Najprej človek, šele potem golgeter in legenda

Trikrat je igral za Maribor in vmes tudi za Olimpijo. Kljub temu težav z navijači obeh klubov nikoli ni imel. "Ne, tudi če so manjše kdaj bile, sem se z njimi pogovoril. S pogovorom je mogoče rešiti marsikaj. Ne le v nogometu," nam je, ko nas je gostil v klubskem baru nogometnega kluba Radvanje, pri katerem z veterani še vedno igra nogomet, zaupal danes 42-letni Albanec, ki se je že pred leti zasidral v srca Slovencev. In obratno. "Tukaj mi je res lepo. Slovenija me je sprejela že pred mnogo leti in mi ponudila priložnost. Tega ne bom nikoli pozabil. Slovenijo in Albanijo, obe nosim globoko v svojem srcu," je povedal priljubljeni nekdanji golgeter s slovenskih, avstrijskih in seveda tudi albanskih nogometnih zelenic. Pričakal nas je z nasmehom, dobro razpoložen in v preprostih oblačilih. Ostal je tak, kot ga pomnimo iz časov, ko je bil strah in trepet nasprotnikovih vratarjev. Prijazen in preprost. Daje vtis srečnega in zadovoljnega človeka, ki je že pred časom našel svoj mir. "Slava in denar sta minljiva. Pomembno je predvsem, da vsak, ne glede na to, kaj je bil, kaj je in kaj bo, ostane človek," je večkrat poudaril. Brez dvoma človek, ki raje, kot da bi v medčloveške odnose vnašal nemir, združuje.

Začniva v Albaniji, kjer ste se rodili, zelo mladi navdušili v nogometnem svetu in se podali v tujino. Bil sem edinec, mama je bila učiteljica, oče inženir. Živel sem v Beratu, le 50 metrov od štadiona tamkajšnjega kluba Tomori. Tako je bila izbira logična in preprosta. Hitro sem se navdušil nad nogometom, najprej sem bil pobiralec žog na tekmah tamkajšnje ekipe, potem sem se kot zelo mlad prebil med člane. Hitro sem zablestel, podpisal člansko pogodbo in prišel do denarja, ki ga je bilo za takratne razmere kar nekaj.

Takrat so nogometaši v Albaniji služili bolje, kot so služili zdravniki, odvetniki in ljudje iz podobnih poklicev z vrha družbe, zato sem mami takoj, ko sem dobil prvo plačo, rekel: "Dovolj si delala. Zdaj je čas, da greš v zaslužen pokoj." Tako je tudi bilo. Denar sem domov pošiljal tudi pozneje, ko sem bil v tujini.

Tja ste se podali, ko ste bili stari 20 let. Tako je, dobil sem povabilo zagrebškega Dinama, pri tem je bil takrat trener poznejši predsednik hrvaške nogometne zveze Vlatko Marković, in prišel na preizkušnjo. Bili so zadovoljni z menoj, a so vztrajali pri štiriletni pogodbi, kar pa je bilo zame preveč. Želel sem si enoletne, največ dveletne pogodbe, zato sem odšel.

Toda na tekmi, ki sem jo odigral v dresu Dinama, so bili prisotni tudi ljudje iz zagrebške Dubrave, ta je bila takrat v drugi ligi, a je imela visoke ambicije. Trener je bil Ante Čačić, poznejši trener Maribora, direktor pa Josip Skoblar, legenda francoskega Marseilla. Bili so navdušeni nad mano in povabili so me k sebi. Hitro smo se dogovorili.

Po letu dni ste prišli v Maribor in začela se je ljubezen, ki traja še danes. Tako je. V Zagrebu sem odigral eno sezono, bilo je super. Z lahkoto smo se uvrstili v prvo ligo, mislim, da smo imeli 20 točk naskoka, dobil sem ponudbo Duisburga, ta se je iz druge takrat prebil v prvo nemško ligo. Bil sem v Nemčiji, vse je bilo dogovorjeno, moral bi le še podpisati pogodbo, a potem je vse skupaj padlo v vodo. Vračal sem se domov in – še sam ne vem, kako – prišel v Maribor, s katerim sem se dogovoril za preizkušnjo.

Odigral sem prijateljsko tekmo v Apačah, zmagali smo s 4:0, sam pa sem dal dva gola. Trener je bil Branko Horjak, ki je vztrajal pri tem, da ostanem. Nekateri ljudje iz kluba so temu nasprotovali, on in še nekaj drugih pa jih je bilo odločenih, da bom ostal. Pripravljeni so bili plačati celo iz svojega žepa. Podpisal sem pogodbo in začela se je slovenska zgodba.

