Ljudi noče obsojati, želi le dostojanstvo in spoštovanje

Če je kdo pomislil, da si nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance Slaviša Stojanović neskončno želi trenerskega dela in da trpi ob tem, ko ni vsakodnevno vezan na določen klub, se moti.

Namenoma, zaradi osebnih razlogov, povezanih z družino, želi ostati brez kluba vsaj do decembra. "Leta tečejo in nič ne rečejo. Vedno je bila v ospredju kariera, marsikaj je trpelo. Marsikaj sem zaradi tega tudi izgubil. Zdaj bo treba nekaj narediti. Vzel sem si čas za to,'' razmišlja o naraščaju.

Zato se je poleti, ko se je vrnil s Kitajske, kjer se je znašel v zvezdniški družbi velikih strategov, zahvalil ponudbama z Arabskega polotoka. Bi pa storil izjemo, če bi prejel ponudbo Olimpije, saj bi delal doma, blizu družine. A ni prejel ponudbe, tako da je možnost splavala po vodi. ''To spet ni ne vem kakšna tragedija,'' priznava 46-letni trener, ki je osvajal državne naslove z Domžalami in Crveno zvezdo, v obdobju, ko si polni baterije pred novimi življenjskimi izzivi.

Trenerski vzpon Slaviše Stojanovića kot trenerja se je začel pri Domžalah. Leta 2007 in 2008 je osvojil državni naslov. Foto: Vid Ponikvar Kako ohranjate vez z nogometom v času, ko ste se odločili, da do zime ne boste iskali novega delodajalca? Kaj sploh počnete?
Veliko potujem. V zadnjih treh mesecih sem bil v Sloveniji le nekaj tednov. V italijanskem in angleškem prvenstvu sodelujem z nekaterimi trenerji, a je to neke vrsta poslovna skrivnost, zato bom to, kaj in za koga delam, zadržal zase.

Nočete izdati trenerskih imen, s katerimi ste v stiku?
Niti slučajno (smeh, op. p.).

S klubom ne želite delati vsaj do decembra. Ali ni to preveliko poslovno tveganje?
Imate prav. Morda takrat ne bo pravih ponudb in bom moral počakati do junija. Kdo ve. A tako sem se odločil. Se pa zavedam, da bi lahko že jutri moje besede padle v vodo, če bi na moj naslov prispelo kaj zelo konkretnega. Če bi prejel ponudbo Olimpije, bi naredil izjemo, ker bi bil doma in ne bi zapuščal družine. Vsekakor bi razmislil o tem.

V Sloveniji se je vaše ime v zadnjih letih večkrat omenjalo pri največjih domačih klubih, Olimpiji in Mariboru, a je ostalo le pri govoricah.
Sem toliko izkušen, da vem, kako takrat, ko se o tebi piše največ, obstaja najmanjša verjetnost, da se bo sploh kaj zgodilo. Ko bosta kluba ocenila, da sem primeren za enega ali drugega, bo to v redu, če pa ne, bomo poiskali kaj drugega. Saj to ni ne vem kakšna tragedija.

Je bilo torej vedno, ko se je obešalo na velik zvon, da ste v igri za trenerja pri Olimpiji ali Mariboru, to izmišljeno in neresnično?
Vedno je prišlo le do nekaj osnovnih stikov, nikoli pa ni bilo nič konkretnega. To velja za oba kluba.

Klubske izkušnje Slaviše Stojanovića:

Ko je položaj športnega direktorja Olimpije prevzel Nenad Protega, s katerim ste pred leti sodelovali v Domžalah, se je povečala tudi možnost, da bi prevzeli vodenje slovenskega prvaka. Vsaj tako je razmišljala javnost, ker je vedela, da ste s Protego že osvajali naslove.
Tudi do mene so prihajale take informacije. A z Olimpijo so bili vzpostavljeni le bežni stiki, nič konkretnega. Olimpija se je tako odločila, tako da tu ne morem biti kaj preveč pameten. Mislim pa, da je bil že prej sklenjen dogovor z Elsnerjem.

Tudi Vanoli je, če se ne motim, izrazil sum, da se je to pripravljalo že od začetka sezone. Prej so vzpostavili stike z Elsnerjem, potem pa je bila le stvar kozmetike, na kak način se to realizira in kako to dopuščajo Domžale. Prihod Rožmana v Domžale je bila predpriprava.

