeprav ni še nobenemu uspelo razložiti, zakaj so to napisali. Navijačem nisem nič zameril. Svoje poskušam dati od sebe na igrišču. Zavedam se, da nisem popoln. Sem igralec s svojimi plusi in minusi, a sem tudi zelo korekten. Spoštljivo ravnam z ljudmi, s katerimi delam, pa naj bo to čistilka ali pa predsednik. Ali pa seveda navijači.

Kar je bilo, je bilo. To smo pustili za sabo. To je bila na sploh nenavadna sezona, v kateri se je počistilo veliko stvari. Kar je po svoje tudi normalno po takem uspehu, igranju v ligi prvakov. Takrat se lahko pripetijo take stvari. Pomembno je, da smo zdaj močnejši in smo spet na pravi poti.

To, da nisi vsako leto prvak, je normalen proces. Tako za klube kot reprezentanco. Leta po največjih uspehih so najbolj pestra. Če znaš te padce ublažiti, Maribor jih je na srečo znal, saj smo spet v ligi prvakov, potem delaš pravilno. Ponavljanje uspehov je znanost v športu. Lahko dosežeš uspeh. Da pa ga načrtno ponavljaš, je že višja matematika, ki uspe redkokomu.

Nase je začel opozarjati s predstavami v dresu Gorice. Takrat je tudi spoznal ljubezen svojega življenja. Nase je začel opozarjati s predstavami v dresu Gorice. Takrat je tudi spoznal ljubezen svojega življenja. Foto: Vid Ponikvar Je biti nogometaš najlepša služba na svetu?

Je, ampak … Nisem značilni nogometaš, ker ne spremljam veliko nogometa po televiziji. Raje se posvečam drugim stvarem. Moje življenje ima širok spekter. Od knjig do gledanja filmov, posvečanja družini. Če sta na televiziji istočasno dobra tekma in dober film, se bom zelo lahko odločil, kaj bom gledal (smeh, op. p.). Pri tem sem malce neznačilen nogometaš, a življenje poskušam zajemati z veliko žlico.

Nogomet je pomemben del moje kariere. Srečen sem, da od njega živim, ni pa vse v življenju. Je lep posel, a ima tudi svoje minuse. Živiš iz dneva v dan, tedna v teden. Ni dolgih načrtovanj. Že 15 let nisem bil poleti na morju. Zamudiš tudi veliko stvari v družini, ki ti ogromno pomenijo. Kako je otrok shodil, začel govoriti, voziti kolo … Nisem bil s sinom, ko je imel prvi šolski dan. Hvala bogu, da sem bil prisoten vsaj pri rojstvu.

Nekatere stvari gredo mimo, a ti jih čas žal ne more vrniti. To je slaba plat. Mogoče je mi še ne občutimo toliko, tisti naši najbližji v družini pa ogromno trpijo. Zato vsem ženam in dekletom: kapo dol. Čeprav je videti vse lepo, je tudi veliko odrekanja.

Je vaša srčna izbranka Tania vedela, v kaj se spušča?
Mislim, da ne. Veliko stvari jo je presenetilo. Še vedno se ukvarjamo s tem. Prišla je iz drugega okolja. Ni vedela veliko stvari o meni. Kdo sem, kaj sem. To mi je bilo pri njej zelo všeč. To je pomenilo tisto razliko, ki jo imam rad. Če začneš s čistim papirjem, lahko nanj narišeš veliko stvari, drugače, kot če je že napol popisan. Moja žena bolj ali manj na svojih plečih nosi breme vzgoje v družini.

Veliko sem odsoten, tako da ji ni lahko. Po drugi strani pa si lahko pri nekaterih stvareh privoščimo malce več. Resda pozimi, a če znaš pri tem izbrati najboljšo pot, je mogoče.

Ste mislili na zimska potovanja, ko se večina nogometašev odpravi v oddaljene tople kraje, na primer Azijo?
Da. Takrat so daljši premori. Ko še ni bilo otrok, sva veliko potovala. Zdaj bi bilo to za njih mučenje, niti si ne bi nič zapomnili. Ko sva bila sama, pa sva prepotovala kar nekaj sveta.