Kako se spominjate začetkov v Mariboru? Najprej je bilo težko. Nisem znal jezika, imel sem 500 nemških mark plače. Živel sem v sobi na podstrešju hiše neke starejše gospe na Teznu. Bil sem sam, z avtobusom, ki sem si ga moral plačevati, sem vsak dan odhajal do nekdanjega hotela Slavija, od tam pa peš do štadiona. Vmes je bila še restavracija, kjer smo imeli urejeno prehrano, in tako vsak dan. Na trening in nazaj.

Takšni so bili začetki. Ko sem se izkazal, golov ni manjkalo, med drugim sem zadel tudi proti Borussii iz Dortmunda, je vse skupaj postalo lažje. Dobil sem boljšo pogodbo, tudi avto sem imel, preselil sem se v stanovanje bližje štadiona. Stvari so se začele razvijati v pravo smer. Zabijal sem gole, osvojili smo tudi pokal. Bilo je lepo.

Toda po letu in pol ste zapustili Maribor in odšli v vrste njegovega največjega tekmeca, okrepili ste Olimpijo. Zakaj? Pogodbo z Mariborom sem imel sklenjeno do konca decembra. Bil je že november, a se nihče iz kluba ni spomnil name. Prišel je december in spet nič. Nihče me ni klical, nihče se ni zmenil zame. Čakal sem do zadnje minute, a ni bilo nič. Druge ponudbe ni bilo in odšel sem v Olimpijo, ki se je edina javila. Maribor pa je na moj račun iztržil odškodnino.

Takrat je bil trener Olimpije Branko Oblak. Nekajkrat je prišel v Maribor, pogovarjala sva se, rekel je, da si me želi v Ljubljani. Po premisleku sem povabilo sprejel. Ljudje, ki so takrat vodili Maribor, so potem želeli krivico zvaliti name. Želeli so me očrniti, a resnica je, da se o podaljšanju takratne pogodbe nismo niti pogovarjali.

Ste imeli zaradi prestopa, ki je v očeh vsakega navijača Maribora izvirni greh, težave? Nič hujšega ni bilo. Spomnim se, da sem že drugo tekmo v majici Olimpije odigral v Mariboru. Pred tekmo sem bil seveda v središču pozornosti, ljudje so mi žvižgali, me žalili, kar sem pričakoval. Ko se je začela tekma, sem najprej podal za gol Ermina Šiljaka, potem sem zadel tudi sam in zmagali smo z 2:0. Pred tem Olimpija v Ljudskem vrtu ni zmagala dolgo časa.

Ko sem zadel, na tej tekmi sem igral res dobro, se je ves štadion dvignil na noge in začel vzklikati moje ime. Po tej tekmi je bilo v Mariboru pestro. Zamenjali so trenerja, predsednika, direktorja. Zamenjali so vso vodstvo.

V Olimpiji ste se znašli zelo dobro. Da, v Ljubljani sem se počutil odlično. Denarja ni manjkalo, predsednik je bil takrat Ivan Zidar, živel sem v stanovanju v Župančičevi jami, bilo je res lepo. Tam sem imel veliko prijateljev, še danes jih imam. Nič ne morem reči čez Olimpijo, pravzaprav čez noben klub, katerega član sem bil. V Albaniji pravimo, da nikoli na glavo ne obrni krožnika, s katerega si jedel, in tega se držim. Ni mi všeč, ko nekateri grdo govorijo o tistih, ki so jih nekoč hranili. Sam tega nikoli nisem počel in tudi ne bom.

No, na igrišču pa je bilo sprva res dobro. Osvojili smo prvenstvo, pokal in superpokal. Tudi v Evropi smo prišli zelo daleč. Rad se spominjam tekme proti Levskemu v Sofiji, ko smo Bolgare izločili pred 30, 35 tisoč gorečimi navijači. Pa tekme, ko smo izločili danski Aarhus. Po njej so me navijači nosili na rokah vse do avtobusa.

Vmes sem bil resda tudi huje poškodovan, a na Olimpijo imam zelo dobre spomine. Se je pa potem ustavilo. SCT se je privatiziral, marsikaj v Olimpiji se je spremenilo in zgodba je začela razpadati. Vse bolj pomembna sta bila tudi košarka in hokej, denarja ni bilo več. Začela se je Olimpijina pot navzdol. Skoraj vsak mesec je odšel kdo izmed igralcev, na koncu sem odšel tudi jaz.

O takratnem predsedniku Ivanu Zidarju krožijo takšne in drugačne zgodbe. Kako ste sodelovanje z njim izkusili vi? Bil je res poseben, predvsem pa je imel rad nogomet. Vedno je želel zmagovati. Znal je motivirati nogometaše in ljudi okoli sebe. Z denarjem in tudi drugače. Z njim sem imel zelo korekten odnos, kot sem ga imel tudi s Petrom Amerškom in preostalimi, ki so bili v klubu.