Staneta Oražma je uvršča med najljubše predsednike klubov, s katerimi je imel priložnost sodelovati. Foto: Vid Ponikvar

Ste bili zaradi tega, ker je postal nov trener Olimpije Luka Elsner, kaj razočarani in zagrenjeni?
Kje pa. Bo že, ko bo ... Če pa ne bo, pač ne bo. Nimam mnenja o tem, da bi moral biti nujno nekega dne trener Olimpije. Lepo bi bilo, sprejel bi in delal, tako kot je treba, a so to zdaj nerealne zadeve, za katere nočem porabljati energije.

Je bila težava v vašem odnosu s Protego, ki se je v zadnjem desetletju ohladil?
Edina zamera je bila, da sem bil razočaran nad načinom njegovega odhoda iz Domžal. Z Nenadom sva se letos dobila in pogovorila o nekaterih stvareh. Po dolgih letih moram priznati, da so neke stvari še odprte. Morava jih definirati in doreči. Z njim nisem bil skregan, le oddaljil se je najin odnos. Ko sva se kdaj srečala, sva se lahko pogovorila. A le v stavku ali dveh. To je bilo to.

Torej bi lahko poslovno še sodelovala?
Nedvomno.

V slovenski prvi ligi je nazadnje deloval leta 2009, ko je vodil Celjane. Foto: Vid Ponikvar Kako pa ocenjujete njegov prispevek k Olimpiji, ki je v tem trenutku vodilna v prvenstvu?
O tem ne bi želel veliko govoriti. V zadnjih treh mesecih sem bil v Sloveniji tako redko, da spremljam igre Olimpije le bežno.

Verjetno pa vam ni ušel podatek, da je ljubljanski klub doživljal kolobocije s trenerji in jih v šampionski sezoni zamenjal kar pet.
Zanimiv podatek (smeh, op. p.). To je preveč za delovanje tako resnega kluba. Ne vem pa, kaj se je dogajalo, niti se ne želim spuščati v to. Po navadi se kaj podobnega dogaja v ekipah, ki se bojujejo za obstanek.

Nerad se spominja dogodkov iz slačilnice na srečanju med Mariborom in Celjem, ko so si vijolice zagotovile naslov slovenskega prvaka. Foto: Vid Ponikvar Pogrešate 1. SNL?
Ja, kar. Nazadnje sem vodil Celje leta 2009. Kar dolgo me ni, kajne?

Se vam je kaj zamerila slovenska prva liga zaradi razprav na sodišču, na katerih ste terjali svojo pravico, ko vam je celjski klub ostal dolžan kar nekaj denarja?
Ne, ne. Bilo je prijetno, ko so na sodišču spoznali, da imam prav. Nato me je pot odpeljala drugam. Šel sem v Dubaj s Srečkom Katancem, bil sem slovenski selektor, pa vodil Crveno zvezdo, belgijski Lierse, nazadnje sem odšel še na Kitajsko ... Bile so številne priložnosti, ki so me oddaljile od slovenskega nogometa.

Se pa spominjam, kako sem bil zadnjo sezono pri Celju nemiren. Dogajale so se zelo čudne stvari, zlasti spomladi. Po jesenskem delu smo bili drugi, tako je bilo še tri kroge pred koncem, nato pa izpadli iz Evrope.

Maribor je slavil naslov prvaka, prvič po dolgih letih. To so si zagotovili ravno po zmagi nad Celjem, ko so na igrišče vdrli navijači, kar nekaj pa jih je na ograji ostalo brez prstov. Bilo je grozno, po tekmi so bili tudi v naši slačilnici, kjer so jim jih naši fizioterapevti in zdravniki skušali prišiti nazaj. Res neprijetni spomini.

Podobno verjetno velja tudi za obdobje, ko ste bili selektor. Le za kratek čas, saj na slovenski klopi niste upravičili pričakovanj.
Nisem mogel. Bil sem nemočen, hkrati pa sem se srečeval še s ponižanji. Niso se lotili le mene, ampak tudi moje družine. V poštnem nabiralniku ni manjkalo anonimnih groženj. Rezultatski neuspeh ni črna pika v mojem življenju, je pa črna pika to, ko sem dojel, da tukajšnje življenje sploh ni takšno, kot sem mislil.

