Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Sobota,
16. 8. 2014,
12.12

Osveženo pred

6 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Sobota, 16. 8. 2014, 12.12

6 let, 6 mesecev

Pečečnik še ni obupal nad bežigrajsko sramoto

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Kaj se dogaja z bežigrajskim štadionom in njegovo prenovo? Je Joc Pečečnik že obupal in dvignil roke od projekta, ki bi eni izmed največjih ljubljanskih sramot vdihnil novo življenje? Ni še, a ...

V ponedeljek, 18. avgusta 2014, bo minilo okroglih deset let od zadnje reprezentančne tekme na bežigrajskem štadionu. Že takrat ni veljal za vzoren primer do obiskovalca prijaznega objekta, ki je v stiku z modernim časom in njegovimi zahtevami, a je znal očarati z drugačnimi vrlinami. Prerasel je v toplo zavetišče zlate Katančeve generacije, ki je s pomočjo združenih navijačev in ponotranjene evforije pisalo eno najlepših obdobij slovenskega nogometa.

Ni imelo strehe nad glavo, tako da so gledalci pred dvoboji s strahom pogledovali v nebo in se bali deževnih oblakov, med plastičnimi sedeži so rasli trava, regrat in mah, nekateri obiskovalci se še vedno niso znebili starih navad in malo potrebo opravljali kar ob Plečnikovih zidovih … Res je, štadion ni bil udoben, bil je spomeniško zaščiten, a je imel dušo.

Pred desetimi leti je gostil zadnjo reprezentančno tekmo

Slovenija je bila po svoje kar ponosna nanj, čeprav ga je bila po drugi strani tudi pošteno sita, sploh Ljubljančani, ki so zahtevali drugačen, bolj moderen štadion, njihova lakota po njem pa je bila še toliko večja, ko so jim ga leta 1999 celo obljubili. Ukrenilo se ni nič. Štadion je še naprej propadal, štiri leta pozneje, 18. avgusta 2004, pa je gostil še zadnjo reprezentančno tekmo.

Slovenija je na prijateljskem dvoboju remizirala s Srbijo in Črno goro (1:1), prvič je na selektorskem stolčku sedel Branko Oblak, nekdanji ponos starejše Olimpije, krstni nastop so dočakali Branko Ilić, Andrej Komac, Jalen Pokorn, Zlatko Dedić in Borut Semler. Zadnji Slovenec, ki se je na reprezentančni tekmi za Bežigradom vpisal med strelce, je postal Nastja Čeh.

Pečečnik se bori sam proti vsej državi

Nato se je Evropska nogometna zveza (UEFA), ki je pred tem nekajkrat zamižala vsaj na eno oko, zamislila in sklenila, da bežigrajski štadion ni več primeren za prirejanje največjih nogometnih tekem. Ljubljana se je vse do rojstva objekta v Stožicah poslovila od članske izbrane vrste, ki se je nato raje mudila v Celju in Mariboru.

"Spominjam se tiste tekme in še vedno sanjam, da bo za Bežigradom še kakšna tekma slovenske reprezentance. Žal pa se proti vsej državi borim sam in to zahteva veliko časa. Zmaga na koncu pa bo verjetno sladka," pravi Joc Pečečnik, ki še ni vrgel puške v koruzo in čaka na trenutek, ko bo v roke prijel potrebno dokumentacijo, s katero bi se lahko lotil načrtovane prenove objekta.

Leta 2008 se je res zdelo, da se bo reprezentančni nogomet hitreje vrnil v Ljubljano, saj je propadanje znamenitega Plečnikovega štadiona z bogato zgodovino skušala ustaviti družba Bežigrajski športni park (BŠP), v kateri poleg večinskega deleža zasebnega investitorja Pečečnika sodelujeta še Mestna občina Ljubljana (MOL) in Olimpijski komite Slovenije (OKS).

Ko je Pečečnik, direktor BŠP, pred leti slavnostno predstavil zmagoviti predlog in z maketo navdušil zbrano občinstvo, med katerim so bili tudi najvišji politiki, se je Ljubljana v mislih že pripravljala na konec kalvarije nekdanjega Plečnikovega lepotca, a projekt ni in ni stekel. Manjkali so veljavni papirji. Dovoljenja za gradbene posege, ki so za Bežigradom obljubljali nov presežek, štadion in še kopico spremljevalnih večnamenskih objektov, ni in ni bilo. Zapletlo se je pri okoljevarstvenem.

Ko se sprehaja mimo, ga zaboli srce

Med ljudi so se pomešali očitki, da skuša bogati podjetnik iz Šmarce pri Kamniku na prostoru nekdanje reprezentančne trdnjave zgraditi nepremičninski imperij in da naj bi bil nogomet le odskočna deska za služenje denarja nekoliko drugačne vrste.

Oglašali so se tudi stanovalci sosednjih Fondovih blokov in po najboljših močeh skrbeli, da se nekatere Pečečnikove ideje ne bi nikoli udejanjile. Za zdaj mu še ni bilo dano, da bi dokazal nasprotno, saj štadiona še ne more prenoviti. Še vedno propada, še vedno namesto elegantno pokošene zelenice kraljuje zaraščeno goščavje, zob časa pa počasi, a zanesljivo lomi delček za delčkom zgodovinskega objekta.