Tania Šuler, srčna izbranka izkušenega Korošca, je leta 2010 stiskala pesti za moža na jugu Afrike. Tania Šuler, srčna izbranka izkušenega Korošca, je leta 2010 stiskala pesti za moža na jugu Afrike. Foto: Vid Ponikvar

Ste bili že znan nogometaš, ko ste spoznali ženo?
Niti ne. Spoznala sva se pred 12 leti, ko sem bil še na začetku poti. Dobro, z Gorico smo bili dvakrat prvaki Slovenije. Nekaj uspehov sem dosegel, bil sem mladi reprezentant. A tiste večje uspehe sva doživljala skupaj. Tujina, članska reprezentanca, svetovno prvenstvo, Maribor, liga prvakov.

Je kaj ljubosumna, ker se okrog nogometašev rada sukajo dekleta, ki jih zanima blišč nogometnega uspeha, prepoznavnosti, denarja?
Ne. Morda si bolj zanimiv zaradi drugih stvari. Življenje nogometaša je v javnosti videti kot bleščeče, a je to le lupina, ozadje pa ni tako lepo. Za tem se skriva kar nekaj stvari. Ko malce stopiš v te čevlje, se poskušaš čim bolj približati navadnemu življenju za žarometi. Vsaj po mojem mnenju. Biti nogometaš je nekaj lepega, a pomeni veliko odrekanja in trpljenja. Če sešteješ pluse in minute, je kar izenačeno.

Vseeno ste kot priljubljena športna osebnost deležni privilegijev. Na primer, ko stojite v vrsti pri mesarju, nato pa dobite prednost.
Tega se izogibam. Ni mi všeč, da bi zaradi svojega imena imel privilegije. Kdaj pa kdaj se kaj takega pripeti, tega ne zanikam, a je tega zelo malo v primerjavi s svetovnimi zvezdniki. Proti njim smo male ribe v tem morju. Nimamo velikih ugodnosti, niti velikih težav. Vse je v mejah normale.

O kapetanu Marcosu Tavaresu:

[video: 64580 / ]

Omenili ste Ronalda in Messija, veliki nogometni ribi. Če bi bil žreb lige prvakov drugačen, bi se lahko pripetilo, da bi jeseni gostovala v Ljudskem vrtu.
Žal mi je, da Real ali Barcelona nista naša tekmeca. Verjetno je žal tudi našim navijačem. Rad imam takšne izzive. Postali smo razvajeni, vsi bi radi najbolj atraktivne tekmece. Radi bi gledali Ronalda, Messija ali Neymarja, a bo ne glede na to naša skupina zelo zanimiva. Sodeč po prodaji vstopnic bo v Ljudskem vrtu gorelo.

Bi pa opozoril še na nekaj. Zadnje čase vlada vtis, da gre vse z lahkoto. Ustvarja se prepričanje, da se bo v ligi prvakov kar zmagovalo. Spartak Moskva bo v Mariboru zakupil ves hotel. Ves hotel! Po tem lahko vidiš, kakšen klub je to. Že to pove veliko.

Želel je, da bi ples kroglic pahnil Maribor v skupino lige prvakov z Realom ali pa Barcelono, a se mu želja ni uresničila. Želel je, da bi ples kroglic pahnil Maribor v skupino lige prvakov z Realom ali pa Barcelono, a se mu želja ni uresničila. Foto: Vid Ponikvar

Bi proti Ronaldu, če bi ples kroglic združil Maribor in Real, zaigrali prvič v karieri?
Ne. Ko sem prejel prvi vpoklic v mlado reprezentanco, selektor je bil Branko Oblak, smo igrali s Portugalsko. Cristiano Ronaldo je bil še daleč od zdajšnje slave, takrat je bil njihov glavni zvezdnik Quaresma. Je pa Ronaldo že nakazal, kako dober nogometaš bi lahko postal.

Če bi ostali dlje časa v članski reprezentanci, bi se lahko leta 2014, ko je Slovenija gostovala v Argentini, pomerili z Lionelom Messijem.
Lahko bi, a sem takrat že končal reprezentančno pot. Bilo je kar pestro, njega žal nisem imel priložnosti spoznati, a sem se v karieri vseeno naigral proti zelo zanimivim igralcem. Ko bom starejši, bo prijetno razmišljati o tem.