Škoda, da takšnih ljudi, ki imajo denar in ljubijo nogomet, v tem športu ni več veliko. Bil je tudi megaloman, na evropska gostovanja je potoval z zasebnim letalom, medtem ko smo mi potovali posebej, a denar je znal razdeliti tudi med nogometaše. Ni mu bilo težko iz žepa potegniti 500 mark in jih dati v roke vsakega igralca, če se mu je zdelo, da si to zaslužijo.

In ko rezultatov ni bilo in ste ga razjezili? Takrat je bilo malce drugače. (smeh) Prišel je v garderobo in pošteno udaril po mizi, kar pa je razumljivo. Če je dajal denar in poskrbel, da so bile na naših računih vsak mesec plače, potem je to treba spoštovati. Nekateri delajo naporna fizična dela noč in dan, pa ne dobijo denarja. Mi pa smo le igrali nogomet in smo bili za to pošteno plačani. Zato je normalno, da ti tisti, ki te plačuje, kadar ti ne gre dobro, pove, kar ti gre. Ni pa bilo nobenih fizičnih napadov, kot bi si mislil marsikdo. Bile so finančne kazni in besede. To pa je tudi vse.

Torej ni bilo tako hudo, kot je bilo z Jožetom Jagodnikom? Ta je igralcu Martinu Preglju prisolil klofuto. (smeh) Jagodnika sem takrat razumel. Preglju je pred tekmo izrecno naročil, naj pazi, da ne bo prejel rumenega kartona, Martin pa je, takoj ko je prišel na igrišče, poskrbel, da ga je sodnik izključil. Predsednik je seveda izgubil živce, udaril po mizi in povzdignil glas. To je normalno. Ni pa ga fizično napadel. To pa ne.

Prav Jagodnik je bil tisti, ki je poskrbel, da ste se iz Olimpije po treh letih in pol spet vrnili v Maribor. Poklical me je in dogovorila sva se v petih minutah. Do vprašanja o denarju sploh nisva prišla. Jagodnik je eden od redkih ljudi, ki sem mu verjel na besedo. Kar si se z njim dogovoril, je obveljalo. Spomnim se, da sem mu, ko sem prišel, rekel, da se bomo uvrstili v ligo prvakov. "Iz tvojih ust v božja ušesa," mi je takrat odgovoril. Tako je tudi bilo. Ne v prvi, v ligo prvakov smo se uvrstili v drugi sezoni, najboljši smo bili tudi v domačem prvenstvu in začeli nizati zaporedne naslove državnega prvaka, ti so se ustavili pri številki sedem.

Zakaj ste bili tako zelo prepričani, da se bo Maribor uvrstil v ligo prvakov? Ne vem, čutil sem. Vzdušje v klubu in okoli njega je bilo fantastično. Ljudje so zelo dolgo čakali, da bi Maribor z vrha slovenskega nogometa izrinil Olimpijo. Ko so to dočakali, je zavladala evforija. Na zadnji tekmi v sezoni 1996/97, ko je Maribor osvojil prvi naslov, je bilo na tribunah na tekmi proti Beltincem kar 12 tisoč gledalcev. Potem so v klub začeli prihajati najboljši igralci iz vse Slovenije. Klub je začel rasti na vseh ravneh.

Tekmi proti Lyonu sta bili tisti, ki sta vas popeljali čez prag klubskega nogometnega raja. Ste bili takrat res tako zelo prepričani, da lahko premagate nekajkrat dražjega tekmeca? Čutili smo, da nam lahko uspe. Vsako leto smo bili zelo blizu. Najprej proti Bešiktašu, proti PSV Eidnhovnu so nas od uspeha ločile malenkosti. V tretje pa nam je uspelo. Najprej smo igrali proti Genku, po polčasu je bilo 1:1, v drugem delu pa smo Belgijce razbili. En, dva, tri, štiri. Goli so padali kot po tekočem traku. Če bi tekma trajala še nekaj minut, bi jim zabili še dva.

V Belgiji, na povratni tekmi, smo doživeli mrk, najprej prejeli prvi zadetek, potem ostali brez izključenega Amirja Karića in skoraj izpadli. Izgubili smo z 0:3, a nam je uspelo. Reševal nas je vratar Marko Simeunović, ki je odigral življenjsko tekmo.

Potem smo šli v Lyon in bili zelo samozavestni. Iz minute v minuto smo bolj čutili, da nam lahko uspe. "Zakaj pa ne," smo se vprašali že ob polčasu. V drugem polčasu je Dalibor Filipović dal gol, ki je pred povratno tekmo pomenil velik kapital.

Kako je bilo na drugi tekmi, sami najbolje veste. Vzdušje in vse, kar spada zraven. To so trenutki, ki jih nihče nikoli ne bo pozabil. Najprej prvi, potem smo zabili še drugi gol. V zadnjih sekundah je bil ves Ljudski vrt na nogah. "Deset, devet, osem, sedem," je odšteval zdaj že pokojni Smiljan Kreže. Konec, noro! Maribor je bil v ligi prvakov! "Toni, prav si imel," mi je takoj po tekmi rekel predsednik Jagodnik, ki se je spomnil mojih besed ob vnovičnem prihodu v Maribor.