"Ko se sprehajam ali peljem mimo, me kar zaboli srce," nam je pred meseci odkrito priznal Mladen Rudonja. Eden izmed junakov prve slovenske pravljice, ki je polnila srca ravno prek generatorja, postavljenega na mestu današnje propadajoče bežigrajske trdnjave. Tako čutijo nogometaši, ki so se za Bežigradom počutili izjemno, tako čutijo tudi vsi, ki jim je bilo v prestolnici kdaj v preteklosti mar za nogomet. Spominjajo se nekdanjih prigod za Bežigradom in se čudijo temu, da lahko v neposredni bližini središča Ljubljane na obroke umira spomenik s tako močnim čustvenim sporočilom.

Koruptivno dejanje?

Na njem gradbeni stroji niso zabrneli že kar nekaj časa. Pečečnik še vedno čaka na izdajo gradbenega dovoljenja, ni obupal. Čeprav je izgubil že veliko denarja in živcev, trmasto vztraja.

"Še vedno se borimo z državno birokracijo, ki nam kljub drugačnim izjavam politikov na televiziji vztrajno meče polena pod noge. Ravno smo z ministrstva za okolje dobili odgovor, daj je agencija za okolje (Arso) kršila vse mogoče predpise, ko nam je zavrnila soglasje. Menimo, da so to temelji za koruptivno dejanje, saj imajo uslužbenci iz Arsa neposredne družinske stike s fondovci. Ministrstvo je za odgovor potrebovalo 13 mesecev, kar jasno pove, koliko je naši vladi sploh do investitorjev, posebej domačih," nam je s poletnega oddiha med odkrivanjem lepot Jadranskega morja sporočil Pečečnik.

Čeprav mnogi mislijo, da je objekt prepuščen samemu sebi, se tam vendarle opravljajo manjši posegi. Družba ga stalno vzdržuje, a ima pri tem težave. "Vzdržujemo ga na svoje stroške. Čeprav je spomenik državnega pomena, je izpostavljen vandalizmu in vremenskim razmeram, saj bi bilo treba narediti celoten koncept, za kar pa potrebujemo gradbeno dovoljenje. Letos smo uredili travnato površino, popravili glorieto (osrednjo tribuno) in sanirali streho nad arkadami, ki jo je odkrilo neurje," je našteval.

Mesto Ljubljana podpira predlog prenove štadiona

Kako pa na eno izmed večjih ljubljanskih sramot, kar z gostim rastlinjem in ob boga pozabljen bežigrajski štadion vsekakor je, gleda Mestna občina Ljubljana? Čeprav se zaveda, da za osrednjim načrtom prenove stoji Pečečnik, podpira predlog prenove štadiona, ki obsega prenovo poškodovanih zaščitenih objektov ter travnatega igrišča s tekaško progo za trening, rekreacijo in razne prireditve na prostem.

Sporoča, da bi lahko zavod kandidiral na razpisih MOL za financiranje programov športa in rekreacije, o nadaljnjem razvoju dogodkov pa ne more vnaprej govoriti, saj je odvisna od odločitev lastnikov na skupščini BŠP. "Za delno prenovo in usposobitev štadiona za začasno uporabo ne bi potrebovali bistveno več kot 700 tisoč evrov," je poudaril podžupan MOL Janez Koželj, čigar konkretno razmišljanje o tem, kako bi se lotil preprečevanja propadanja bežigrajskega štadiona, si lahko preverite v tej novici.

Na njem so prisegali tudi domobranci

Tako je pred objektom, ki je preživel ogromno, še veliko negotovosti. Ali jim ga bo le uspelo rešiti ali pa bo še naprej počasi propadal in se morda sam od sebe sesul v prah … Zlobni jeziki bi pripomnili, da bi bil morda kdo srečen šele takrat. Bežigrajski štadion je od začetka gradnje za potrebe katoliške telovadne organizacije Orel (1925) gostil toliko zanimivih in raznolikih dogodkov, da se je bogato vpisal v ljubljansko zgodovino.

Tu so na Hitlerjev rojstni dan prisegali domobranci, tu je silovita obdobja vzponov in padcev doživljala Olimpija, včasih ponos slovenskega klubskega nogometa in prvo okno v najboljše, kar premore Jugoslavija, zadnji pa so ga najverjetneje do zadnjega kotička zapolnili glasbeniki Siddharta in simfoniki RTV Slovenija. Je takrat odpel zadnjo pred nabito polnimi tribunami?

Po izoliranju od športnega sveta se je za kratek čas vrnil s hokejskimi užitki, a je pri tem tudi ostalo. Zdaj spet propada, a če bo obveljalo pri Pečečnikovi trmi, s katero je v svetu podjetništva dokazal, da zna zmagovati tudi na daljše proge, bodo enkrat iz štadionske kleti na plano prinesli rdeči trak in ga slovesno prerezali. Če ga bodo, pa se bo na ljubljanske ulice verjetno takoj preselilo novo vprašanje. Je sploh smiselno, da ima Ljubljana dva vrhunska in moderna štadiona?

Ne spreglejte