Ko je leta 2011 postal selektor slovenske reprezentance, se je srečeval z različnimi oblikami pritiska. Foto: Vid Ponikvar

Takrat mi je bilo zelo grozno. Doživel sem popolni primitivizem, zbadljivke na nacionalni osnovi. Ne razumem, kako se lahko kdo spušča na tako raven. Omadeževali so me celo plačani študentje, ki so prek forumov pisali po naročilu.

Po naročilu koga?
Tega nočem pogrevati, lahko le povem, da so se tisti ljudje, ki so si drznili delati take stvari in me žalili na nacionalni osnovi, nato pojavili na Marakani, ko sem vodil Crveno zvezdo.

"V reprezentanci sem se iskreno povedano izgubil. Nisem znal pravilno reagirati," priznava nekdanji selektor, ki je vodil izbrano vrsto le eno leto. Foto: Vid Ponikvar Kakšen je bil vaš odziv?

Nisem postavljen na svet, da obsojam kdo, kaj, zakaj. Tukaj sem, da delam tisto, za kar sem sposoben. Da vodim nogometno ekipo. Kdo bo razsojal, kdo je komu kaj dolžan, kdo je koga spotaknil? S tem nočem imeti opravka.

Življenje je povezano s stanjem duha in ekonomskim statusom države. Potem prihaja do tega, da si veliko ljudi okrog tebe govori, jaz nimam, ti pa tudi ne boš imel, in te spotika na vsakem koraku. Edino na tak način sta potem enaka. Ne da bi se on potrudil in želel od tebe, da mu pokažeš, kako si ti prišel do tega. Ne, to je zanj prevelik zalogaj. Za to je potrebno veliko dela.

Kako trdo kožo mora imeti nogometni trener, da lahko dela v takšnih razmerah?
To je kar zoprna zadeva. Resnično. V reprezentanci sem se iskreno povedano izgubil. Nisem znal pravilno reagirati, ker mi je bilo nerazumljivo, da se lahko kdo spušča na tako raven. Da nekdo vzame in ustvari video posnetke, v katerih govorim o analizah, to skupaj zlepi, potem pa izpade, da uporabljam le to.

Ali pa druge stvari ... Da se spuščajo v stvari povsem zunaj nogometa, ki se tičejo mojih prednikov, družine. Da stavijo, da ne bom zdržal do novembra. Ali pa pravijo, da me bodo menjali že v polčasu tekme proti Škotski. Taka pošta je prišla na NZS. Pa sem šele drugič vodil Slovenijo. To so res nerazumljive stvari.

Ljubezen Slaviše Stojanovića do glasbe:

Kaj pa kritike na račun javnih kitarskih nastopov?
Noro. Ljudje so me etiketirali, da sem kitarist. To jih je motilo! Morajo vedeti, da igram kitaro od 14. leta in da sem jo igral tudi takrat, ko sem profesionalno igral nogomet. Kitarist je tudi Slaven Bilić (hrvaški trener West Hama, op.p.), pa Roque Santa Cruz (paragvajski nogometni zvezdnik, op. p.) ali Alexi Lalas (nekdanji ameriški nogometaš, op.p.). Petr Čech (češki vratar Arsenala, op. p.) je bobnar. V tujini je to plus, pri nas pa minus. Označijo te, kot da si državni sovražnik. Znaš več, a si večji bebec? Ne bi rekel ...

Kaj so vam očitali?
Še sam ne vem. Če igram s kitaro enkrat na tri leta deset minut z eno izmed glasbenih skupin, to še nič ne pomeni. Nimam turnej, ne snemam plošč.

Eni imajo svoj ventil, pa delajo to, kar jim ustreza. Nekateri radi kockajo, nekateri gredo v hribe, jaz pa grem pač v zaklonišče in igram kitaro. Igram jo tudi doma, v enem izmed ljubljanskih zaklonišč vsake toliko časa zaigram s skupino.

Na koncertu s slovensko glasbeno skupino Big Foot Mama. Foto: Mediaspeed

Včasih dobim občutek, da bi javnost, ki me pod narekovaji pljuva in negira, ker igram kitaro, raje videla, kako bi tisti čas porabil za igranje računalniških igric ali pa za Facebook. In to mene, ki javno nastopam s kitaro že dolgo časa in imam tako rad glasbo, da bi rad imel nekoč, ko se bom nehal ukvarjati z nogomet, doma majhen glasbeni studio. Za dušo.