Slavje se je preselilo na mariborske ulice. Kako je bilo? Noro! Kaj reči drugega. Pravzaprav je bila evforija že takrat, ko smo se vrnili iz Lyona. Na letališču nas je sredi noči pričakalo štiri, pet tisoč ljudi. Po drugi tekmi pa tako ali tako nihče ni spal. V mestu je bilo odprto vse. Lokali, restavracije ... Vse!

Potem je prišla liga prvakov in tekma v Kijevu in z njo nov zgodovinski trenutek. Zmaga nad Dinamom, ta je le nekaj mesecev pred tem igral v polfinalu lige prvakov. Tekmo smo spet začeli zelo samozavestno. Dobro smo se upirali zvezdniškim nasprotnikom in jim v drugem polčasu po akciji, to je bil mat v treh potezah, zabili gol. Dejan Djuranović je podal meni, jaz sem žogo takoj podaljšal do Anteja Šimundže, ta pa je rutinirano zadel. Ukrajinci sploh niso vedeli, kaj jih je doletelo. Niso niti vedeli, kje je žoga.

Zmagali smo in poskrbeli za velik bes Valerija Lobanovskega, zdaj že pokojne legende ukrajinskega nogometa, ki je bil takrat trener Dinama. Spomnim se, da smo po tekmi šli v garderobe, te so bile zunaj štadiona, oddaljene približno 400 metrov, in že od daleč slišali, kako se je drl na igralce in razbijal. Govoril je rusko, zato ga seveda nisem razumel, a moralo je biti zelo hudo. Kako tudi ne bi bilo, to je bil za Dinamo velik, res velik šok.

Spomnim se, da je bilo takrat v Kijevu mrzlo, zares mrzlo, a pri srcih nam je bilo vsem skupaj zelo toplo. Po tekmi smo šli s čarterskim letalom nazaj v Maribor, že na letalu je bilo noro, po prihodu na letališče so nas spet pričakali zlata vredni navijači. V trenutku, ko sem stopil iz stavbe, sem bil povsem moker. Šampanjec je deževal.

Sledila je domača tekma z Bayerjem Leverkusnom, poraz z 0:2. Imeli smo lepo priložnost, da premagamo Nemce, a smo jo zapravili. Dobro smo se jim upirali, a v zadnjih dveh tekmah prejeli dva gola in ostali praznih rok.

Potem dve tekmi z rimskim Laziem in dva poraza z 0:4. Lazio se je na nas zelo dobro pripravil. Rimljani so dobro vedeli, kaj morajo narediti. Simone Inzaghi je od prve minute provociral našega Gerija Čipija. Ob vsakem najmanjšem stiku je padel po tleh in se zvijal od bolečin, sodnik pa je nasedel. Zato ne preseneča, da je naš branilec že v 18. minuti prejel drugi rumeni karton in moral z igrišča. Kljub temu smo se jim dobro upirali in gol prejeli šele po uri igre, ko je do izraza prišla njihova kakovost. Zadeli so prvič in potem še trikrat.

Zanimiva anekdota s te tekme je navijanje navijačev Lazia. Ti so vseskozi po zobeh vlačili Milan, zato mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Igrajo proti Mariboru in prepevajo pesmi o Milanu. Vprašal sem Alessandra Nesto, kaj se dogaja, pa mi je rekel, da je to normalno. Da se navijači ogrevajo za derbi proti Milanu, ki je bil na sporedu tri dni za tem. Spomnim se tudi, da nas je po tekmi pred vrati garderobe čakal njihov takratni trener, Šved Sven Goran Eriksson, in nam, vsakemu posebej, čestital za dobro igro. Bil je velik gospod.

Povratno tekmo v Ljudskem vrtu smo začeli zelo dobro. Vedeli smo, da ne smemo storiti prekrška na svoji polovici, saj je bil Siniša Mihajlović takrat najboljši izvajalec prostih strelov na svetu. Prvi prosti strel, ki ga je imel Lazio, in že smo dobili gol. Z več kot 30 metrov od naših vrat. Mojster je vzel žogo, jo namestil, poslal čez živi zid in neubranljivo zadel. Potem smo spet prejeli še tri gole.

Ni kaj, Lazio je bil res boljši. Juan Sebastian Veron, Nesta, Siniša Mihajlović, Pavel Nedved, Roberto Mancini, Marcelo Salas, Alen Bokšić, Diego Simeone so imena, ki so takrat igrala zanj. Mislim, da sem s tem povedal vse. To je bil z naskokom najboljši Lazio v zgodovini kluba.

