Srečko Katanec si ni naredil usluge

Eden redkih, če ne celo edini, ki smo ga ob odcepitvi države preostanku nekdanje Jugoslavije Slovenci molili pod nos, ko je beseda nanesla na nogomet. Reprezentant države, ki je v svetu pomenila veliko. Dobitnik olimpijske medalje, ki je z enim najbolj nadarjenih rodov v zgodovini nogometa iz teh prostorov nastopal tudi na evropskih in svetovnih prvenstvih. Kot nogometaš tudi pomemben akter finalov najmočnejših evropskih klubskih tekmovanj.

Potem mladi trener, ki je na prelomu tisočletij z uvrstitvijo na prvo veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo, nogomet uvrstil na državni zemljevid in poskrbel za največjo športno evforijo v mladi državici. Dve leti pozneje je z nastopom na svetovnem prvenstvu 2002 Slovenijo z debelimi črkami zapisal še na svetovni nogometni zemljevid.

Danes je to človek, ki mu žvižgajo, ga obsojajo in se iz njega tudi norčujejo. Katastrofa in tragedija. Ne bi smelo biti tako. Športni junaki, kot je on, si tega ne zaslužijo.

Toda za to je kriv predvsem sam. Oditi bi moral prvič, ko je začutil, da bi se to lahko zgodilo. Od tega je minilo že kar nekaj časa, a je vztrajal, vztraja in bo vztrajal še naprej. Do konca. Zaradi denarja, prevelikega ega ali česa tretjega? Ne vemo.

Vemo le, da bo čez mesec ali v skrajnem primeru dva zgodba še slabša, kot je (bila). Iz dneva v dan bo njegova podoba o športnem velikanu bolj bledela, vse bolj bo v ospredje silila tista, ki si jo je ustvaril po prekleti Južni Koreji.

Mora oditi in bo odšel. Zdaj ali čez najpozneje dva meseca. Ne slepimo se, Slovenija bo svetovno prvenstvo 2018 izpustila. Čudeži se ne dogajajo vsak dan. In tudi ne na vsakih 18 oziroma 16 let.

Srečko Katanec bi moral že danes postati preteklost, ker:

• bo Slovenija izpustila še četrto veliko tekmovanje v nizu, tretjega pod njegovim vodstvom,
• gradi že skoraj pet let, a ni zgradil še ničesar,
• ker ne prinaša uspehov, čeprav je najdražji slovenski selektor v zgodovini,
• mu igralci ne sledijo (kako bi tudi mu, saj jih ob javnih nastopih vseskozi podcenjuje),
• ne zna v ekipo umestiti najdražjega igralca v zgodovini slovenskega nogometa Kevina Kampla in je imel v preteklosti težave tudi z nogometnim genijem Josipom Iličićem,
• z zatekanjem k alternativnim metodam pljuva v obraz nogometni stroki,
• z medijskimi nastopi, neprimernimi za selektorja, škoduje reprezentanci in tudi slovenskemu nogometu,
• bo slovenska reprezentanca izgubila zlata vreden čas za preobrazbo pod vodstvom novega selektorja, kdorkoli že to bo.

Predvsem pa bi se moral od selektorskega stolčka posloviti zato, ker mu je javnost odločno obrnila palec navzdol in ga navzdol drži že nekaj časa. Prva res prepričljiva zmaga v štirih letih, s katero si pravzaprav sploh ni naredil usluge, tega ne bo spremenila.

Ga bodo odslovili pri Nogometni zvezi Slovenije? Ne bodo. Bo odšel sam? Močno dvomimo.

Denar, ego ali kaj tretjega? Ne vemo. Vemo le to, da bo v hladnih novembrskih dneh spomin na velikega slovenskega športnega junaka še bolj medel, kot je danes.