V ligi prvakov se boste pomerili tudi proti angleškemu velikanu Liverpoolu, pri katerem je trener medijsko skoraj tako izstopajoč, če ne še celo bolj, kot njegovi varovanci.
Meni je zelo všeč. Goji zanimiv slog nogometa. Konference in razmišljanja trenerja Kloppa so zelo posebna. Liverpool je kultni klub. Ima fantastično tradicijo, štadion z veliko zgodovino. Ko potegneš črto, bo to poslastica lige prvakov. Zanimiva pa bosta tudi Sevilla in Spartak.

Ko je sodeloval s selektorjem Matjažem Kekom, se je uvrstil na svetovno prvenstvo 2010 in zaigral v Južni Afriki. Ko je sodeloval s selektorjem Matjažem Kekom, se je uvrstil na svetovno prvenstvo 2010 in zaigral v Južni Afriki. Foto: Vid Ponikvar

Gostovali boste tudi v Moskvi. Nazadnje ste leta 2009, ko ste s Slovenijo izgubili prvo tekmo dodatnih kvalifikacij za SP 2010 z 1:2, a se vam je nato po zmagi v Mariboru smejalo na ves glas. Se radi spominjate Rusije?
Niti ne. Na srečo bomo zdaj igrali na novem štadionu. Na prejšnjem me je motila umetna trava. Nikoli nisem bil njen privrženec. Navijači o Spartaku ne vedo veliko. A že to, da se je znašel v prvi jakostni skupini na žrebu, mi pove dovolj. Z njim bo veliko težav, podobno velja za preostale. Sevilla je že leta stalno pri španskem vrhu. Dobro jo poznamo.

Ne smemo si nalagati prevelikega bremena, si bomo pa prizadevali, da koga premagamo. Leta 2014 nam ni uspelo, morda nam zdaj.

Ima Sevilla to smolo, da živi v medijski senci treh španskih velikanov (Real, Barcelona in Oblakov Atletico), pri katerih mrgoli skupek največjih nogometnih zvezdnikov, in je zaradi tega deležna podcenjevanja?
Morda. V španskem prvenstvu se bolj ali manj vse vrti okrog teh treh klubov. Sevilla je blizu, mogoče zunaj teh žarometov, a to še ne pomeni, da ni kakovostna.

Huliganskih izpadov navijačev ne podpira. Huliganskih izpadov navijačev ne podpira. Foto: Urban Urbanc/Sportida Ko se je Maribor leta 2014 nazadnje meril s Sevillo v šestnajstino finala evropske lige, so naslovnice polnili tudi navijaški izpadi. Po tekmi v Mariboru se je zgodil huliganski obračun na bližnji bencinski črpalki, v Sevilli pa jo je, nič hudega sluteč, od andaluzijskih vročekrvnežev skupil novinar slovenske nacionalne televizije.
Upam, da se kaj takega ne bo ponovilo. To so dogodki, ki ne spadajo k športu. Želim si, da to ne bi bilo v središču pozornosti, ampak da se bomo pogovarjali predvsem o nogometu.

Huliganski izpadi mi niso všeč. Kdaj bi rad tudi svojega sina peljal na derbi z Olimpijo, a je trenutna navijaška kultura preveč ekstremna. Vedno pravim, da moraš spoštovati tekmeca. Tudi z navijanjem, skandiranjem. Ne žaljivim, ampak s pravo mero zbadanja. To ne pomeni, da se moramo vsi objemati in imeti lepo. Mogoče pa je vseeno na kulturen, a hkrati zbadljiv in inteligenten način pokazati, kdo je na drugi strani zidu. Da se tisti drugi ne počuti užaljenega. Sinova vzgajam na tak način. Da pripadajo nekomu, a tudi spoštujejo drugega.

Bosta prišla na tekme lige prvakov?
Bosta, seveda. Je pa mlajšemu gledanje tekem še španska vas. Je v svojem adrenalinskem svetu. Niti za minuto se ne more osredotočiti na čokolado, kaj šele na žogo (smeh, op. p.). Preveč ga razganja. Družina je vedno zraven. To je najpomembnejši dejavnik na športni poti. Brez nje ne bi bil tu, kjer sem.