Na povratni tekmi proti Kijevčanom v Ljudskem vrtu ste bili blizu nove točke. Bilo je 1:1 in imeli smo izjemno priložnost. Po fantastični akciji je Šimundža zatresel vratnico, sledili so protinapad Dinama, prekršek zunaj kazenskega prostora in velika napaka sodnika, ki je dosodil enajstmetrovko. Ukrajinci so zadeli in iz Maribora odnesli poln izkupiček.

Ste pa zato točko osvojili v zadnjem krogu, v Leverkusnu ste brez zadetkov remizirali z Bayerjem. Tam je blestel vratar Luka Grešak, ki je branil res izjemno. Bil je fantastičen. Domačini so imeli več kot 70.odstotno posest žoge, vseskozi so pritiskali na nas, a jim ni uspelo. V zadnjih desetih, 15 minutah, ko so šli Nemci na vse ali nič, smo imeli celo nekaj priložnosti za zmago. Bayer je v boju za drugo mesto in napredovanje z Dinamom nujno potreboval zmago, a mu ni uspelo.

Takratni trener Bayerja Christoph Daum je po tekmi norel od jeze. Bayer je bil takrat zelo močan, zanj so igrali Ulf Kirsten, Michael Ballack, Emerson, brata Niko in Robert Kovač, Boris Živković in še nekateri, a ni mogel premagati Maribora. Osvojili smo štiri točke v skupini, polni kakovostnih ekip in zvezdniških imen, a se na igrišču to ni poznalo. Le Lazio je bil res boljši od nas, z drugimi smo bili izenačeni. Odločale so malenkosti.

Bilo je fantastično. Ta liga prvakov je odtehtala leta in leta odrekanja zaradi nogometa. Vse treninge po vročini in na minus 15 stopinjah, sneg, dež … Vse. Za takšne trenutke nogometaš živi.

Ste se kot nogometaš Maribora takrat počutili kot zvezdnik? Seveda. Takrat so nas poznali vsi. Vsak Mariborčan je znal našteti ekipo Maribora. Od osnovnošolca do starejših gospa. Vsepovsod smo imeli odprta vrata, bili smo privilegirani. Bog ne daj, da bi kaj morali plačati. Vse smo imeli zastonj. Ne vem, kako je zdaj, a dejstvo je, da smo bili mi takrat prvi, ki nam je uspelo kaj takega, zato je bilo vse skupaj verjetno še toliko bolj noro. Šele po tem našem velikem uspehu se je na velika tekmovanja začela uvrščati tudi reprezentanca in zdaj, hvala bogu, je v ligi prvakov spet Maribor. Prebili smo led in vsem pokazali, da je mogoče.

Koliko avtogramov podelite danes? Vas na ulici še ustavljajo? Še, na ulicah, letališčih in povsod. Daš avtogram, se s kom fotografiraš. Ljudje se me še spomnijo. Tudi ko Slovenci prihajajo v Albanijo, ne mine prav veliko do trenutka, ko kdo omeni moj priimek in rodi se nogometna debata. To je lepo. Je priznanje, da te ljudje cenijo. Da si delal dobro in pošteno, kar je najbolj pomembno. Slava je kot denar. Je minljiva. Danes jo imaš, jutri je ni. Pomembno je, da vedno ostaneš isti. Ko si na vrhuncu in tudi, ko nisi več. Ne smeš se spremeniti. Če je tako, potem te bodo ljudje spoštovali. Živel boš večno.

Ste s soigralci, s katerimi ste bili v ligi prvakov, še v stikih? Sem, s skoraj vsemi. Še največ s Čipijem, s katerim se vidiva, ko pridem v Albanijo in obratno. Ko on pride v Slovenijo, je moj gost. S Šimundžo sem delal skupaj v Kidričevem, vidim in slišim se tudi z Gregorjem Židanom, Simonom Sešlarjem, Markom Simeunovićem, Daliborjem Filipovićem, Stipetom Balajićem …

Ravno na tekmi proti lizbonskemu Sportingu sem se po daljšem času videl tudi z Dejanom Djuranovićem, saj sva bila skupaj gosta v televizijskem studiu in imela priložnost za prijeten klepet. Se pa žal ne dobivamo prav pogosto. Pred leti, ko je bila deseta obletnica lige prvakov, smo bili na tekmi proti praški Sparti gostje kluba, sicer pa se je težko zbrati. Vsak je na svojem koncu, življenje danes teče tristo na uro. Smo pa vsi ostali v dobrih odnosih. Ravno to je bila naša največja vrednota. Bili smo kot eno.