Ste še v formi, ko primete v roko električno kitaro?

Recimo, da sem.

Ko ste leta 2014 v Srbiji gostovali na televiziji, je bilo z vaše kitare slišati nekaj napačnih tonov.

Res je, a niso bili to klasični "fuši". V zadnjem trenutku sem izvlekel tone, ki jih po navadi ne zgrešim, saj igram to skladbo že deset let. Oddajo so snemali ob enih popoldan. Prišli smo neposredno s slavja. Bili smo izmučeni.

Omenili ste, da niste edini kitarist med trenerji. Je to tudi nekdanji hrvaški selektor Slaven Bilić?
Tako je. Spoznal sem ga, ko je pred več kot desetletjem s svojo skupino snemal ploščo v Ljubljani. Bilo je ravno v Štepanjskem naselju. On me ni poznal, sam pa sem pristopil do njega, saj je bil večja nogometna "faca" v svetovnem merilu.

Pristopil sem do njega, pogovarjala sva se o glasbi, igrala kitaro, šele nato pa je na vrsto prišel nogomet. Ko sva obujala spomine, sva ugotovila, da sva leta 1988 zaigrala drug proti drugemu, in sicer v finalu turnirja Maksa Perca na Kodeljevem, ko je Hajduk premagal Slovan z 1:0. Takrat sta za Splitčane igrala tudi Igor Štimac in Robert Jarni.

Trener West Hama Slaven Bilić je vodil Hrvaško na dveh evropskih prvenstvih (2008 in 2012). Foto: Sportida

Bilić se je pri West Hamu, s katerim je letos gostoval tudi v Stožicah, znašel v grozovitih težavah. Lahko z njegovim primerom razložimo vso relativnost vašega poklica?
Ko si trener, se lahko usoda hitro poigra s tabo. Še nekaj mesecev nazaj je bil hit angleškega prvenstva, zdaj pa je že problematičen. To je naša usoda, na katero ne moremo pretirano vplivati. Čeprav najbrž trenira klub z enako vnemo in filozofijo, se včasih ta harmonija ne izide. Včasih ni kemije, ali pa ti niso zvezde naklonjene. O tem se da pogovarjati.

"Vaše" Domžale so letos z zmago nad Bilićevimi zvezdniki z 2:1 v Ljubljani priredile ogromno presenečenje. To je bila ena največjih trenerskih zmag Luke Elsnerja, ki se je nato preselil k Olimpiji.
Prišel je v Ljubljano in stopil stopničko višje. Prejel je priložnost, da še bolj dozori kot trener in se razvije. V Domžalah so drugačni pritiski. Tam lahko zmagaš, pa naslednjo tekmo izgubiš, pa remiziraš, pa ni težav. Če pa se pri Olimpiji dve tekmi zapored zaplete, je to že problematično.

Problematična je tudi zgodba o Kevinu Kamplu in njegovi odpovedi igranja v reprezentanci.
Moram se opravičiti. V Slovenijo sem prišel šele v četrtek, prebral nekaj člankov, in niti ne vem, kaj se dogaja. Je pa čudno. Z neodgovorjenimi klici ali SMS-sporočili imam tudi sam izkušnje (smeh, op. p.).

Govorite o Milivoju Novakoviću?
Da.

Je res, da bi se vam skoraj pridružil na Kitajskem pri Čangčunu?
Res je. Ni manjkalo veliko. Bil je zelo profesionalen, kar se tega tiče. Imel je željo, ljudje, ki so sodelovali pri prestopu, pa so na te stvari gledali malce drugače. Predvsem iz finančnega vidika. Bilo je blizu podpisu, sam sem ga predlagal, nato pa bil razočaran, da se ni izšlo.

Ko je bil slovenski selektor, je sodeloval s predsednikom krovne zveze Aleksandrom Čeferinom. Foto: Vid Ponikvar

Ko ste vodili reprezentanco, niste mogli sodelovati z Novakovićem, ste pa z Aleksandrom Čeferinom, ki je zdaj postal vodilni človek Uefe.
To me ni toliko presenetilo, kot me je presenetilo, da sploh obstaja možnost za kaj podobnega. Ko sem si stvar malce podrobneje pogledal in prišel do širših informacij, ko potuješ malce več po svetu, potem vidiš, da je to resna zadeva.