Nimate le ene družine, ampak kar dve. Ste tudi član vijol'čne družine, ki se je v zadnjih tednih povezala prek dobrodelnih, krvodajalskih akcij in odlično obiskanih nakupov vstopnic.
To dela Maribor največjega v Sloveniji. Tako velikega, da so nas preostali začeli posnemati. Domžale to počnejo zelo lepo. V tujini je veliko tega, da se poskuša klub približati navijačem. Ljudem, zlasti mlajšim, želi predstaviti kulturo življenja.

Lahko zamenjaš ženo, religijo, vse živo, klubskih barv pa ne. Maribor je na pravi poti. Ima en cilj, vizijo. Približati se ljudem. Smo vendarle javne osebe. Čisto vsega ne moreš početi z navijači, pomagati in jim biti na voljo, to pa je mogoče. Z veseljem.

Je imel Zlatko Zahović pred tremi leti, ko je omenjal namišljenega kapetana, ki si dovoli preveč, v mislih Marka Šulerja? Je imel Zlatko Zahović pred tremi leti, ko je omenjal namišljenega kapetana, ki si dovoli preveč, v mislih Marka Šulerja? Foto: Vid Ponikvar

Ko ste prvič zaigrali v ligi prvakov, se je Maribor izkazal s tremi remiji proti Sportingu, Schalkeju in Mariboru. V ozadju pa se je dogajala manj simpatična zgodba, ki jo je javno razkril športni direktor Zlatko Zahović in napovedal vojno namišljenemu kapetanu. Še do danes ni razjasnjeno, na koga je mislil, takrat pa je bilo največ oči uperjenih v vas. Ste bili to vi?
Ne vem, na koga je to letelo. Resnično. Z direktorjem imava spoštljiv, cenjen odnos. Bilo je tudi veliko najinih prerekanj. Zdi se mi, da sva oba taka. Tako je tudi prav. Če hočeš v športu kaj narediti, je prav, da si stvari poveš v obraz. Sem takšna oseba, da sem najraje brez filtra. Povem, kar si mislim. Nekoga to moti, drugemu pa je všeč. Vse za dobro kluba, za reševanje težav.

Po tem je sledila sezona, kjer se je vse razkrivalo. S tem smo počistili. Dokler se zadeva lahko reši na tak način, sem takoj za. V medije pride marsikaj, a se je veliko dogajalo v dobre namene. Če smo na koncu še vedno vsi tu, to pomeni, da je bilo vse narejeno za dobrobit ekipe.

Bi bil prevelik kaos, če bi izvedeli vse, kar se dogaja v nogometni slačilnici?
Uf. Ne samo pri Mariboru, to je del športa, ki se dogaja pri vseh. V slačilnici se dogaja prav vse. Tudi če vzameš za primer preprosto družino, se odpreš in postaviš stvari na mizo, pride ven ogromno nevšečnosti. Vsi živimo s težavami, vsak pa jih rešuje na svoj način. Mi jih poskušamo v slačilnici.

Razkrije se veliko stvari, zanimivih rumenemu tisku. A dokler ne trpi šport, dokler se ne razhajamo in imamo skupen cilj, je dobrodošla vsaka kritika. Ker to pomeni, da nekomu ni vseeno. Ali hoče biti boljši ali pa ti pomagati.

Odprt sem za takšne teme pogovora, bom pa vedno povedal svoje mnenje, ne pa tistega, kar bi si kdo želel slišati.

V kazenskem prostoru je zelo glasen, a jezikovna juha, s katero pogosto obdari soigralce, ni mišljena zlonamerno. V kazenskem prostoru je zelo glasen, a jezikovna juha, s katero pogosto obdari soigralce, ni mišljena zlonamerno. Foto: Vid Ponikvar

Med tekmami se radi prelevite v pravega dirigenta. Ogromno je gestikulacij, glasnih kritik, namenjenih soigralcem.
Poskušam se zadrževati. Nočem, da bi bil na igrišču videti kot dirigent in mahal, a me včasih zanese tudi v to. Nekatere stvari doživljam zelo čustveno. Največji kritik sem sam sebi, a sem kritičen tudi do drugih. Včasih celo preveč. V ekipi me poznajo in vedo, da nikoli nisem naredil kaj slabonamernega, ampak kvečjemu za skupno dobro.

Vsakemu dam vedno drugo priložnost. Dokler so nameni pravi, ni nobenih težav. Če pa ti želi kdo namerno škodovati, je to druga stvar. Potem to ne deluje.