Kaj se je zgodilo, da je bilo uspešne zgodbe hitro konec? Po koncu lige prvakov smo bili v klubu štirje napadalci, poleg mene še Šimundža, Filipović in Damir Pekić, v klub pa so decembra pripeljali še dva, Ismeta Ekmečića in Jovico Vica. To ni bila najbolj pametna poteza. Tekem je bilo malo, prvenstvo smo pravzaprav že osvojili, igralci smo se začeli kopičiti. Začeli so se spori. Potem so zamenjali Bojana Prašnikarja, začele so se težave in igralci smo začeli odhajati. Čipi in Šimundža v Belgijo, Simeunović v Turčijo, Šešlar v Nemčijo, jaz v Avstrijo. Prišla je tudi nova sezona in tekmi proti Zimbruju. Poraz proti Moldavcem je bil največji udarec za Maribor. Včeraj si gledal Lyon in Lazio, danes si se moral že avgusta zadovoljiti s tekmeci iz slovenske lige. To pa seveda ni šlo.

Kam pa je šel ves denar? Klub je takrat hitro zdrvel tudi v finančno brezno. Veste, kako je s tem. Kot je pred časom rekel Jose Mourinho. Če je neki nogometaš vreden pet milijonov evrov, se bo njegova cena, ko se bo zanj zanimal Chelsea, čez noč dvignila na 25 milijonov. Podobno, le da z nekoliko drugačnimi številkami, je bilo tudi v Mariboru. Vsak igralec, ki je prišel, je zahteval ogromno denarja. In tako so stroški verjetno hitro postali višji od prihodkov.

Veliko denarja je šlo tudi za ureditev infrastrukture. Spomnim se, da so takrat z Uefe, le tri tedne pred začetkom lige prvakov, poslali dopis z zadevami, ki bodo morale biti urejene do začetka tekmovanja. Bilo jih je res veliko, sami pa veste, da so odgovorni na krovni evropski nogometni zvezi pri tem zelo dosledni. V klubu so takrat noč in dan in uspelo jim je. Je pa to prineslo kar nekaj stroškov.

Hranite kakšne spominke iz obdobja, ko ste igrali v ligi prvakov? Seveda, imam kar nekaj dresov, ki sem jih izmenjal z nasprotnikovimi igralci. V Rimu sem zamenjal dres z Giuseppejem Favallijem, s katerim sem se dogovoril že pred tekmo. Do mene je pristopil ob polčasu in želel zamenjati dres, jaz pa sem bil v veliki zadregi. Medtem ko so imeli nogometaši Lazia na voljo ogromno kompletov dresov, pri nas seveda ni bilo tako. "Počakaj, bova to opravila po tekmi," sem mu rekel. (smeh)

No, po tekmi pa smo prišli v garderobo, Djuranović je ravno hodil vštric z Veronom, da bi mu poklonil rezervni dres, ki ga je imel v torbi, in potem šok. "Kje je moj dres?" se je zaslišalo. Najprej pri njem, potem še pri drugih. Nekdo nam je ukradel drese, smo hitro ugotovili. (smeh)

Dobro se spomnim tudi tega, da je po tekmi v Mariboru Dejan Stanković v rokah nosil šest mariborskih dresov. Ker je bil z našega govornega območja, se je z njim seveda za menjavo dogovoril skoraj vsak. Potem je te drese začel deliti navijačem. Kaj pa mu je drugega preostalo. Kaj bo delal s šestimi mariborskimi dresi? (smeh)

Na tekmi proti Bayerju Leverkusnu sem dres zamenjal z Robertom Kovačem, proti Dinamu sem dobil dres enega izmed branilcev, ne spomnim se več, koga.

In kateri izmed teh spominkov vam je najbolj pri srcu? Najbolj pomemben je tisti, ki ga nikoli nisem prejel. Ko sem bil še v Albaniji, sem zabil 29 golov v tamkajšnjem prvenstvu in bil tretji najboljši strelec v Evropi. Dobil sem vabilo na prireditev na sedežu Uefe, kjer bi moral prejeti nagrado, a nisem smel zapustiti države. Takrat je še vladal komunistični režim in žal sem zaradi njega ostal brez velikega priznanja, ki ga tudi pozneje nikoli nisem dočakal.

Leta 2005 ste se še tretjič vrnili v Maribor, ostali le eno sezono, a bili menda blizu vnovične vrnitve v Olimpijo, ta je takrat začela pisati novo zgodbo, nastopala je v peti ligi. Je to res? Ne, takrat sem se vrnil iz tujine po kratki avanturi na Cipru, v igri je bil le Maribor.

Zakaj ste takrat v Mariboru ostali le eno leto? Klub je bil v razsulu. Dejstvo je, da nisem prišel zaradi denarja in bi raje ostal, a v klubu so se odločili, da bodo pomladili ekipo, moral sem oditi. Starejši igralci smo se odrekli nagradam in tudi velikemu delu plač, a smo to naredili brez težav, saj denarja res ni bilo. Lahko bi vztrajali pri svojem, a bi to pomenilo, da bi klub propadel. Tega si seveda nismo želeli.