So vas v tujini spraševali o tem?
So. Najbolj so bili tega veseli na Balkanu. Pričakujejo, da bo poskrbel za male članice. Ne vem, koliko je v moči predsednika, da to naredi, a kakor ga poznam, se bo potrudil.

Z žal pokojnim dr. Vasjo Kruhom je v reprezentanci vzpostavil odličen odnos. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Je Čeferin takrat premalo stal za vami? Za Srečkom Katancem je stal v dobrem in slabem, o čemer priča tudi podpis nove pogodbe še pred koncem kvalifikacij za EP 2016 ...
Po meni se je takrat vsul rafal z vseh mogočih strani. Po porazu z Albanijo sem hotel oditi, ko sem videl, kam se vse skupaj obrača. Predsednik me je v hotelu prepričal, naj tega ne naredim.

Kot prvi pa me je v sobi tolažil pokojni dr. Kruh. Ob tej priložnosti izrekam sožalje celotni družini. Zelo me je pretresla novica. Z dr. Kruhom sem imel odličen odnos. Po porazu v Albaniji je stal ob meni, ko mi je bilo res težko.

Odšli ste že po prihodnji tekmi, po porazu v Skopju. Tudi po lastni želji?
Takrat so odhod predlagali tudi drugi. Po tekmi z Albanijo sem videl, kam pes taco moli.  Po tekmi z Makedonijo, na kateri smo nameravali preveriti nove igralce, takrat sem prvič od začetka dal v igro tudi Kevina Kampla, je bilo konec moje selektorske poti.

Je bil prisoten bojkot igralcev? Še vedno se govori o nenavadnem zadetku, ki ga je po strelu z razdalje prejel takratni kapetan Samir Handanović.
To ne vem, je pa dejstvo, da nikdar nisem videl Sarme, da bi dobil tak gol. Od kadetov do te tekme.

Na selektorskem stolčku vas je zamenjal Srečko Katanec, ki ste mu pomagali na klopi ZAE v Dubaju. Kakšen odnos sta zgradila?
V prvi vrsti sva bila dobra sodelavca in prijatelja. Veliko sem se naučil, kar se tiče njegove filozofije nogometa. Sprejel sem to vlogo, da je treba oddelati posel. Čim manj komplicirati in čim več spraševati, pa je. V Dubaju sva imela fantastičen odnos. Zaupanje z obeh strani je bilo maksimalno, bilo je že skoraj sproščeno.

Na selektorskem stolčku ga je nasledil Srečko Katanec, s katerim je sodeloval v ZAE. Foto: Vid Ponikvar

Kakšen pa je Katanec kot selektor Slovenije?
Z njim se nisem že dolgo pogovarjal. Nazadnje sva se srečala na tribunah na kaki tekmi. Ne vem, kaj se dogaja zdaj v reprezentanci. Ne morem komentirati, niti ne želim.

Danes ga čaka zahtevno srečanje. Prihaja Slovaška, v torek pa še Anglija.
To je paket dveh zelo težkih tekem. Slovaki so bili v prejšnjih kvalifikacijah zelo dobri, Angleži pa so vedno Angleži. Čeprav so vedno premagljivi in smo vedno nekje blizu, se nam vedno nekako izmuznejo. Mogoče se kdaj tudi obrne, pa po sreči zmagaš.

Zmage so v bistvu neizbežne, vsaj na domačem igrišču. Bi pa opozoril tudi na Škote. To je zelo zoprna skupina, zato čaka Srečka in fante težko delo.

Crveno zvezdo je leta 2014 popeljal do naslova srbskega prvaka. Foto: Sportida Kakšna je vaša trenerska zapuščina v Sloveniji? Čutite, da so vaši nasledniki sprejeli vaše delo kot iztočnico?
Ne vem. To je bolj vprašanje za tiste, ki vodijo klub oziroma za tiste igralce, ki sem jih treniral. Zavedam pa se filozofije, da se veličina človeka meri po tem, kar pustiš za sabo, ko odideš.

