Šeliga: To je nekaj najlepšega

Oba rezervna vratarja slovenske izbrane vrste nabirata izkušnje v drugih ligah. Različna sta le njuna klubska statusa. Vsaj zaenkrat. Jasminu Handanoviču je pri Empoliju zaupano mesto v začetni postavi, 30-letni Celjan pa pri Sparti iz Rotterdama čaka na priložnost s klopi. Tako kot v reprezentanci, kjer mu je že ob prihodu na zbor jasno, da je dres prvega vratarja rezerviran za nekoga drugega. ''Vsakič, ko prejmem vabilo od selektorja, se ga neizmerno razveselim. Ne samo zaradi tega, ker sem ponosen, da sem reprezentant, ampak da se lahko družim in treniram s temi fanti. To je nekaj najlepšega, kar se mi je pripetilo v življenju. Ko pridem na priprave, vem, da bomo trenirali vrhunsko in sproščeno. Uživamo v vsakem trenutku,'' odkrito priznava Aleksander Šeliga, ki ni prav nič jezen na bratranca Handanovič. Daleč od tega, da bi kdaj sploh bil. ''Ni me sram priznati, da se učim od obeh. Jasmin je dve leti starejši od mene, Samir pa je po mojem mnenju eden izmed najboljših vratarjev na svetu,'' je rade volje zaupal Sportalu.

Irci že poznajo Maribor

V nadaljevanju je pripomnil, da je za odlične treninge in razpoloženje v reprezentanci zaslužen tudi trener vratarjev Nihad Pejković. '''Pejko' je vrhunski strokovnjak. Ima tisto, kar potrebuje vsak trener vratarjev. Izjemno desno nogo ter natančnost.'' Odlično vzdušje in sloga, ki vlada v slovenski reprezentanci, prinašata temu primerne rezultate.

Tudi Šeliga se je udeležil svetovnega prvenstva na jugu Afrike, nova velika zgodba pa se bo pričela pisati v petek, ko bo v Ljudskem vrtu gostovala Severna Irska. ''Vsi se zavedamo, da nas časa težka tekma. Definitivno se bodo 'Irci' še boljše pripravili na nas. Zdaj že poznajo atmosfero v Mariboru. Vedo, kaj jih čaka. Mi bomo šli v tekmo s ciljem, da zmagamo in na najlepši način odpremo kvalifikacije.'' Podobna pričakovanja je zaslediti tudi pri ostalih reprezentantov. Spoštovanje do tekmeca je maksimalno, a hkrati tudi prepričanje v lastne zmožnosti.

Nehvaležen položaj na Nizozemskem

Ko nanese beseda na reprezentanco, je v besedah dolgoletnega vratarja celjskega kluba zaznati radost, ko pa se omenja klubska sezona, navdušenje nekoliko spolzi. Pri Sparti se je znašel v nehvaležnem položaju. Sam meni, da krivda ni v njegovih rokah. Zaradi tega je hotel v prestopnem roku tudi zamenjati sredino, a se ni izšlo po njegovih načrtih. Ostaja v Rotterdamu, kjer mu je bila v minulih treh ligaških srečanjih namenjena le stranska vloga rezervnega vratarja. ''Do zimskega prestopnega roka zagotovo ostajam pri Sparti. V zadnjih dneh so se pojavile neke možnosti, da bi se vrnil v nizozemsko prvo ligo, a je ostalo le pri nekem 'tipanju' in ni bilo konkretnih odgovorov,'' pojasnjuje. Ozadje dogodkov je označil za bolj kot ne čudno. V pripravljalnem obdobju je stal med vratnicama, Sparta pa je imela v žepu dobro ponudbo, a je hotela zaslužiti preveč denarja. Nato pa je nepričakovano v klub prispel še (posojen) vratar iz Utrechta. ''Tega mi ni noben omenil. Niti trener niti športni direktor. Na sestanku pred prvo tekmo nisem videl svojega imena v prvi enajsterici, kar me je zelo začudilo. Zdaj mi ne preostane nič drugega, da ostanem in naredim vse, da spet igram,'' je odločen izkušeni slovenski vratar, ki skuša najti morebitne razloge za ignorantski odnos vodstva. ''Ne vem, s čim sem si to zaslužil. Mogoče zaradi tega, ker ob odhodu iz kluba na priprave reprezentance pred SP nisem pokazal pretiranih čustev. Takrat smo ravno nesrečno izpadli iz lige, sam pa sem se hitro poslovil, saj so me čakale nove obveznosti. Ne vem ...''

Brez pogovorov z NK Maribor

V javnost so nedavno na dan pricurljale tudi informacije, da bi lahko v prestopnem roku končal v Mariboru. Iz vsega skupaj kasneje ni bilo nič. ''Konkretnih pogovorov ni bilo, tako da je sedaj brezpredmetno razpravljati o tem, kaj bi sploh lahko bilo. Lahko pa rečem, da je Maribor v vseh pogledih prvi klub v Sloveniji. Sploh sedaj, ko je spravil na noge celo Slovenijo.'' Sam vseeno rajši vztraja na delu v tujini. Priznava, da je vratarjem še težje kot drugim izboriti mesto v tujem klubu, zato bo vztrajal še naprej, dokler se bo pač dalo. Na Nizozemskem je tudi njegova družina, tako da ne pogreša kaj dosti. Reprezentančni kolega Aleksander Radosavljevič, ki je pred kratkim podpisal za Den Haag, je oddaljen le 20, Dalibor Stevanovič v Arnheimu 50, Tim Matavž pa v Groningenu 90 minut vožnje, tako da je poskrbljeno tudi za druženje slovenskih legionarjev v domovini tulipanov. V teh dneh se družijo skupaj na Štajerskem, kjer jih v petek čaka velik izpit. In nato čez štiri dni še eden v Beogradu. Peklenski ritem za Kekovo četo, ki jo odlikuje hvalevredno vzdušje in veliko prijateljstvo. Vprašajte kar Šeligo ...