Ste z ljudmi iz kluba ostali v dobrih odnosih? Da, vedno sem imel z vsemi zelo korekten odnos.

Je tako tudi danes Seveda.

Sprašujemo zato, ker vas, čeprav imate status legende, ni v klubu. Zanimivo, na zavihku klubske spletne strani, na katerem so izpisana imena legend Maribora, ni vašega imena, pa čeprav tam najdemo Dragana Jelića. Enkrat smo se pogovarjali, da bi prevzel neko funkcijo, a ni šlo za nič konkretnega. Ni me vleklo, nisem čutil, da bi si me res želeli. Ampak nič zato, jaz zelo spoštujem Maribor. V tem klubu sem vedno pripravljen delati.

Čutiti je, da z odnosom, ki ga imajo do vas, niste najbolj zadovoljni? Za Maribor sem na 179 tekmah zabil 110 golov. To je odlična statistika. Sem tudi tretji najboljši strelec v zgodovini kluba. Pomembno je, da me spoštujejo navijači. Tudi tisti, ki so klub spremljali še takrat, ko se jaz nisem še niti rodil. Ljudje v klubu pa pridejo in gredo. Nič ni večno.

Torej ljudem, ki zdaj vodijo Maribor, zamerite? Poglejte, ne morem priti v Maribor in reči, jaz bi to, in pričakovati, da bodo mojim željam ugodili. Ljudje, ki so zdaj v klubu, imajo svojo filozofijo in jaz jih zelo spoštujem. Oni imajo svojo politiko, klubu gre super. Iz srca jim želim, da bo trajalo večno oziroma čim dlje. Njihovi rezultati so vredni spoštovanja. Če bodo čutili, da jim lahko pomagam, sem vedno pripravljen. Ne nazadnje živim 500 metrov od štadiona, v Mariboru trenira moj sin. To je moj klub.

Ste z Zlatkom Zahovićem in sodelavci sploh v stikih? Seveda, vselej se videvamo in se pozdravimo, spijemo tudi kakšno kavo. Povabljen sem na vse tekme, imamo letne karte. Kar zadeva to, je za nas zelo dobro poskrbljeno. Ne moremo se pritoževati.

Glede Zahovića in dela, ki ga je opravil, pa kapo dol. Rezultati povedo vse. Poznam ga že 20 let, imava zelo korekten odnos.

Kako gledate na uspešno zgodbo, ki jo je Maribor spisal v zadnjih letih in je vrhunec dosegla letos? Se lahko Mariboru ponovi črn scenarij? Zgodovina se ne bo ponovila. Zlatko je v tem poslu domač, tudi ljudje okoli njega vedo, kaj delajo. Korak za korakom so prišli do tega, kar uživajo danes, zdaj prav zagotovo ne bodo dovolili, da se vse skupaj zruši. Sami najbolje vedo, da moraš z denarjem, ki ga dobiš, ravnati preudarno. Vedno je težje ostati na vrhu, kot pa priti nanj. Mislim, da bo Maribor še dolgo ostal na tej ravni, na kateri je zdaj. Upam seveda, da čim dlje.

Kaj lahko Maribor naredi v ligi prvakov? Zelo pomembno je, da je že na prvi tekmi prišel do prve točke in tudi prvega gola. S tem se je izognil krču. Spomnimo se, koliko težav je imel zagrebški Dinamo, ki toliko tekem ni mogel osvojiti točke in zabiti gola. Potem so Zagrebčani, ko so zadeli za remi z 1:1 proti kijevskemu Dinamu, ta gol proslavljali, kot da bi osvojili naslov evropskega prvaka. Maribor pa se je tega bremena znebil že po prvi tekmi!

Zdaj gre lahko Maribor le še naprej. Prepričan sem, da bo pred vsako tekmo samozavestno meril na zmago. Verjamem, da bo na vseh dostojen tekmec. Pravzaprav mislim, da bo v skupini s Sportingom, Chelseajem in Schalkejem napeto do zadnjega.

Kako bi primerjali zdajšnjo in svojo mariborsko zgodbo? Po eni strani sta si zelo podobni, po drugi niti ni. Podobni v tem, da je Maribor tako takrat kot tudi zdaj rastel iz sezone v sezono. Povsem drugačen pa je sistem tekmovanja. Takrat si, če si izpadel na prvi stopnički, ostal brez nadaljnjih evropskih tekem. Zdaj mora Maribor premagati le enega tekmeca, pa je že pri šestih.

Drugače je tudi to, da smo imeli mi v Evropi neprimerno zahtevnejše tekmece. Mi smo leta 1993 že v prvem krogu pokala Uefe igrali proti Borussii Dortmund, ki je pozneje prišla vse do finala in tam izgubila proti Juventusu, leto pozneje pa, v skoraj isti zasedbi, osvojila naslov evropskega prvaka. Leto pred tem smo igrali proti madridskemu Atleticu.