V Domžalah smo imeli lepo raven sodelovanja in postavili dobro piramido. Vidim, da še vedno deluje. Ljudje, ki vodijo klub, še vedno razmišljajo o teh stvareh. V Beogradu je podobno. Vedno, kadar obiščem Crveno zvezdo, se je lepo pogovarjati z njenimi ljudmi. Lepo je občutiti, kako si nekaj pustil za sabo, nekaj dal navijačem, pa tudi igralcem.

Slovenske trenerje bolj spoštujejo v tujini kot pri nas?
Žal mi je, da je tako. To dokazuje tudi delo nekih trenerjev, ki jih zadnje čase ne vidim na domači sceni. Vedno se rad spomnim Pavla Pinnija, ki je ustvaril ogromno dobrih igralcev in bil trikrat državni prvak. Zelo sva se spoštovala. Ali pa Korošca Tonija Tomažiča. Dosti je dobrih trenerjev, ki izginejo, ker jih nekdo ne spoštuje na pravi način. Omenil sem le dva kolega, a jih je še ogromno.

Vaša zadnja trenerska izkušnja se ni končala najuspešneje. Prvoligaški klub Čangčun Janai ste na Kitajskem zapustili na zadnjem mestu. Zlobni jeziki so takoj pripomnili, da ste doživeli nov udarec po Liersu, s katerim ste tudi vztrajali pri dnu belgijskega prvenstva.
Zlobni jeziki? Me sploh ne zanima, kaj si mislijo. Zlobnih jezikov je več kot preveč, resnica pa je sledeča. Prišel sem v ekipo, ki je doma na severu Kitajske, blizu ruskega Vladivostoka in Severne Koreje. Tam praktično ne moreš trenirati doma. Do marca vlada neverjeten mraz, blizu -20 stopinj Celzija je. Igrišče je zmrznjeno, zato treniraš drugje.

Večino tekem v prvem delu prvenstva smo zaradi tega gostovali, igrali v prvih osmih krogih, da bo smola še večja, z najboljšimi ekipami, ki so vložile ogromno v prihod zvezdnikov, nam pa sta se poškodovala dva ključna igralca.

Za ekipo, ki ima omejen proračun, predsednik pa noče nič slišati o tem, da bi ga okrepil, je bilo to preveč. Nobeden od kitajskih igralcev v bistvu noče igrati tam. Žal nismo imeli konkurenčne ekipe. V dogovoru s predsednikom, ki mu nisem mogel dati zagotovila, da se bo ekipa rešila, sem se poslovil. Bilo mu je žal, zahvalil se mi je za vse in pohvalil delo. Kakor vidim, je ekipa še vedno na zadnjem mestu.

Je Kitajska res nova zlata jama nogometa?
Vsak želi delati tam, tako da se ni preprosto obdržati. Velika trenerska imena so. Felix Magath, Sven-Goran Eriksson, Luiz Felipe Scolari, Dragan Stojković, pred tem Alberto Zaccheroni ... S tem sem veliko povedal. Biti v tej družbi je kar zalogaj.

Po prvovrstni izkušnji v Srbiji, kamor se rad vrača in obiskuje mamo, je deloval še v Belgiji in na Kitajskem. Foto: Sportida

Kaj pa višina plače?
Seveda se nisem mogel primerjati z ostalimi trenerji na Kitajskem, sem pa računal na boljše pogoje kot pri evropskih pogodbah. Ne pa tudi kaj pretirano več. Malce več kot v Liersu.

Tudi v Belgiji ste vodili klub, ki se je potegoval za obstanek. Velika razlika od Domžal ali Crvene zvezde, s katero ste bili najboljši.
Moramo biti realni. Kaliber in rating slovenskih trenerjev, ki delujemo v tujini, je takšen, da če ne gre za balkanski prostor, ampak za druge resne lige, lahko dobimo le ekipo za obstanek ali tako pri koncu razpredelnice.

Kot Bojan Prašnikar in Energie Cottbus, pred leti klub z najmanjšim proračunom v nemški bundesligi?
Tako, da. To je naša surova realnost, pa čeprav po znanju trenerji izstopamo. Matjaž Kek na Reki, tudi Marijan Pušnik dela dobro v Splitu, Tomaž Kavčič je bil uspešen na Kitajskem. A taka je naša realnost. Prevelika imena so v sistemu. Če bi se želel bojevati za vrh, bi lahko dobil dobro ekipo na Tajskem ali Filipinih ...