O vstopnicah za tekme lige prvakov:

[video: 64581 / ]

Vam je lažje biti mentor mlajšim igralcem, ko za vami na igrišču stoji 39-letni vratar Jasmin Handanović, ki ga vsi spoštujejo?
Pa še kako. Lažje se razporedi teža bremen. Vedno je bolje imeti v ekipi več starejših igralcev. Meni je to v veliko pomoč, saj Jasmina poznam zelo dolgo. Še iz reprezentance. Vem, kako diha, in je lažje, če se lahko na koga zaneseš. Lahko je tudi, če imaš ob sebi trenerja, kot je Darko Milanič. Nazaj dobiš veliko spoštovanja, ob njem mi je zelo lahko trenirati in dosegati uspehe. Podobno velja za soigralca Aleksandra Rajčevića. Lepo je imeti poleg sebe takšne ljudi.

Zdaj bo v ekipi Maribora še več izkušenj, saj se je vrnil Dare Vršič.
Žal mi je, da ni bil z nami že prej. Lepo bi bilo doživeti nekatere stvari skupaj. A tudi, če je prišel zdaj, ni nič narobe. Imel je pač svoje ideje, poskusil je druge možnosti. To je treba spoštovati. Zdaj je z nami. Upam, da bo kmalu najboljši. Tak, kot je bil. Vsi vemo, kaj je naredil za Maribor. Lahko nam zelo pomaga.

Počaščen je, da lahko v obrambnem delu sodeluje z nekdanjim reprezentančnim kolegom Jasminom Handanovićem. Počaščen je, da lahko v obrambnem delu sodeluje z nekdanjim reprezentančnim kolegom Jasminom Handanovićem. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ko je po koncu sezone 2016/17 odklonil po besedah športnega direktorja Maribora zelo donosno in konkretno ponudbo, nato pa se po skoraj treh mesecih skesan vrnil v Ljudski vrt, ni manjkalo komentarjev, da je z ligo prvakov pač zavohal denar.
To je ta slovenska nevoščljivost. Lahko pa povem, da je tako tudi drugje po svetu. Tudi veliko večji ljudje, še z več dobrimi stvarmi, jih dobijo po grbi, kaj šele mi, navadni smrtniki. Dare je naredil nekaj napak. Sam bi naredil nekaj stvari drugače od njega, a ni nič storil slabonamerno. Nikogar ni hotel pretentati.

Je v teh letih, ko je poskušal nekaj pridobiti. Ni se mu izšlo, a ni prišel nazaj zaradi denarja. Saj vemo dobro, kaj vse mu pomeni Maribor. Dare je z vsemi svojimi muhami pošten človek. Ni škodoželjen. Njegovi nameni niso bili slabi, napake pa delamo vsi. Če jih znaš odpustiti in se kaj iz njih naučiti, lahko postaneš močnejši.

Maribor je po stresni sezoni 2015/16, v kateri je po dolgem času ostal brez državnega naslova, postal močnejši. Sledil je še evropski uspeh.
Slovenski nogomet je v tujini cenjen le po nastopih v Evropi. Lahko osvojiš 15 ali 20 prvenstev, a če si v Evropi neuspešen, te ne bodo spoštovali. Potrebujemo klube, ki zdržijo v Evropi čim dlje časa. Tu je navsezadnje denar. Od osvojitve slovenskega naslova ne zaslužiš veliko. Evropa je tista, ki igralcu, klubu in državi daje veljavo. Treba je najti motivacijo, narediti preskok.

Domžale so ga letos že naredile. Škoda za Olimpijo. Tudi Gorica je glede na vse težave iztržila največ. Glavni cilj slovenskih klubov mora biti Evropa, prvenstvo pa je odskočna deska.

Nestrpno čaka sredo in začetek skupinskega dela lige prvakov, v katero bo lovil svojo prvo zmago z Mariborom v največjem tekmovanju. Nestrpno čaka sredo in začetek skupinskega dela lige prvakov, v katero bo lovil svojo prvo zmago z Mariborom v največjem tekmovanju. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Res je, drugačna je pot, ki jo moraš v Evropi prehoditi, če si prvi ali pa drugi v svoji državi. Domžale so imele veliko težjo. A na koncu moraš vseeno premagati vse tekmece, ki ti jih nameni žreb. Žal se drugo leto spremeni tekmovalna formula, tako da nam bo v Evropi še težje.