In na primer Olimpija, že v prvem krogu je igrala proti Milanu na čelu z Rudom Gullitom in Marcom van Bastnom. Noro! In kako boš premagal takšnega tekmeca? Ne moreš ga! Zdaj pa se Mariboru ne more zgoditi, da bi na poti do lige prvakov igral proti ekipam iz najboljših evropskih lig. Ne govorim, da so zdaj nasprotniki slabi, a niso iz samega vrha. To je seveda velika razlika.

Kaj počnete danes? Izšolal sem se za trenerja, vidim se predvsem v trenerskem poslu. Pomagal sem Borutu Jarcu pri reprezentanci do 15 let, to je bila izjemna izkušnja, delal sem tudi v nekaterih klubih. Kaj bo v prihodnosti, ne vem. Imam nekaj ponudb.

Skupaj z nekdanjim nogometašem Olimpije Edmondom Dostijem imava tudi restavracijo v Gradcu. Ukvarjam se s turizmom, povezavo Slovenije in Albanije. Imam sina edinca, star je 13 let, igra nogomet in je zelo priden. Tudi v šoli. Ta je najbolj pomembna. Najprej izobrazba, šele potem vse drugo.

Ženo sem spoznal tu, blizu štadiona, uredila sva si lepo življenje. Slovenija je lepa država, življenje je dobro. Vsepovsod je dobro oziroma tako, kot si narediš. Jaz sem zelo zadovoljen.

Ste z nogometom veliko zaslužili? Nekaj denarja je bilo, seveda. Z nogometom je mogoče dobro zaslužiti. Vedno sem pomagal družini v Albaniji, še vedno ji. Ni mi težko, saj ne zapravljam veliko. Nikoli nisem. Zame ni bilo pomembno, kako si oblečen. Zakaj bi kupoval drage znamke majic, čevljev, ur … Zakaj bi dal nekaj sto evrov več za nekaj, kar je nepotrebno, ko pa vem, da mora za to razliko nekdo trdo delati ves mesec po deset in več ur več? Sam dobro vem, kako živijo nekateri ljudje, zato sem z denarjem zelo preudaren.

Kam ste ga vložili? Imam nekaj nepremičnin, nekaj ga je šlo tudi za posel s turizmom. Najbolj pomembno pa je, da veš, kaj boš z denarjem počel, to pa počneš pametno. Tako kot v nogometu moraš imeti tudi v poslu veliko znanja. Ali ga pridobiš ali pa moraš zaupati pravim ljudem. Če se s tem ne ukvarjaš, potem ne moreš vedeti. Če si bil dober nogometaš, seveda ne pomeni, da si tudi dober ekonomist. Treba je biti zelo previden. Marsikdo se opeče, ker se loti posla, o katerem nima pojma. Slišiš marsikaj, veliko je prevarantov in hitro ga lahko izgubiš.

Do denarja očitno nimate prav posebnega odnosa? Ne, saj moraš spoštovati vsakogar. Ne glede na to, koliko ima in kdo je. Ne more biti vsak direktor. Tudi čistilke opravljajo častno delo. Tisti, ki ima manj denarja, ni zato nič manj vreden. Prav tako bi se moral vsak dobro zavedati, da lahko tako hitro, kot prideš na vrh, tudi padeš. V življenju sem marsikaj prestal, zato dobro vem, zakaj tako mislim. Z vsemi moraš biti v dobrih odnosih, v vseh je dobro najprej iskati pozitivne in šele potem negativne plati.

Ko ste bili na vrhuncu slave, se je govorilo, da imate pri sonarodnjakih v prodajalnah s hitro prehrano vedno vse zastonj. Je še tako? (smeh) Je, vsepovsod. Bureka res skoraj nikoli ne plačam. Še dobro, da nas je Albancev povsod veliko. (smeh)

Še za konec. "Ta noč ni bila moj dan." Izjava, po kateri vas pomni marsikateri navijač. Je sploh resnična? Dobro, da sva se dotaknila te teme. Tega nikoli nisem izrekel. Ne vem, kje so me našli s tem stavkom. To je podobno kot s Sebastjanom Cimirotićem, ki so mu pripeli na stotine takšnih in drugačnih izjav. Iz njega so naredili takšno zgodbo, da marsikdo pomisli, da ne zna sešteti niti ena plus ena. Ljudje marsikaj govorijo in pišejo. Nekaj vzamejo in iz muhe naredijo slona. Rad bi slišal to domnevno izjavo.

Dobro vem, da ne govorim ravno popolne slovenščine, a se brez težav lahko sporazumevam, kot se zdaj midva. Znam tudi nemško in srbohrvaško. Toda tako pač je. S takšnimi zadevami se ne obremenjujem. Če se ljudje ob tem zabavajo, super. S tem nimam težav.