Katere klubske lovorike je osvojil Marko Šuler?

Gorica: slovenski prvak (2005 in 2006)
Gent: belgijski pokal (2010)
Hapoel Tel Aviv: izraelski pokal (2012)
Legia Varšava: poljsko prvenstvo (2013) in poljski pokal (2013)
Maribor: slovenski prvak (2014, 2015, 2017), slovenski pokal (2016), slovenski superpokal (2014)

Tudi Olimpija ima zelo visoke načrte, ki pa jih bo ob tako letečem Mariboru, ki si je v Evropi napolnil žepe, zelo težko izpolnila.
Vse, kar je do zdaj naredila Olimpija, je voda na naš mlin. Isto velja za Maribor. Konkurenca mora biti. Maribor je vse uspehe dosegel tudi zaradi tekmecev, ki ti pritiskajo na vrat. Če bi osvajali prvenstva z razliko 20 točk, bi nas prej ali slej nekje pobralo. Močna Olimpija pomeni tudi močen Maribor. Pomeni močno ligo. Domžale, Gorica, Celje … Bolj so konkurenčni, močnejšega te naredijo.

V obrambi tesno sodeluje s Primorcem Aleksandrom Rajčevićem. V obrambi tesno sodeluje s Primorcem Aleksandrom Rajčevićem. Foto: Vid Ponikvar

Nekateri iščejo moč v dopingu. Ruski hekerji so pred tedni objavili seznam nogometašev, ki naj bi na SP 2010 uživali nedovoljena sredstva. Na seznamu se je pojavilo tudi vaše ime.
To me ni začudilo. Sem astmatik, tako da sem imel v preteklosti dovoljenje za zdravila, ki jih jemljem. Eno od teh je bilo na nedovoljenem seznamu. Kot astmatik imam dovoljenje za uporabo, sicer zelo težko diham. Na SP 2010 so opravljali veliko kontrol, tako da sem se zagotovo znašel na kakem seznamu. Brez teh zdravil bi težko zdržal čez dan. Astma je pač taka bolezen, da vpliva na igranje nogometa. Kaj nelegalnega ali nezakonitega pa ni bilo. To je bila vroča novica le za tiste, ki sploh ne vedo, za kaj gre.

Na srečanju SP 2010 proti ZDA se je po prvem polčasu veselil velikega vodstva z 2:0, ki pa je na koncu skopnelo (2:2). Na srečanju SP 2010 proti ZDA se je po prvem polčasu veselil velikega vodstva z 2:0, ki pa je na koncu skopnelo (2:2). Foto: Vid Ponikvar Ste se pred osmimi leti, ko ste v dodatnih kvalifikacijah izločili Rusijo in se uvrstili na svetovno prvenstvo v Južni Afriki, bolj veselili kot zdaj, ko ste se z Mariborom drugič uvrstili v ligo prvakov?
To so različni dosežki. Nekaj sem osvojil z reprezentanco, nekaj s klubom. Oboje pomeni nogometni vrh, najvišjo mogočo raven, ki ga lahko dosežeš kot športnik. Vsak ima svojo težo, tako da ne bi nobenega uvrščal pred drugega.

V obeh primerih si v središču dogajanja, čutiš veličino tega tekmovanja. Znajdeš se med nogometno smetano. Počaščen sem, da sem se lahko znašel med njo s tako majhnim klubom in majhno državo. To je uspeh, ki se ga redkokdo zaveda.

V Sloveniji premalo cenimo uspehe. Ne le športnikov, ampak vsega drugega. Želel bi si, da se nekatere stvari premaknejo naprej. Športniki so, splošno gledano, v Sloveniji premalo cenjeni. Trudimo se, da bi bilo drugače, a je na žalost prevelik vpliv politike.

Smo ambasadorji Slovenije, naredili smo ji ogromno promocijo. Politiki takrat pridejo zraven, nato pa od njih dobiš zelo malo nazaj. Če bi bilo le kaj posluha, ker je šport postal velik posel. Ko so uspehi, so vsi radi s tabo, ko pa je treba narediti ključne premike, tudi kaj v drugo smer, v korist športa, zaposlitve in življenja po karieri, ni več nobenega, da bi se fotografiral s teboj. Ko pa nastopi čas za ligo prvakov, so pa vsi navdušeni nad tabo. Upam, da se tudi to spremeni. Urejenost slovenskega športa ni na ravni uspehov, kakršne dosegamo v mednarodnih tekmovanjih.

Ste medijsko zelo prepoznavne osebe. Športniki imate moč, da bi lahko na to večkrat opozarjali.
To že delamo, a res premalokrat potegnemo skupaj. Morali bi biti bolj enotni, potem bi bilo mogoče več narediti. Ko greš v tujino, se hitro prepričaš, da je tam povsem drugače. Živimo v manjši državi, kjer je drugačna medijska pozornost. To je po svoje normalno. Status športnikov je v tujini urejen veliko bolje kot pri nas.

V dresu reprezentance je odigral 39 tekem. V dresu reprezentance je odigral 39 tekem. Foto: Vid Ponikvar Ko ste igrali v tujini, ste branili barve slovenske reprezentance. Ko pa ste se vrnili v domovino, ste se hitro poslovili od izbrane vrste. To ste storili s pismom, odločno in suvereno. Vam je bilo pozneje kaj žal?
Takrat sem imel veliko težav z zdravjem. Naša generacija v reprezentanci je dala nerealno sliko. Bilo je preveč lepo vzdušje, da bi bilo resnično (smeh, op. p.). Imeli smo se fenomenalno, kar je v reprezentanci zelo težko ustvariti.

Stvari se vedno lotevam z glavo in srcem. Nočem delati česa napol. Takrat v tej zgodbi nisem mogel dati sebe. Nisem čutil zaupanja, da bi te kdo res hotel potegniti zraven. Ni bilo stoodstotno, zato sem dal prednost drugim stvarem, mlajšim kandidatom. To je bila ena od najtežjih odločitev v karieri. Ko pogledam nazaj, je bila tudi pravilna. Ni obžalovanj.

Vas je poskušal kdo prepričati o nasprotnem?
Ne, tega ni bilo. To je tista stvar, ali te kdo vidi ali pa ne. V športu zelo hitro občutiš, kakšen status imaš. Koliko si te kdo želi. Če me nekdo vidi, iz mene izvabi največ. Takoj sem za stvar. O veliko stvareh se odločam s srcem, čustvi. Raje kot z logiko, denarjem ali matematiko. Šesti čut me nikoli ni pustil na cedilu. Ničesar ne bi zamenjal, ampak le prepustil tem občutkom, da imajo še naprej vpliv na moje odločitve.

V srednji šoli ste gulili šolske klopi skupaj s Tino Maze. Nekdanja najboljša alpska smučarka na svetu se je športno upokojila in šla v druge vode. Ste se po tem, ko se je upokojila, že kaj pogovorili z njo?
V zadnjem času kar razmišljam o teh stvareh, a me z Mariborom veže še dveletna pogodba. S Tino, odkar je prenehala smučati, še nisva bila v stiku. Verjetno tudi nje ni veliko na Koroškem. Tako kot mene. Hiša sameva, saj ni časa. Ona je zdaj morda še bolj zaposlena kot prej. Resda z manj obremenjujočimi in stresnimi stvarmi, a se ji urnik ni kaj veliko sprostil. Meni tudi ne. Bomo videli, kaj bo v starejših letih.

V prejšnji sezoni so ga nogometaši Prve lige Telekom Slovenije uvrstili v idealno enajsterico. V prejšnji sezoni so ga nogometaši Prve lige Telekom Slovenije uvrstili v idealno enajsterico. Foto: Vid Ponikvar

Ste takrat, ko je postavila smuči v kot, tudi sami začeli razmišljati o koncu kariere?
Izbrala je pravi čas. Tudi sam razmišljam podobno, da bi se poslovil na nekem vrhu. Da bi se zadnja leta v karieri nekje "švercal", ne, to ne pride v poštev. Bomo videli, kako dolgo bom zdržal. Vse je še mogoče. V nogometu je še toliko lepih stvari. Dokler mi lahko telo in zdravje služita, da lahko tekmujem, bom seveda še zraven.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano